Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drvošec je najboljša tematska pot v letu 2020
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to Tematska pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenjega jezera na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla.
Učna pot Drvošec poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Eva Kobe, strokovna sodelavka za stike z javnostmi v Notranjskem regijskem parku.
Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.
Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom.
Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije.
Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije nam je povedal, da je komisijo pot Drvošec res prepričala. Komisija vsako leto namreč ocenjuje vse tematske poti po petih kriterijih, in vse te letošnja pot Drvošec izpolnjuje.
Naj pot Drvošec poteka po zanimivem terenu ob nivoju Cerkniškega jezera in nad njim, tako da ima obiskovalec poseben pogled na jezersko gladino, in to je seveda težko opisati, nam je povedal Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.
Tematske in učne poti so seveda uspešne, če so vanje vključeni domačini s svojo ponudbo od vodenja do izobraževalnih programov, kulinarične in druge ponudbe. Tako z Notranjskim parkom sodelujeta tudi Tjaša Dernikovič in Janja Mihelčič. Njuno sodelovanje prinaša zanimivo dejavnost za obiskovalce, nam je povedala Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom, ki jo izvaja na poti Drvošec v okviru Tematskih vikendov Notranjskega parka.
Sicer pa so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je Pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero.
Skrivnostno Cerkniško jezero je od nekdaj slovelo doma in v tujini. In marsikateri popotnik in učenjak mu je posvetil svojo pozornost. Ali s krajšo ali daljšo omembo, opisom ali študijo. Časi se spreminjajo in naključni avanturizem počasi zamenjujejo urejeni obiski tega notranjskega bisera, za to poleg Notranjskega regijskega parka in Občine Cerknica zanj skrbijo tudi domačini. Notranjski park tako posveča pozornost tudi sprehajalnim in drugim potem ter infrastrukturi, ki jo vsako zavarovano območje nujno potrebuje. To je recimo vstopna točka ali center za obiskovalce ob vstopu na Cerkniško jezero. Del tega centra bodo namenili za Turistično-informacijski center, kjer bodo na voljo informacije, letaki, brošure in spominki, na drugi strani pa tudi multimedijske vsebine s predstavitvijo Cerkniškega jezera v štirih letnih časih, videosoba, kjer bodo predavanja in drugi dogodki.
Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah.
Vsa ta prizadevanja sodijo v okvir projektov za vnovično renaturacijo ali vračanje Cerkniškega jezera v njegovo prvotno obliko, v čase pred melioracijami, pred posegi v strugo in požiralnike. Vse skupaj seveda izhaja iz naravovarstvenih prizadevanj za ohranitev jezera in njegovo povezavo s turizmom.
Velika težava so na Cerkniškem jezeru in v njegovi okolici divje vožnje vsevprek po travnikih in gozdovih. Tudi odpravljanja teh problemov se bodo v Notranjskem parku lotili v okviru svojih pristojnosti.
Simbolična slika
foto: Občina Borovnica
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drvošec je najboljša tematska pot v letu 2020
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to Tematska pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenjega jezera na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla.
Učna pot Drvošec poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Eva Kobe, strokovna sodelavka za stike z javnostmi v Notranjskem regijskem parku.
Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.
Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom.
Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije.
Predsednik komisije za naj poti v Sloveniji Jože Prah iz Zavoda za gozdove Slovenije nam je povedal, da je komisijo pot Drvošec res prepričala. Komisija vsako leto namreč ocenjuje vse tematske poti po petih kriterijih, in vse te letošnja pot Drvošec izpolnjuje.
Naj pot Drvošec poteka po zanimivem terenu ob nivoju Cerkniškega jezera in nad njim, tako da ima obiskovalec poseben pogled na jezersko gladino, in to je seveda težko opisati, nam je povedal Damjan Intihar, tehnični sodelavec v Notranjskem regijskem parku.
Tematske in učne poti so seveda uspešne, če so vanje vključeni domačini s svojo ponudbo od vodenja do izobraževalnih programov, kulinarične in druge ponudbe. Tako z Notranjskim parkom sodelujeta tudi Tjaša Dernikovič in Janja Mihelčič. Njuno sodelovanje prinaša zanimivo dejavnost za obiskovalce, nam je povedala Janja Mihelčič, ustvarjalka in vodja dejavnosti za obiskovalce Lov za skritim zakladom, ki jo izvaja na poti Drvošec v okviru Tematskih vikendov Notranjskega parka.
Sicer pa so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je Pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero.
Skrivnostno Cerkniško jezero je od nekdaj slovelo doma in v tujini. In marsikateri popotnik in učenjak mu je posvetil svojo pozornost. Ali s krajšo ali daljšo omembo, opisom ali študijo. Časi se spreminjajo in naključni avanturizem počasi zamenjujejo urejeni obiski tega notranjskega bisera, za to poleg Notranjskega regijskega parka in Občine Cerknica zanj skrbijo tudi domačini. Notranjski park tako posveča pozornost tudi sprehajalnim in drugim potem ter infrastrukturi, ki jo vsako zavarovano območje nujno potrebuje. To je recimo vstopna točka ali center za obiskovalce ob vstopu na Cerkniško jezero. Del tega centra bodo namenili za Turistično-informacijski center, kjer bodo na voljo informacije, letaki, brošure in spominki, na drugi strani pa tudi multimedijske vsebine s predstavitvijo Cerkniškega jezera v štirih letnih časih, videosoba, kjer bodo predavanja in drugi dogodki.
Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah.
Vsa ta prizadevanja sodijo v okvir projektov za vnovično renaturacijo ali vračanje Cerkniškega jezera v njegovo prvotno obliko, v čase pred melioracijami, pred posegi v strugo in požiralnike. Vse skupaj seveda izhaja iz naravovarstvenih prizadevanj za ohranitev jezera in njegovo povezavo s turizmom.
Velika težava so na Cerkniškem jezeru in v njegovi okolici divje vožnje vsevprek po travnikih in gozdovih. Tudi odpravljanja teh problemov se bodo v Notranjskem parku lotili v okviru svojih pristojnosti.
Simbolična slika
foto: Občina Borovnica
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov