Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.
O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.
Fotografiji: V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje
Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.
Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.
Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.
Ljubljanska vrata
Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili ??????????? ??? ??????? ?????, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.
Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.
Savinjska vrata
Gledališki stolp
Vodni stolp
Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.
Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "???? ?? ????̌?? ????? ??? ?????̌?? ? ?????? ?????????? ?????????? ?? ? ???? ?? ??????? ?????? ????̌? ?????????, ????? ?? ???? ? ?????, ????? ?? ? ??????? ?????, ?? ????? ? ?????". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov