Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
V Ljubljani ob vodnjaku na Starem trgu 34 se ob popoldnevih zbere manjša skupina ljudi. Ne čisto vsak dan, a vendar zanimanje raste. Prevladujejo pripadnice ženskega spola. Za turistično vodstvo, ki ga prireja Inštitut za urbane kulture (IZUK), si je namreč treba nadeti feministična očala. To pa, kot kažejo izkušnje turističnih vodnikov, še vedno lažje in raje storijo ženske kot moški. Pot nas bo vodila od prve javne mestne dekliške šole, mimo ŠKUC-a, pa Starega trga 11a, kjer je živela in ustvarjala »nora grafna« Lili Novy, do Kongresnega trga in vhodne skulpturne kompozicije parlamenta – to je le nekaj točk, ki pričajo, da so k zgodovinskemu razvoju našega glavnega mesta precej prispevale tudi ženske. Pogosto pozabljene, a danes – zasluženo – postavljene v ospredje.
Uresničevanje sanj, Pet do petdeset nasvetov za uresničevanje sanj, Uresničevanje sanj s profiliranjem, meditacijo ali čim podobnim. To je le nekaj naslovov knjig in poimenovanj seans ali terapij za uresničevanje sanj. Zdi se, da je teh ponudb danes več kot uresničenih sanj. Vsak človek jih ima – sanje kot take in sanje, ki se mu zdijo neuresničljive ali težko uresničljive pa jih ohranja, ker so mu vodilo, ki ga žene naprej. Na uresničevanje sanj je mogoče gledati v metafizičnem ali pa čisto konkretnem smislu.
O vremenu znam razbrati nekaj več od povprečnega državljana. Vse svoje razširjeno vremensko znanje sem si pridobil na vremenskem forumu društva Zevs. Ko smo se dobili v gostinskem lokalu, le kje drugje bi se človek pogovarjal o vremenu, je bil zame nekoliko mistični trenutek. Do tega dne sem jih poznal le po njihovih spletnih imenih. Zdaj jih prvič vidim v živo. O vremenu vedo neprimerno več od mene. Še več od njih verjetno vedo poklicni meteorologi. Še več od poklicnih meteorologov ve o vremenu gospod bog. Pravzaprav on ve o vremenu vse, a je žal odklonil sodelovanje v današnji oddaji.
Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen. To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati. Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih. In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto. Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.
Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.
Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.
Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.
Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!
Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov