Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Ivan Kos je predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Doktor biologije, ki z življenjem in delom na kmetiji povezuje neposredno dojemanje življenja z empiričnim znanjem. Na ta način izpodbija prenekatere ekološke dogme, pa tudi mite povezane z volkovi ali medvedi.
Živi, kot pravi, v "bermudskem trikotniku težav z rjavim medvedom" v Sloveniji, med Velikimi Laščami, Novo vasjo in Ribnico. Zgodbo o težavah, meni, pa bi lahko zaključili že z upoštevanjem statističnih podatkov: 350 mrtvih na leto na slovenskih cestah v primerjavi s tremi v 100 letih, zaradi medveda. “Res ni nekaj, o čemer bi bilo vredno izgubljati besede.”
Pravi, da so težave z medvedi relativno precej univerzalene. Človekovo ravnanje do določenih naravnih subjektov je namreč predvidljivo – predvsem zaradi pomanjkanja znanja ustvarjamo določene dogme.
Inteligentna žival
Vsako bivanje z drugačnim je naporno, pojasnjuje dr. Kos. Moraš se prilagajati, upoštevati naravne subjekte in reakcija ljudi je precej univerzalna, “nespametno pa je težavno sobivanje reševati z odstranjevanjem, zgolj zato, da tebi ne bo treba spreminjati načina življenja.”
“Ena od začilnosti rjavega medveda je, da mu je v našem okolju zelo fejst.” Gozdovi, njive, sadovnjaki ... problem pa nastane, ker je medved tudi močan in inteligenten. “Bivamo z nekom ki je dovolj brihten, ima pa eno samo težavo, da ne zna brati naših zakonov in se po njih ravnati.”
V interakciji z medvedom je spoznaval, da je tudi sam živo bitje - ko se mu je koža naježila, kadar je medvedka zarenčala za njegovim hrbtom. Zaradi izkustvenega dela, pa ni razvil fobij, neracionalnega odnosa do medveda, kar lahko zaplete življenja in sobivanje.
Plezanje po krošnjah v osnovne šole
Že mladostno plezanje po drevesih pa mu je odpiralo nove dimenzije prostora in utrjevalo zavedanje dvojnosti življenja, v kateri ne znamo odgovoriti niti ali je prav, da bi nas srečala prava ali zdrava pamet in kako ujeti razkorak med družbeno in naravoslovno resnico, ki je v veliko primerih diskriminirana.
Z relativno malo vadbe, razmišlja dr. Kos, se nam v drevesnih krošnjah odpira popolnoma nova percepcija dojemanja prostora. “Morala bi biti aktivnost v osnovnošolskem izobraževanju, ker je način gibanja popolnoma drugačen.”
Plezanje po drogu ali bradlji se namreč težko primerja s plezanjem po krošnjah – z vidika razvoja nevronskih mrež in ostalih telesnih, gibalnih značilnosti. Se pa obenem zaveda organizacijskih in varnostnih omejitev pri plezanju po krošnjah za osnovnošolce.
Potreba po samoomejevanju
Sicer pa opozarja, da ljudje premalo izpostavljamo dejstvo, da se moramo omejevati zato, da ne propademo. Z razvojem znanosti znamo čedalje več narediti, ampak moramo se tudi zavedati, da če hočemo preživeti na kompleksnem planetu, pa ne smemo narediti vsega, kar znamo.
Na svoji kmetiji ima tudi koze. Odgovor na vprašanje, zakaj, pa je treba iskati v njegovi mladosti. Verjetno gre za posledico pripovedovanja stare mame in mame, pojasnjuje. “Ko sem se odločil, ko so mi jih dovolili imeti, pa je bil pravi podvig, da smo jo v tistih časih našli.”
Pri kozah mu je tudi všeč, da so, za razliko od drugih živali, individualisti, ki jih je, zaradi njihove pameti, težko obvladovati.
876 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Prof. dr. Ivan Kos je predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Doktor biologije, ki z življenjem in delom na kmetiji povezuje neposredno dojemanje življenja z empiričnim znanjem. Na ta način izpodbija prenekatere ekološke dogme, pa tudi mite povezane z volkovi ali medvedi.
Živi, kot pravi, v "bermudskem trikotniku težav z rjavim medvedom" v Sloveniji, med Velikimi Laščami, Novo vasjo in Ribnico. Zgodbo o težavah, meni, pa bi lahko zaključili že z upoštevanjem statističnih podatkov: 350 mrtvih na leto na slovenskih cestah v primerjavi s tremi v 100 letih, zaradi medveda. “Res ni nekaj, o čemer bi bilo vredno izgubljati besede.”
