Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
885 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.
Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.
V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.
V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.
Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.
Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Praznični jedilniki so za nami, pred nami pa izpolnitev novoletnih zaobljub. Shujšati, prenehati kaditi, več se gibati pri odraslih, pri mladih pa izboljšati ocene, se sproti učiti in mogoče tudi izboljšati svoje kuharske spretnosti. Pri tem jim lahko pomagajo babice in starši, različni tečaji, delavnice in spletno gradivo, gotovo pa imajo najboljše urjenje na kuharskih srednjih šolah. V začetku leta smo zato obiskali Srednjo šolo za gastronomijo in turizem Ljubljana in se dijakom pridružili pri kuhanju kosila. \n\n
Tokratna Nedeljska reportaža se bo v duhu praznika pomudila ob koledarju in uri. Nastajanje in izoblikovanje koledarja ima bogato in zanimivo zgodovino, nastajanje, uravnavanje in vzdrževanje merilcev časa pa je znanost in obrt hkrati.
Neveljaven email naslov