Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
885 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa uspejo pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se bo v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.
V teh jesensko obarvanih in razburljivih nogometnih dneh, ko trepetamo za slovensko nogometno reprezentanco, velja omeniti, da junaki stadionov in malih ekranov niso edina slovenska nogometna reprezentanca. Tako se bo Marko Radmilovič tudi o drugih naših nogometnih reprezentancah pogovarjal z duhovniki, vinarji, estradniki, glasbeniki in še bi lahko naštevali. Nedeljski reportaži je dal naslov: Vse naše reprezentance.
Ime gotovo ni primerno, čeprav se je prijelo. Gre za šest bazenov za spiranje vode, ki so jo v nekdanji Tovarni sladkorja Ormož uporabljali za pranje sladkorne pese. Tako so nenačrtovano ustvarili mokrišče, ki je postalo domovanje približno 30 vrst vodnih ptic, ki tam tudi gnezdijo, in vrste ptic selivk, ki se tu ustavijo na svoji selitveni poti. Po zaprtju tovarne so nizozemski lastniki območje teh jezer podarili Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ti pa so se prijavili na mednarodni razpis in zagotovili sredstva za obnovo tega mokrišča. Opuščeno in zaraščeno mokrišče je tako oživelo in spet je mogoče videti in slišati kostanjevko, močvirskega martinca, čigro, črnovratega ponirka, polojnika in druge. Tudi labodje gnezdo ni presenečenje, čeprav se labodje, približno šesto jih je vsega skupaj, zadržujejo na bližnjem Ormoškem jezeru. Ormoške lagune, naravni rezervat v nastajanju, sledi trem ciljem - ohranjanju narave, izobraževanju in raziskovanju. Obiskal ga je Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo.
V malo večjem peskovniku se je pojavil alfa samec. Kmalu je vpeljal demokratična načela delitve: eno meni, eno tebi; eno meni, eno njemu, eno meni ... In postal tako imenovani tajkun. Še kure so kokodakale njemu v prid in kmalu je bil izvoljen ... Povzpel se je nad množico, ki pa se je hitro učila. Tudi krasti. Komu in kaj vzeti, se v Nedeljski reportaži sprašuje Ivan Merljak.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih moči narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes. Na vrtovih stiškega samostana najdete tako vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Ena izmed temnih skrivnosti človekove duše in civilizacije je mučenje. Primitiven izkaz človeške bestialnosti se je skozi zgodovini razvil najprej v obrt, zatem v manufakturo in končno v manjšo industrijo. Razstava na ljubljanskem gradu je v preteklih mesecih omogočila manjši vpogled v srednjeveško "zlato dobo" mučenja, v Nedeljski reportaži pa nas bo Marko Radmilovič odpeljal še korak dlje. Avtor: Marko Radmilovič.
Na skrajnem zahodnem robu naše dežele sta dve vasi, Logjé in Robidišče. Dve izmed trinajstih, ki sodijo v Breginjski kot. Krajina je sicer znana kot Beneška Slovenija, meja pa jo deli na italijanski in slovenski del. O teh krajih se je največ govorilo pred 39-imi leti, ko jih je prizadel hud potres, ki je v krajino in med ljudi zarezal globoke rane, verjetno nikoli zaceljene. Takrat je nehal obstajati srednjeveški Breginj, seveda v značilni arhitekturni podobi, danes nanj spominja le muzejski del. Vasi, ki sta ohranili največ značilne beneške arhitekture pa sta že omenjeni Logjé in Robidišče. Za te kraje bi lahko rekli, do so že stoletja na prepihu, kar se pozna tudi po obljudenosti. V vasi Logjé je nekoč živelo več kot 400 ljudi in vsi so se preživljali doma, s kmetijstvom. Danes jih je nekaj več kot 40 in nihče več se ne preživlja izključno s kmetijstvom. V zadnjih tednih se o vasi govori nekoliko več, zaradi odprtja Poslednjega muzeja sodobne umetnosti. Za kaj ge? O tem v reportaži Jurija Popova.
Res je: Slovenci smo zapet narod. Premalo se smejimo in veselimo, čeprav nam ne gre tako slabo, da bi smeli tarnati. No, davki so previsoki in vse je predrago, da nam na koncu nič ne ostane, to vemo. Toda če se ozremo naokrog, bi morali od veselja vriskati, jodlati ali vsaj juckati kot so znali nekoč. Pristnega veselja je danes tako malo, da mladi poznajo vriskanje samo še iz filma Kekec, ki ga zavrtijo tedaj, ko nimajo drugega. A upanje je. Mladi Jurij je začel pravcato gibanje za veselo vriskanje, ki se razlega po Turjaku in okolici. Vriskal bo tudi avtor oddaje je Ivan Merljak.
