Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
885 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.
Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine
V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.
Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.
Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.
Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.
Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?
Tiskano propagandno gradivo je bilo za narodnoosvobodilno gibanje izrednega pomena. Letake in brošure so tiskali na majhnih prenosnih ciklostilih. Toda po padcu fašizma in kapitulaciji Italije, ko se je partizansko gibanje na Primorskem močno razmahnilo, so se pojavile potrebe po pravem tiskanem časopisu. Prvi poskusi tiskanja Partizanskega dnevnika kot glasila IX. Korpusa so bili spomladi 1944, toda v časopis se je glasilo spremenilo septembra 1944, ko je v skriti grapi na Vojskem začela delati prva prava tiskarna z modernim tiskarskim strojem na električni pogon. Poimenovali so jo Partizanska tiskarna Slovenija in je bila edina tiskarna kakega odporniškega gibanja, Partizanski dnevnik pa edini pravi odporniški časopis v okupirani Evropi. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje, iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance bo motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ob pogledu na sodobno turistično splavarstvo na Dravi tudi spomnili, da je prav sredi letošnjega poletja minilo že pol stoletja od takrat, ko je iz Maribora proti Beogradu odplul zadnji splav. Takrat sta se Pohorje in Kobansko poslovila od dravskega splavarstva, ki ga zgodovinarji omenjajo že od 15. stoletja, ko so s splavi vozili na Ogrsko orožje za obrambo proti Turkom. Ostal pa je spomin na tiste čase, ki ga v Mariboru ohranjajo s turističnim splavarjenjem in z vsakoletnim splavarskim krstom. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Ali želimo zanamcem ohraniti zdrav življenjski prostor in enake možnosti preživetja? Večinski odgovor na to vprašanje bi bil verjetno pritrdilen, udejanjanje v praksi pa se velikokrat izkaže za bolj težavno. Permakultura poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor s posnemanjem vzorcev iz narave. Čeprav jo najpogosteje povezujemo s pridelavo hrane, je kot etični sistem načrtovanja primeren tudi za izrabo prostora ter zidavo prebivališč. Nedeljska reportaža nas popelje na »Učni poligon za samooskrbo Dole«, ki je zasnova ekovasi v naselju Modraže. Na hektarju in pol površine so prikazani: permakulturne ureditve za pridelavo hrane, sistemi za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, zeleno naravno igrišče, zemljanka, hotel za žuželke, dom za pikapolonice, mlaka z vodnimi živalmi, bajer za padavinsko vodo in mongolska hiša jurta. Preživite zgodnje nedeljsko popoldne sonaravno ob poslušanju Nedeljske reportaže, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
V Šentrupertu na Dolenjskem se ljudje radi družijo pod kozolci, se poveselijo in tudi pokažejo, kaj so nabrali ali naredili. Letos so v Deželi kozolcev na široki travni ravnini pred krajem pripravili Zeliščni dan. To je svojevrstno druženje ljubiteljev zelišč v okolju prvega muzeja na prostem s kozolci na svetu. Prireditev je tudi strokovne narave, saj se udeleženci seznanijo z vlogo in pomenom zelišč v vsakodanjem življenju. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pred več kot dvajsetimi leti je Dokumentarno feljtonsko uredništvo objavilo reportažo Marka Radmiloviča o pristanku stratosferskega balona v Ženavljah. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je namreč na Goričkem pristal stratosferski balon, ki sta ga upravljala belgijska znanstvenika Max Cosyns in Nere van der Elst. O dogodku je nato naš sodelavec Marko Radmilovič posnel še dokumentarni film, letos pa se vrača na mesto pristanka. Mineva namreč 80 let od nenavadnega dogodka, vaščani pa so že pred sedemnajstimi leti, na mestu pristanka, inspirirani z radijsko oddajo in filmom postavili spominsko obeležje, obletnico pa bodo počastili s prigodno prireditvijo. Kaj vse se bo zgodilo v Ženavljah v nedeljski reportaži z naslovom: Dan, ko smo Evropi padli na glavo" Avtor Marko Radmilovič.