Pravi, da so težave z medvedi relativno precej univerzalene. Človekovo ravnanje do določenih naravnih subjektov je namreč predvidljivo – predvsem zaradi pomanjkanja znanja ustvarjamo določene dogme.
Inteligentna žival
Vsako bivanje z drugačnim je naporno, pojasnjuje dr. Kos. Moraš se prilagajati, upoštevati naravne subjekte in reakcija ljudi je precej univerzalna, “nespametno pa je težavno sobivanje reševati z odstranjevanjem, zgolj zato, da tebi ne bo treba spreminjati načina življenja.”
“Ena od začilnosti rjavega medveda je, da mu je v našem okolju zelo fejst.” Gozdovi, njive, sadovnjaki ... problem pa nastane, ker je medved tudi močan in inteligenten. “Bivamo z nekom ki je dovolj brihten, ima pa eno samo težavo, da ne zna brati naših zakonov in se po njih ravnati.”
V interakciji z medvedom je spoznaval, da je tudi sam živo bitje - ko se mu je koža naježila, kadar je medvedka zarenčala za njegovim hrbtom. Zaradi izkustvenega dela, pa ni razvil fobij, neracionalnega odnosa do medveda, kar lahko zaplete življenja in sobivanje.
Plezanje po krošnjah v osnovne šole
Že mladostno plezanje po drevesih pa mu je odpiralo nove dimenzije prostora in utrjevalo zavedanje dvojnosti življenja, v kateri ne znamo odgovoriti niti ali je prav, da bi nas srečala prava ali zdrava pamet in kako ujeti razkorak med družbeno in naravoslovno resnico, ki je v veliko primerih diskriminirana.
Z relativno malo vadbe, razmišlja dr. Kos, se nam v drevesnih krošnjah odpira popolnoma nova percepcija dojemanja prostora. “Morala bi biti aktivnost v osnovnošolskem izobraževanju, ker je način gibanja popolnoma drugačen.”
Plezanje po drogu ali bradlji se namreč težko primerja s plezanjem po krošnjah – z vidika razvoja nevronskih mrež in ostalih telesnih, gibalnih značilnosti. Se pa obenem zaveda organizacijskih in varnostnih omejitev pri plezanju po krošnjah za osnovnošolce.
Potreba po samoomejevanju
Sicer pa opozarja, da ljudje premalo izpostavljamo dejstvo, da se moramo omejevati zato, da ne propademo. Z razvojem znanosti znamo čedalje več narediti, ampak moramo se tudi zavedati, da če hočemo preživeti na kompleksnem planetu, pa ne smemo narediti vsega, kar znamo.
Na svoji kmetiji ima tudi koze. Odgovor na vprašanje, zakaj, pa je treba iskati v njegovi mladosti. Verjetno gre za posledico pripovedovanja stare mame in mame, pojasnjuje. “Ko sem se odločil, ko so mi jih dovolili imeti, pa je bil pravi podvig, da smo jo v tistih časih našli.”
Pri kozah mu je tudi všeč, da so, za razliko od drugih živali, individualisti, ki jih je, zaradi njihove pameti, težko obvladovati.
Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.
"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”
Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih. Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo." Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.
Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol. V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat. Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Tik preden se mu izteče mandat sedanjega Ježkovega nagrajenca, smo pred mikrofon povabili Marka Breclja. Legendarni glasbenik, mladinski animator, performer, politični aktivist in mehki terorist nas je potem povabil v prostore koprskega Društva prijateljev zmernega napredka. Nastalo je nekaj drugačnega, kot je lahko načrtno in nenačrtno drugačen samo on.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Filozof dr. Vasja Badalič je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, aktiven je tudi kot novinar. Desetkrat je že obiskal Afganistan, kjer raziskuje učinke vojne na civilno prebivalstvo. V Pakistanu je doživel bombni napad, raziskoval je tudi v Iraku, Iranu, Siriji in Libanonu. V intervjuju tudi o razseljenih, napadih z droni, nezakonitih zapiranjih, civilnih žrtvah …
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Mitja Velikonja je profesor na Katedri za kulturologinjo Fakultete za družbene vede, ki je izbruh pandemije doživel v Združenih državah Amerike, kjer je predaval na univerzi Yale. Kot preučevalec sodobne kulture družbe noče ležati v svoji coni ugodja, ampak je prepričan, da si je treba izbrati angažma, s katerim je mogoče doseči neko spremembo. Je raziskovalec političnih ideologij, subkultur, kolektivnega spomina in postsocialistične nostalgije, ki ima v svoji zbirki več tisoč grafitov iz različnih delov sveta. Z Nedeljskim gostom Mitjo Velikonja se je pogovarjal Gorazd Rečnik, tudi o zgodovini slovenskega nacionalizma in avtohtonem antifašizmu, predstavil pa je še kulturološko analizo fenomena hipsterjev.
Prvi mož Nove Ljubljanske banke in predsednik nadzornikov Združenja bank Blaž Brodnjak je bankir, znan po odločnih stališčih do aktualnih vprašanj tako v bančništvu kot gospodarstvu. Bančništvo si razlaga kot upravljanje s tveganji, pri katerem je potrebno biti racionalen in profesionalen. Današnje poslovanje bank umešča v obdobje denarne politike, ki je zgodovinsko povsem neobičajno, celo neizkušeno. Zdi se mu povsem neintuitivno in nepričakovano, da bi človek preposto ponotranjil, da če ta nekomu posodi denar za obdobje desetih let, za to tudi plača. Kritičen je tudi do načina deljenja kreditov, kajti zanj je osnova bančništva posojanje denarja. V pogovoru pa je tokrat razkril tudi zasebno plat, ki še zdaleč ni zgolj konzervativna, ampak v nekaterih pogledih precej liberalna, sploh za bankirja.
Tomaž Kavčič, kuharski mojster, z dolgim seznamom nagrad kulinaričnih vodnikov, organizacij, združenj, zadnja v vrsti je Michelinova zvezdica.
Nedeljski gost je Miha Mlakar, ki uspešno združuje šport in znanost. Mlakar je kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanost. Zaposlen je na inštitutu Jožef Štefan, kjer se prednostno ukvarja z umetno inteligenco. V pogovoru lahko slišite, kako se umetna inteligenca uporablja v praktične namene, denimo v zdravstvu, v pomoč bolnikom z demenco ali s srčnim popuščanje. Svoje znanje na tem področju uporablja tudi v tenisu, kjer sodeluje z nekaterimi najboljšimi igralci na svetu. Z Miho Mlakarjem se je pogovarjal Luka Petrič.
Kot otrok si je želel postati advokat, a tak, ki bo branil le pravične stvari. Pozneje je postal filozof in teolog, ki del leta kot predavatelj preživi v Franciji, ob tem pa je v zadnjih desetletjih pomembno zaznamoval tudi mirovna pogajanja mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Profesor Edvard Kovač je prepričan, da nas koronadoba na svojstven način uči oddaljene bližine, pa tudi da Slovencem, ki smo kot narod tradicionalno nagnjeni k pravdanju, manjka malo francoske odprtosti in svobode duha. O tem, da nihče nima monopola trpljenja in da bi se morali znati malenkostim včasih preprosto zgolj nasmehniti, se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Nedeljska gostja je virtuozinja na violini Lana Trotovšek, ki že 16 let živi in ustvarja v Londonu. Po končanem študiju v Salzburgu, Ljubljani in Londonu je leta 2012 debitirala z orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva. Od takrat nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, gostuje s solističnimi koncerti na prestižnih glasbenih odrih in festivalih. Več let je bila članica klavirskega tria Greenwich, skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem (nekoč član 2Cellos) in pianistko Joko Misumi. Danes poučuje na londonskem konservatoriju za glasbo in balet Trinity Laban ter snema za radio BBC. Lana Trotovšek igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Z njo se je pogovarjala Nina Zagoričnik. Foto: lanaviolin.com
Tokratni Nedeljski gost je priklenjen na invalidski voziček že skoraj vse svoje življenje. Čeprav se otroci s spinalno mišičino atrofijo pogosto šolajo v specializiranih zavodih, se je Blaž Urbanč odločil obiskovati redno šolo, obiskoval je Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, zdaj pa na FDV študira sociologijo. Razvejana mreža prijateljev angažiranemu mladeniču omogoča, da živi polno življenje, ima se za aktivnega državljana, med drugim zastopa interese distrofikov v programskem odboru za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija. Tako o terminologiji kot stereotipih o invalidih in ostalih izzivih ljudi s posebnimi potrebami, pa vsebinah za ranljive skupine ljudi v medijih in odraščanju na invalidskem vozičku se je pogovarjal z Miho Švaljem.
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".
Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.
Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.
Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška. Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …
Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.
Neveljaven email naslov