Velike stvari se zgodijo naključno in takšno je tudi odkritje, da kralj Matjaž ne biva znotraj Pece, temveč zunaj nje. Ne čemi v votlini sam s svojimi brivskimi problemi, temveč ponosno zre v svet s prepadov Kordeževe glave. Posledično se seveda nekoliko zaplete tudi usoda slovenske odrešitve; kdaj se bo torej zgodila, pa med drugim v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih potencialov narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes, na vrtovih stiškega samostana najdete vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Ena prvih motenj v življenju posameznika je - pohlep. Z njim se srečamo že v času otroških igrač in ga pozneje samo še krepimo. Podporo mu zagotovo daje zavist in še kakšen od naglavnih grehov. Zaradi pohlepa si dopovedujemo, da potrebujemo stvari, s katerimi v resnici nimamo kaj početi in po kratkotrajnem zanimanju zanje postanejo lovilci prahu oziroma krama, ki nam krade prostor in osebno dostojanstvo. Pohlep kot neizmernost se kaže v vsem, tudi pri hrani, da o domnevno statusnih predmetih in rečeh sploh ne govorimo. Olje na ogenj našega pohlepa namerno in premeteno priliva industrija, ki skuša svoje izdelke prodati ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
O slovenski glasbi se zadnje čase v javnosti veliko govori. Zatika se že pri "uradni" definiciji, kaj slovenska glasba sploh je oziroma kaj ni, za temi razpravami pa je seveda v ospredju tudi denar. Poplačilo avtorskih pravic SAZAS-u in druge birokratske akrobacije. O esenci glasbe, o ustvarjanju kot takem, pa se sprašujejo samo nekateri. Še redkejši, zunaj sistema glasbenih šol in zborovskega petja, se posvečajo vzgoji. Komaj peščica pa svojo pozornost namenja vzgoji mladih na področju rock'n'roll glasbe. V Nedeljski reportaži predstavljamo Marka Sorška in njegov projekt "20 za 20 - za šole s posluhom". Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Človek je pse uporabljal za številno vrsto del skozi vso svojo zgodovino. Sožitje med vrstama je pregovorno in pse srečujemo v zelo raznolikih vlogah. Redko katere pse pa srečamo v čisto pravih službah - kot vodnike slepih, čuvaje in reševalce. V Nedeljski reportaži se bo Jure K. Čokl srečal s psi - reševalci in njihovimi vodniki. Ti psi imajo povsem drugačno življenje od svojih štirinožnih sorodnikov. Hodijo na usposabljanja, udeležujejo se mednarodnih reševalnih akcij in pri tem tvegajo tudi svoja življenja. Kako poteka njihovo šolanje? Kako psa naučiti, da laja, ko najde človeka? Ali pes ločuje delo od igre? Kakšna mora biti vez med vodnikom in psom? In ali res drži, da psi lajajo drugače, če najdejo mrtvo osebo?
Dragonci ali tudi fimfarji so konjeniki. Oblečeni v rdeče-modra oblačila, kakršna poznamo iz filmov in muzejev in vsakdo, ki jih vidi, takoj pomisli na stare čase. V nekdanji avstroogrski monarhiji je bilo v 5. dragonskem polku največ Slovencev in iz nemške besede za številko 5 so jih ljudje poimenovali fimfarji. Na svoj polk in konje so bili zelo ponosni in vselej, ko so prijezdili v vas ali mesto, so se odpirala okna in vrata, pa tudi vzdihe deklet je bilo menda slišati. Tako zgodovina, ki ve povedati, da so bili ti konjeniki tudi v oporo generalu Maistru, ko je zasedel Maribor in mejo premaknil bolj na sever. Danes fimfarji, ki jih je obiskal Ivan Merljak, ohranjajo tradicijo in nastopajo doma in v tujini.
O tovarni smrti, kot tudi rečejo najbolj zloglasnemu koncentracijskemu taborišču nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni, je bilo veliko napisanega in še več povedanega. A vendar je nekaj povsem drugega brati in poslušati o Auschwitzu I, Auschwitzu II (tudi Birkenau) in Auschwitzu III, ali pa si ga ogledati v živo. V to se je prepričalo približno petdeset dijakov škofijske gimnazije iz Ljubljane, prve gimnazije Celje in prve gimnazije Maribor, ki so s spremljevalci na predvečer 70. obletnice zmage nad nacizmom obiskali to koncentracijsko taborišče na Poljskem. Obisk taborišča in predvsem pričevanje Sonje Vrščaj, ene od preživelih taboriščnic, je mladim omogočilo, da se kar se da stvarno seznanijo s to tragedijo človeštva, ki je zahtevala od 1,1 do 1,5 milijona življenj nedolžnih ljudi, predvsem Judov. Povsem očitno je bilo, da je mlade presenetila razsežnost tovarne smrti in predstavljena hladnokrvnost, s katero so nacisti izvajali svoj načrt tako imenovane dokončne rešitve judovskega vprašanja. Na tej poti spoznavanja najbolj krute podobe človeškosti jih je spremljal tudi naš novinar Jurij Popov in za Nedeljsko reportažo posnel njihove vtise.
Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.
Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.
To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov