Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Decembra bo minilo sto let od smrti največjega in verjetno najvplivnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Leto 2018 je tudi na nacionalnem nivoju razglašeno za Cankarjevo leto. Na Vrhniki, ki jo je veliki literat večpomensko označil za prečuden kraj, so v projekt jubilejnega leta vključeni tako rekoč vsi kulturniki. Tamkajšnja literarna pot nas popelje po Cankarjevi mladosti, na njej spoznavamo kotičke, ki so inspirirali pisateljeva literarna dela, se povzpnemo na Klanec siromakov, jo mahnemo čez Sveto Trojico in naposled zasluženo posrkamo skodelico kave. Pesnik, pripovednik in dramatik Ivan Cankar je bil poleg Zofke Kvedrove prvi, ki se mu je pri nas uspelo preživljati samo s pisanjem, svojih besedil ni popravljal, njegovim družbeno kritičnim mislim do današnjih dni ni pošla sapa. Tudi 100 let pozneje mnoge navdušuje in navdihuje, nekateri pa bi se mu tudi dandanes izognili v velikem loku. Po treh urah rekreativnega spoznavanja literarne preteklosti tudi avtor Nedeljske reportaže Bojan Leskovec Cankarja pozna bolje kot poprej.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred nekaj dnevi so svetovni mediji objavili drobno novičko, ki je šla mimo večine povsem neopažena. Eden vodilnih svetovnih proizvajalcev kitar je pred bankrotom. Novica sama po sebi ni nič posebnega, če ne bi šlo za glasbeni instrument, ki je v mnogočem oblikoval, oziroma določil dvajseto stoletje. Ali se kitara res poslavlja in kaj njen zaton pomeni za našo kulturo v najširšem pomenu besede? Kakšna je zgodba električne kitare, še sploh pri nas, kjer smo ta temni predmet poželenja z večjimi ali manjšimi mukami spravljali preko meja, ali celo izdelovali v domačih delavnicah?
Neveljaven email naslov