Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zanimiva turistična točka, kjer se odpira pogled na skoraj celotno Ljubljansko barje.
Kuren, Kurn ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj. Kuren bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Ema Goričan, je že 25 let strastna ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine in je naredila rodovnike za celo Staro Vrhniko, za 65 hiš, kolikor jih je bilo v vasi med leti 1822 do 1824. Rodovniki segajo 300-400 let v preteklost. Ob tem je pripravila razstavo na 30 panojih na Vrhniki leta 2013 z naslovom: "Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo". Tam je predstavila 200 letno zgodovino 65 gospodarjev Stare Vrhnike, kar je pospremila s skoraj 500 družinskimi fotografijami"rešenih"iz pozabe. Leta 2015 je izdala o tem knjigo v samozaložbi.
Damjan Debevec, je turistični vodnik, ki do potankosti pozna življenje in delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato se ob obiskih najavljenih skupin v Cankarjevi rojstni hiši "prelevi" v pisatelja Ivana.
Damjan Debevec kot Ivan Cankar, Primorske novice, članek Andraž Gombač. 2017.
foto: Andraž Gombač.
Kako je Kuren dobil svoje ime, ostaja neznanka, Ema Goričan, pa pravi, da so o tem razmišljali že mnogi. Gasilci s Stare Vrhnike so, leta 1922, celo napisali pesem, v kateri nastopata tako Kuren kot polž, ki je simbol Stare Vrhnike ( zato njenim prebivalcem v šali pravijo: polžarji). Posebnost Kurena je cerkvica, posvečena sv. Nikolaju ali Miklavžu.
Za notranjost cerkve po svojih močeh skrbi "Figarjeva"potomka, nečakinja Štefka Čičmirko, (80let), duša kuhinje kmetije odprtih vrat, ki ob koncu tedna tudi pozvoni na zvon, ki se ga sliši daleč naokoli.
Ivan Cankar je rad obiskoval kraje v bližnji in daljni okolici in pot ga je najbrž večkrat zanesla tudi na Kuren, nenazadnje opisuje procesijo k sv. Miklavžu, ki se sicer konča kruto, s smrtjo fantiča ministranta Marka. Njegov podpis pa je še danes viden na stebru v notranjosti cerkve sv. Miklavža. Mogoče je to spomin na čas, ko je v cerkvi obnavljal oltarje slikar Matej Sternen, ki je bil Cankarjev prijatelj.
Poleg tega je Turistično društvo Vrhnika že leta 1923 postavilo na Kurenu obnovljeno tablo s Cankarjevim verzom "Vrhnika prečuden kraj..."
V kroniki Turističnega društva Vrhnika piše, da so prenovili omenjeni verz in tablo postavili na Kurenu, zraven pa so dodali še nekaj klopic za izletnike.
Žal daje zunajost cerkev sv. Miklavža danes zelo klavrn vtis, omet odpada, dostop je omejen in zagrajen z žico. Tako, da si kar presenečen, ko na starih fotografijah vidiš, kako obljuden in prijazen je bil nekoč ta kotiček.
Življenje na Kurenu je bilo od nekdaj, zahtevno. Tu niso imeli tekoče vode in so jo morali prinašati od drugod ( vodovoda tu še danes ni). Tudi elektrike še nimajo pri vseh hišah. Zemlja je skopa, tu so vrtače in kraške jame, in dela ni nikoli zmanjkalo.
Kuren bi zagotovo opustel, če ne bi tu začel razvijati turistične dejavnosti Slavko Čičmirko, z družino. Popolnoma je obnovil staro Figarjevo domačijo in v njej uredil kmetijo odprtih vrat, v kateri okrepča lačne in žejne popotnike. Ti se zadovoljni vračajo, kar je dobra popotnica za prihodnost.
Za večjo prepoznavnost Kurena in za ureditev okolice bo treba storiti še marsikaj. In na srečo se tega zavedajo tako v Krajevni skupnosti Stara Vrhnika kot v Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, saj bodo s skupnimi močmi počasi poskrbeli za napisne table, obnovo cerkve in zvonika ter drugo. To pa je nujno, če želijo Kuren vrisati na zemljevid turističnih znamenitosti.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Neveljaven email naslov