Več kot 300 let so se v Dornavi in v njeni okolici na manjših in srednje velikih kmetijah ukvarjali s pridelavo "lüka" oziroma čebule, ene najbolj znanih vrst zelenjave na Ptujskem polju. Čeprav je njena pridelava v 70-ih letih prejšnjega stoletja nekoliko zamrla, jo je Turistično etnografsko društvo Lükari pred dobrima dvema desetletjema znova obudilo. O dornavskem lüku, skoraj pozabljeni poljščini, je v svojih delih pisal že pisatelj Anton Ingolič, na kar so domačini nadvse ponosni. Kot tudi na to, da je njihov lük zaščiten z geografsko označbo tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji. In če vas bo pot predzadnjo nedeljo v avgustu peljala v najstarejšo vas na Ptujskem polju, boste deležni pozdrava "Po dornavski šegi: lük - lük!". Nedeljsko reportažo je tam posnela Nataša Kuhar.
Menda je stara resnica, da se vsi družbeni pojavi prej ali slej spremenijo v svoje nasprotje. Živ dokaz je tako imenovana železna zavesa, ki je Evropo delila od leta 1945 do njenega padca v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila ideološka meja, dolga več kot 12.500 kilometrov. Raztezala se je od Arktičnega oceana na norveško-ruski meji, prek obal Baltskega in Jadranskega morja in čez Balkan do Črnega morja. Ob tej zgodovinski delitveni črti leži 24 evropskih držav. Danes ima stara celina 50 suverenih držav, to pomeni, da jih skoraj polovica leži ob črti, ki že deset let postaja svoje nasprotje. Pred desetimi leti se je namreč v nekoč razdeljeni Nemčiji rodila ideja o svojevrstni ohranitvi te črte in o tem, da bi jo spremili v zeleno vez. Pripadniki različnih nevladnih organizacij, med njimi so zlasti dejavni naravovarstveniki, so namreč spoznali, da je železna zavesa poleg vsega slabega prinesla tudi nekaj dobrega. Ohranila je namreč skoraj nedotaknjena naravna; to pomeni, da so tam ohranjene tudi redke rastlinske vrste, ki jih drugod ni več. Zelena vez, ki danes združuje narode in države, poteka prek manj razvita območja, ob njej pa je že več kot 40 narodnih parkov in več kot 3.200 zavarovanih naravnih območij. Poleg tega je zelena vez tudi območje posebne kulturne dediščine - vojaške arhitekture. Ohranja tudi te, kot opozorilo in kot pričevanje. Jurij Popov se je z novinarskimi kolegi iz različnih držav in ljudmi, ki skrbijo za Zeleno vez - Green Belt - odpravil na 240 kilometrov dolg odsek te poti, od Trsta do Beljaka. Dogajanje in vtise je strnil v Nedeljski reportaži. Avtor: Jurij Popov.
Lego kock nikoli ne nehaš sestavljati, pravijo tisti, ki so jih kdaj resno sestavljali. Najprej jih sestavljaš s starši, nato sam, potem skupaj z otroki in tako je krog sklenjen. Sestavljalci, ki so začeli zlagati simetrične kocke takrat, ko so se te prvič pojavile v nekdanji Jugoslaviji, so zdaj stari okoli 45 let. In se še zmeraj igrajo. Zakaj so te igrače tako zelo drugačne od ostalih? Zakaj navdušenje nad njimi ne poneha? Katere kocke so najbolj priljubljene in katere so največ vredne? Koliko denarja porabijo za najbolj iskane modele najbolj zavzeti sestavljalci? V svet igrač neštetih možnosti, barv in oblik se z malo starejšimi ljubitelji kock podaja Jure Čokl.
Neveljaven email naslov