Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
885 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zapornica na Ljubljanici je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi
Arhitekt Jože Plečnik je močno zaznamoval podobo Ljubljane in drugih mest, predvsem Prage. Uresničeni načrti njegovih stavb in ureditev javnih prostorov kot tudi neuresničene zamisli kažejo na izjemno ustvarjalno moč, ki so jo in jo še bodo opisovali in ocenjevali poznavalci urbanizma, arhitekture, oblikovanja, umetnostne kritike in zgodovine.
Nas bo v tej oddaji zanimala njegova zapornica na Ljubljanici, ki sodi v sklop širše ureditve struge reke, ki teče skozi mestno središče. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, je tudi tu Plečnik iskal priložnost za velikopotezne arhitekturne posege. Ti pa so bili možni le tam, kjer se je še dalo zagotoviti prostor z rušenjem ali preureditvami starih stavb in prostorov. Tak primer je izjemna preobrazba mesta Pariz v obdobju po Napoleonu III., ko so se lotili preurejenja Pariza v neobaročnem slogu in ga zgradili skoraj na novo. Tega pa v Ljubljani Plečnik ni mogel pričakovati. Edini prostor, kjer bi lahko uveljavil svoje velikopotezne načrte, je bila sicer obzidana struga Ljubljanice s svojimi nabrežji, ki ima že zaradi svoje širine in predvsem dolžine ustrezno dimenzijo. Reka je namreč s svojim tokom in vodno površino prispodoba avenije. Zato je Plečnik v ta odprt prostor začel nizati svoje ideje in projekte, da bi tako ustvaril monumentalno os brez rušitve stavb. Tako je zgradil mostove, ki so razširili in odprli prostor nad reko, in uredil nabrežja, s katerimi mu je postopno po delih uspelo s svojo velikopotezno vizijo doseči vodne osi mesta.
Danes pri prenovi mesta sledijo Plečnikovim načrtom in njegovi strategiji sestavljanja manjših ureditev v prostorsko in oblikovno povezano celoto. Na ta način jim je uspelo zgraditi devet mostov in brvi, s katerimi so skupaj z zaporednimi preureditvami nabrežij ustvarili skoraj štiri kilometre sprehajalnih poti ob reki. K temu sodijo tudi načrtovane ureditve ob Plečnikovi zapornici, o kateri bomo govorili v Nedeljski reportaži.
V oddaji ne bomo naštevali vseh uresničenih projektov arhitekta Jožeta Plečnika, saj jih ob obisku središča mesta Ljubljane in tudi okolice lahko vidimo vsak dan. Danes pozornost namenjamo zapornici na reki Ljubljanici. Še preden pa se ji posvetimo, naj osvetlimo nekaj drobcev o njegovih uresničenih in neuresničenih načrtih, ki jih je imel. Njegove vizije kažejo, da je imel neko večjo sliko, kako bi se moralo mesto Ljubljana preobraziti v pravo prestolnico države in naroda. To je bila predstava o veličini mesta, ki je bilo v njegovem času še vedno provincialno, brez podob in prostorov, ki bi mu dale neko monumentalnost, reprezentativnost.
Plečnik je prišel v Ljubljano po svojem praškem obdobju, kjer se je ukvarjal z velikimi monumentalnimi projekti, ki so predstavljali češki in tudi slovaški narod. In to, kar je Plečnik delal na praškem gradu, je nato na neki način prinesel v Ljubljano. To se kaže v celi vrsti posegov, z ureditvami prostorov in vrtov, spomenikov in drugih znamenj. Vendar pa je za večje posege mestu preprosto zmanjkalo moči. Ljubljana tedaj ni imela zadostnega političnega, gospodarskega in državnega pomena, čeprav je bila takrat del kraljevine, in tudi ni bila prestolnica naroda v pravem pomenu besede. Takrat so bili Plečnikovi načrti preveliki, da bi jih javnost sprejela in jih uresničila. Zato se je Plečnik odločil za zanimivo strategijo, ki se je skušajo držati tudi danes, nam je povedal prof. Janez Koželj, ljubljanski podžupan in mestni arhitekt.
Ljubljana, 1923
foto: Arhiv Milena Žnideršič
Monumentalna zapornica na reki Ljubljanici ( pri tem velja opozorilo, da pogosto uporabljajo tudi izraz zapornice- množina) je del Plečnikovih uresničenih velikopoteznih načrtov ureditve ljubljanske vodne osi, drugi deli tega načrta pa so ostali le na papirju. Zapornica na Ljubljanici je eden bolj zanimivih in nenavadnih projektov, ki jih je arhitekt Jože Plečnik izpeljal v Ljubljani. Z zapornicami in podobnimi projekti so se po večini ukvarjali gradbeniki in inženirji, arhitekti pa so se, vsaj v srednjeevropskem prostoru, takšnih nalog v večji meri začeli lotevati konec 19. stoletja. Prelomen projekt je bila dunajska mestna železnica (z vsemi spremljajočimi objekti), ki jo je zasnoval Plečnikov učitelj Otto Wagner. Seveda pa so Plečnikove zapornice pomembne zaradi njegovega svojstvenega pristopa – z zapornicami se ni ukvarjal samo kot inženir, ampak imajo te poudarjen umetniški vidik, s čimer je pomembno pripomogel k njihovi monumentalnosti, nam je povedal dr. Franci Lazarini, raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Plečnikova zapornica je portal, kjer se končata urejeni del struge Ljubljanice in strnjeno zgodovinsko mesto. Zapornica je del javnega mestnega prostora in je bila prvotno mišljena kot most.
Plečnikova zapornica kljub svoji monumentalnosti ostaja nekako ob robu zanimanja javnosti, turistov in še koga. Številni opozarjajo, da bi tu morala svoje narediti tudi država, še posebno ko gre za vprašanji vzdrževanja in obnove.
Poznavalci si seveda tudi želijo, da bi bila zapornica dostopnejša, da bi jo bolje predstavili tudi z informacijskimi tablami. To pa si Plečnikova mojstrovina, bogata s simboličnimi elementi, zasluži, čeprav je res, da današnji čas tega njegovega jezika, razen posameznikov, ne razume več.
Plečnikove mojstrovine, ki dajejo pečat strogemu središču Ljubljane, so seveda privlačne tudi za turiste. Ti imajo zelo različne podatke o arhitektu Plečniku, nekateri vedo zelo veliko, drugi pa seveda precej manj ali skoraj nič, nam je povedal Urban Logar, turistični vodnik. Ta skupine, ki jih vodi po Ljubljani, opozori na arhitekta Plečnika.
Plečnikova zapornica te navduši s svojo mogočnostjo.
Minka Jerebič je dovolila objavo svojih fotografij Plečnikove zapornice, ki jih je opisala tudi na svoji FB-strani.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Gozd je naš najljubši ekosistem. Brez njega tudi nas ne bi bilo in plenilska civilizacija, v katero smo se spremenili, to rada pozablja. Z gozdom na svetovni ravni ravnamo kot svinja z mehom. Ker je gozd star in pameten, bo preživel, mi pa si s krčenjem žagamo vejo, na kateri sedimo. Slovenci smo ob številnih hibah, ki ovirajo naš razvoj, vsaj v odnosu do gozda vzorni. Oziroma smo bili. Nekaj zaradi tradicije, nekaj zaradi umnih gozdarjev preteklosti. Zadnja leta slovenskemu gozdu grozijo ujme, bolezni in urbanizacija, a je naše drevje še vedno v dobri kondiciji. Tako kaže vsakoletna dražba vrednejšega lesa, ki jo pripravljajo v Slovenj Gradcu. V Nedeljski reportaži jo je obiskal Marko Radmilovič.
Med epidemijo se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bodo oziroma ne bodo odprti frizerski saloni. V obdobju vsesplošnih prepovedi, ki jim je bilo včasih težko slediti, je bila ta ena izmed tistih, ki je bila tudi med prvimi preklicana. Zakaj je tudi med izrednimi razmerami frizerstvo tako pomembno in kaj vse pomeni strankam, se je v Slovenj Gradec odpravil raziskovat Jure K. Čokl.
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako. Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita. Pa o tem več v oddaji. Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih področij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Navajam: »Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.« Konec navedka. Društvo dolomitne lutke bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Ko spremljamo program Televizije Slovenija, imamo napovednike kar naprej pred očmi. Vendar pa zelo redko pomislimo, da gre za zelo zanimiv miniaturni televizijski žanr s čisto svojimi zakonitostmi, za udarne pakete zgoščene komunikacije in za medijske izdelke, za katerimi je kar nekaj ustvarjalnih ljudi.
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse bolj pomemben del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so prepredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, pomaga turistom bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Sicer pa Turistična zveza Slovenije skupaj s partnerji, Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodovina angleških popotnikov, ki jih je obvezno popotovanje po celinski Evropi ali pa znanstvena vedoželjnost prinesla v naše kraje, je dolga in pisana, pa tudi dobro dokumentirana in naši raziskovalci so jo objavljali. Humphry Davy, izumitelj jamske svetilke, je mogoče najznamenitejše ime med njimi, ni pa edino. Thomas Cook je recimo svoj izum, ki ga danes imenujemo kar turistični aranžma, v veliki meri utemeljil na obisku Postojnske jame in Krasa ? pa še bi lahko naštevali. Angleške, seveda pa tudi številne druge popotnike sta v Sloveniji prejšnjih stoletij privlačila dva bisera, ki sta danes mogoče odmaknjena iz turističnega in še kakšnega fokusa. Cerkniško jezero in Idrijski rudnik sta bili destinaciji, zaradi katerih je Slovenija slovela v tedanjem svetu. Tokratna Nedeljska reportaža prinaša zanimiv potopis, ki ga je v drugi polovici sedemnajstega stoletja objavil angleški zdravnik Edward Brown. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Rakitna je ravno prav daleč, da je imeniten kraj za izlet in oddih pred divjim tempom življenja v dolinskem svetu osrednje Slovenije. Vendar pa je hkrati tudi tako daleč, da bi imelo njenih približno 300 prebivalcev resne težave, kako priti do modrosti in razvedrila, ki sta v knjigah, če ne bi kulturno zavedni Rakičani že pred drugo svetovno vojno organizirali svoje male vaške knjižnice. In naslednica te knjižnice je današnja Amaterska knjižnica Rakitna.
Vsako ime nam da podatek o svojem nosilcu, podobno to velja za podjetja. Ta se imenujejo ali po svojih lastnikih, po izdelkih ali storitvah, ki jih delajo in ponujajo, ali pa je ime le skovanka domače ali tuje besede in podobno. Tako zanimivo ime ima tudi podjetje Triptih iz Škofje Loke. Preden pa podrobneje predstavimo to podjetje, še nekaj o imenu samem. Triptih je umetniško delo, ki je razdeljeno na tri dele oziroma izdelano na treh ploščah, ki so s tečaji spojene skupaj, da se lahko zložijo, zaprejo ali odprejo. Triptih izhaja iz zgodnjekrščanske umetnosti in je bil priljubljen standardni format za oltarne slike od srednjega veka naprej. Njegovo geografsko območje je od vzhodnih bizantinskih cerkva do keltskih cerkva na zahodu. Renesančni slikarji, kot sta Hans Memling in Hieronymus Bosch, so uporabljali ta model. Uporabljali so ga tudi kiparji. Triptih je omogočal tudi enostaven prevoz. V oddaji ne bomo raziskovali, kje vse se je pojavljal triptih, ampak se bomo odpravili na obisk v Triptih, restavratorski atelje Bogovčič v Škofji Loki. To je družinsko podjetje, restavratorski atelje, kjer pod strokovnim vodstvom mag. Ivana Bogovčiča, konservatorsko-restavratorskega svetnika, izvajajo restavratorske posege na likovnih umetninah. Jedro podjetja sestavlja Luka Bogovčič, direktor, občasno pa se mu pridruži Jure Bogovčič. V ateljeju že vrsto let sodelujejo pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Več o podjetju oziroma ateljeju Triptih, njegovem delu in izzivih pa v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13 tisoč jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi to, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 razglašeno za svetovno leto jam in krasa. Pozneje bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi – najviše ležeče turistične jame v naši državi, v kateri je, precej netipično za visokogorje, mogoče opazovati kraške pojave. Po jami, od odkritja katere je letos minilo 40 let, nas bo ob pomoči sogovornikov popeljala Andreja Gradišar.
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov