Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnjih parlamentarnih volitvah v Estoniji je četrtina volilnih upravičencev glasovala elektronsko.
V Sloveniji možnost glasovanja prek interneta še ne obstaja, prof. umetne inteligence na Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko pa meni, da ta niti ni nujno potrebna.
Bistvenih prednosti e-volitev ne vidi, poleg tega pa ima slovenska informacijska družba še veliko drugih, pomembnejših izzivov. Eden takih je medicinska informatika.
Bratko pogreša rešitve, ki bi poenostavili dostopnost izvidov in drugih dokumentov. Večinoma se prenašajo po navadni pošti ali pa je to celo naloga pacientov.
"Pogosto sem jaz tisti kurir, ki moram nositi te dokumente po celi Ljubljani z enega mesta na drugega".
Kritika informacijske družbe
Tempo napredka narekuje industrija, do katere pa je družba večinoma nekritična. Bratko dvomi o koristih hitrega cikla izboljšav naprav. Vzroki so večinoma komercialni.
Nihče ne opozarja na težave uporabnikov, ki jih imajo s pogostim posodabljanjem programske opreme. Na tovrstne motnje delovnega procesa se je človek že privadil in ga sprejema za normalnega.
"Moj predlog bi bil, da bi bila frekvenca izboljšav omejena, na primer enkrat na leto."
Če internet stvari prinaša prav neizmerno povezljivost vseh pametnih naprav v omrežja, je vprašanje, kaj to pomeni za vsakdanja opravila. Nujne posodobitve naprav pred ali med uporabo bi lahko postale že kmalu zelo moteče.
Zaskrbljujoča je tudi izjemna moč novih internetnih podjetij, ki nedopustno posegajo v zasebnost, meni Bratko.
"Google je naredil veliko koristnega, a ta navidezna prijaznost ima cilj zbiranja čim več podatkov. Posamezniki na to nimajo nobenega vpliva."
Raziskovanje umetne inteligence
Bratko je predstojnik laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Sam je tudi avtor enega temeljnih del programskega jezika Prolog.
Sistemi umetne inteligence so povsod okoli nas, s pridom pa jih uporablja tudi medicina. V sodelovanju s zdravstveno stroko so razvili diagnosticiranje EKG signalov. Cilj raziskave je bil ugotoviti, katere raziskave srca povročajo vzorce EKG.
"Računalnik je na osnovi logičnega modela znal upoštevati popolnoma vse možnosti, tudi takšne, na katere zdravnik ne bi pomislil."
Kljub temu je sposobnost računalnika še vedno omejena le na opisljive težave, medtem ko lahko le zdravnik problem postavi v širšo interpretacijo in drug kontekst.
Podobne raziskave potekajo na področju nevrologije.
"Delamo model človekovega oživčevja, ki bi diagnosticiral živčne okvare kot so tresavica in Parkinsonova bolezen ter razložil mehanizme, kako se razvijajo".
O možnostih raziskovanja v Sloveniji pove, da se ne bistveno razlikuje od dela v tujini, še posebej, če za to ni potrebna zelo zahtevna in draga oprema. Edini hendikep je slaba opaznost rezultatov, ki ne izvirajo iz znanih ameriških laboratorijev.
"To, da je [Jure Leskovec] na Stanfordu, pomaga vidnosti njegovih rezultatov."
Najboljši šahist vseh časov ni Kasparov
Veliko prahu je dvignila raziskava Ivana Bratka in Mateja Guida, ko sta izdelala računalniško analizo najboljših šahistov vseh časov.
Partije svetovnih prvakov iz različnih obdobij so primerajali z igro računalnika. Vsak poteza, ki je bila po računalnikovem mnenju slaba, se je kaznovala s točkami.
Rezultat je bila lestvica najboljših šahistov, na katerem je presenetljivo najboljši kubanski svetovni prvak José Raúl Capablanca. Kasparov je po tej metodi analize pristal na četrtem mestu.
Največ odzivov sta Matej Guid in Ivan Bratko prejelo po objavi na šahovskem portalu ChessBase. Kasparov je raziskavo označil za neumnost, prizadeval pa naj bi si celo za njeno neobjavo.
876 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Na letošnjih parlamentarnih volitvah v Estoniji je četrtina volilnih upravičencev glasovala elektronsko.
V Sloveniji možnost glasovanja prek interneta še ne obstaja, prof. umetne inteligence na Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko pa meni, da ta niti ni nujno potrebna.
Bistvenih prednosti e-volitev ne vidi, poleg tega pa ima slovenska informacijska družba še veliko drugih, pomembnejših izzivov. Eden takih je medicinska informatika.
Bratko pogreša rešitve, ki bi poenostavili dostopnost izvidov in drugih dokumentov. Večinoma se prenašajo po navadni pošti ali pa je to celo naloga pacientov.
"Pogosto sem jaz tisti kurir, ki moram nositi te dokumente po celi Ljubljani z enega mesta na drugega".
Kritika informacijske družbe
Tempo napredka narekuje industrija, do katere pa je družba večinoma nekritična. Bratko dvomi o koristih hitrega cikla izboljšav naprav. Vzroki so večinoma komercialni.
Nihče ne opozarja na težave uporabnikov, ki jih imajo s pogostim posodabljanjem programske opreme. Na tovrstne motnje delovnega procesa se je človek že privadil in ga sprejema za normalnega.
"Moj predlog bi bil, da bi bila frekvenca izboljšav omejena, na primer enkrat na leto."
Če internet stvari prinaša prav neizmerno povezljivost vseh pametnih naprav v omrežja, je vprašanje, kaj to pomeni za vsakdanja opravila. Nujne posodobitve naprav pred ali med uporabo bi lahko postale že kmalu zelo moteče.
Zaskrbljujoča je tudi izjemna moč novih internetnih podjetij, ki nedopustno posegajo v zasebnost, meni Bratko.
"Google je naredil veliko koristnega, a ta navidezna prijaznost ima cilj zbiranja čim več podatkov. Posamezniki na to nimajo nobenega vpliva."
Raziskovanje umetne inteligence
Bratko je predstojnik laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Sam je tudi avtor enega temeljnih del programskega jezika Prolog.
Sistemi umetne inteligence so povsod okoli nas, s pridom pa jih uporablja tudi medicina. V sodelovanju s zdravstveno stroko so razvili diagnosticiranje EKG signalov. Cilj raziskave je bil ugotoviti, katere raziskave srca povročajo vzorce EKG.
"Računalnik je na osnovi logičnega modela znal upoštevati popolnoma vse možnosti, tudi takšne, na katere zdravnik ne bi pomislil."
Kljub temu je sposobnost računalnika še vedno omejena le na opisljive težave, medtem ko lahko le zdravnik problem postavi v širšo interpretacijo in drug kontekst.
Podobne raziskave potekajo na področju nevrologije.
"Delamo model človekovega oživčevja, ki bi diagnosticiral živčne okvare kot so tresavica in Parkinsonova bolezen ter razložil mehanizme, kako se razvijajo".
O možnostih raziskovanja v Sloveniji pove, da se ne bistveno razlikuje od dela v tujini, še posebej, če za to ni potrebna zelo zahtevna in draga oprema. Edini hendikep je slaba opaznost rezultatov, ki ne izvirajo iz znanih ameriških laboratorijev.
"To, da je [Jure Leskovec] na Stanfordu, pomaga vidnosti njegovih rezultatov."
Najboljši šahist vseh časov ni Kasparov
Veliko prahu je dvignila raziskava Ivana Bratka in Mateja Guida, ko sta izdelala računalniško analizo najboljših šahistov vseh časov.
Partije svetovnih prvakov iz različnih obdobij so primerajali z igro računalnika. Vsak poteza, ki je bila po računalnikovem mnenju slaba, se je kaznovala s točkami.
Rezultat je bila lestvica najboljših šahistov, na katerem je presenetljivo najboljši kubanski svetovni prvak José Raúl Capablanca. Kasparov je po tej metodi analize pristal na četrtem mestu.
Največ odzivov sta Matej Guid in Ivan Bratko prejelo po objavi na šahovskem portalu ChessBase. Kasparov je raziskavo označil za neumnost, prizadeval pa naj bi si celo za njeno neobjavo.
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.
Nedeljski gost Renato Baretić je v Sloveniji verjetno najbolj znan po svojem najuspešnejšem romanu Osmi poverjenik. Zanj je na Hrvaškem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade in velja tudi za roman tistega desetletja, ko je izšel. Pisatelj, pesnik, scenarist in sestavljalec kvizov govori o življenju v Splitu, pomenu novinarstva danes in o tem, kam je zašla hrvaška družba. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Športni psihologi niso vedeževalci in nimajo čarobne paličice, njihovo delo z vrhunskimi športniki je lahko uspešno le z dolgotrajni delom. Tega se slovenski športniki vse bolj zavedajo, čeprav je v naši kulturi še vedno prisotno tudi razmišljanje, da mora svoje težave vsak rešiti sam. Nedeljska gostja je dr. Tanja Kajtna, predsednica sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije, predava na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in sodeluje s številnimi slovenskimi šampioni, tudi z Ilko Štuhec. Z njo se je pogovarjal Aleš Smrekar.
Kdo bi lahko na sodišču bolj pravično razsodil: človek ali robot? Pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, še vedno daje prednost človeški presoji, prepričan je, da moramo več vlagati v ljudi kot pa v tehnologijo: “Mnogi v tehnologiji vidijo rešitev za prav vsako težavo, a tehnologija ne bo rešila družbenih problemov, prej le še bolj poglablja družbeno neenakost.” Slovenska vlada napoveduje, da bo po žičnati ograji zdaj mejo skušala nadzorovati in varovati še z droni: “Z droni bomo dokazali, da znamo varovati mejo. Gre prej za performans za javnost, kot učinkovito varovanje. Podobno je z žično ograjo, prej gre zato, da se izve, da ima neka država ograjo, kot pa za resnično učinkovitost. Gre za teater varnosti.” O teatru varnosti in nadzora, kako demokracijo nadomešča vladavina algoritmov, zakaj si na Norveškem skorajda že sumljiv, če plačuješ z gotovino in o družabnih omrežjih, ki so razkrila neprijetne plati slovenske družbe: “Twitter je nastavil ogledalo družbene realnosti v Sloveniji, razkril je neprijetne plati družbe. Nisem verjel, da pri nas obstaja toliko zanikovalcev znanstveno povsem jasnih zadev, na primer cepljenja ali globalnega segrevanja.” Avtor: Luka Hvalc
Janez Drvarič je že pol stoletja dejaven v slovenski in jugoslovanski košarki. Kot član strokovnega štaba jugoslovanske reprezentance je osvojil 14 kolajn na prvenstvih in olimpijskih igrah. Pred kratkim je praznoval 70 let, vendar še vedno ostaja pri trenerskem delu. Treniral je številne rodove vrhunskih košarkarjev: “S svojimi izkušnjami lahko mladega fanta ocenim, ali bo vrhunski košarkar. Vendar le njegove košarkarske sposobnosti. Ne morem pa vedeti, kakšna je mentaliteta tega fanta. Koliko se je pripravljen podrediti košarki.” Janez Drvarič je vodil slovensko reprezentanco, Olimpijo in Cibono, bil nepogrešljivi član strokovnega štaba briljantne jugoslovanske reprezentance. Učil je nešteto mladih košarkarjev in takoj prepozna, kdo izmed mladeničev bo vrhunski košarkar. Bil je tudi trener legendarnega Dražena Petrovića: “Dražen Petrović je na treningu zadeval tudi prek 100 prostih metov zapored in prek 50 trojk. Proste mete je pogosto treniral z zaprtimi očmi.” Kot enega največjih talentov izpostavi Petra Vilfana: “Peter Vilfan je v Čačku na mladinskem prvenstvu tako navduševal, da so ga gledalci naložili na fotelj in ga nesli do hotela ter vzklikali: Pero majstore!” Bil je tudi član strokovnega štaba na tekmi Jugoslavije in Italije, ki jo je zaznamoval konflikt: “Vilfan se je skušal vplesti v pretep. Jaz sem ga ujel okrog vratu in ga držal kolikor sem mogel.” Avtor: Franci Pavšer
Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel. Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravila Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv Tomaža Vesela.
Janez Pipan, eden najbolj pronicljivih bralcev med gledališkimi režiserji in prav zato med študenti akademije, najbolj strahospoštovani profesor. Gost Nine Zagoričnik.
Glasbeni in kulturni urednik, profesionalni novinar na Radio Študent, natanko pred 30 leti se je podpisal pod Studia Ljubljana in oddajo, na takrat Televiziji Ljubljana, tudi vodil. Bil je piarovec v Pristopu, kreativni direktor pri Publicis Virgo in direktor agencije za direktni marketing Indirekt, pred 17 leti je ustanovil agencijo Nastop plus, 19 let že piše kolumne za Dnevnik in je trener nastopanja. Leon Magdalenc je bil gost četrtkovega pogovornega večera na Radiu Slovenija, pred mikrofon ga je povabila Nataša Zanuttini.
Ptice so ga pritegnile že v osnovni šoli in zanimanje zanje je kmalu preraslo v strokovno delo. Tomaž Mihelič je naš izjemen poznavalec krilatega sveta in že leta je kot varstveni ornitolog zaposlen na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, naše največje nevladne organizacije za varstvo narave, ki letos obeležuje 40 let. Med njegovimi številnimi varstvenimi projekti je gotovo letos izdani Atlas ptic Slovenije, veliko delo 15-ih let z opisi 239-ih vrst ptic, tudi z nekaterimi, ki jih pri nas ni več mogoče videti.
Umetnostni zgodovinar, direktor Fundacije Palazzo Strozzi Arturo Galansino, je bil ob nastopu funkcije z 38 leti najmlajši direktor kakšne pomembne kulturne ustanove v Italiji. Velik poznavalec renesanse je 10 let služboval kot kurator v pariškem Louvru in na Royal Academy of Arts v Londonu, danes pa si na elitni lokaciji v eni najbolj markantnih stavb v svetovni prestolnici renesanse Firencah prizadeva Italijanom približati sodobno umetnost, ki jo prepletajo z Italijanom bližjo klasično pa tudi moderno umetnostjo.
Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici Kremplji in Res vam hvala. Je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.
Nedeljska gostja dr. Roby Abeles je avstralska psihoterapevtka z več kot 33-letnimi izkušnjami na področju zdravljenja odvisnosti. Prepričana je, da zasvojenost simptom bolečine, ki jo povzroča travma. Pri svojem delu uporablja terapevtsko metodo brainspotting, ki omogoča dostop do globokih travm. Tudi sama je doživela hude travme, pri drugem letu starosti so ji začeli dajati valium, pri dvanajstih je začela piti alkohol, večkrat je doživela spolno zlorabo, bila je odvisna od kokaina. Tudi na podlagi svoje izkušnje, je prepričana, da nad ljudmi ne smemo nikoli obupati.
Maja Štamol Droljc je svojo poslovno pot začela z zmago na natečaju za večerno obleko, pred kratkim pa se je, kot sama pravi, za petnajsto obletnico blagovne znamke nagradila s predstavitvijo kolekcije na modni reviji v Washingtonu v organizaciji slovenskega veleposlaništva. Kljub dobrim odzivom, pa ostaja trdo na tleh in se zaveda, da je za uspeh v tujini poleg ustvarjalnosti, potrebnega ogromno denarja. V pogovoru razmišlja o položaju slovenskih oblikovalcev, vnaprej izgubljeni tekmi z nizko cenovno modo, primerjavi s Hrvaško, nasmeh na obraz pa ji nariše vprašanje o dveh posvojenih deklicah in njeni veliki družini.
Nedeljski gost je bil pesnik Jani Oswald, tudi eden naših bolj priljubljenih in odmevnih zamejskih ustvarjalcev. Poznan je predvsem po svojih pesniških eksperimentih, ki zvenijo kot zvočne igre. Jani Oswald: Osvoboditev Kost komu zbiti kos komu biti bos v boj iti ost vodo piti os bo voditi osa bo v riti bodi ti to toti Tito ko bo ti do dotik tak tih o bo po osvo bo ditvi
Umetnostni kritik Alessandro Vezzosi je skoraj vse svoje življenje posvetil renesančnemu genialnemu umu Leonardu da Vinciju. Več kot petdeset let zbira kar koli v povezavi z njim, pred leti je tudi izdal eno najbolj celovitih biografij slikarja in znanstvenika z naslovom Neskončni Leonardo. Ročno izdelana knjiga je v slovenščini izšla v 500 izvodih, vsak je stal 3.300 evrov, pošli pa so čisto vsi. A tu se raziskovanje ne konča, temveč se kopanje po življenju in delu da Vincija nadaljuje. Kdo je bil, kaj je počel, zakaj je bil blagoslov, da se je rodil kot nezakonski otrok, kako so ga zaznamovali predniki, kdo so njegovi sorodniki, potomci. Ravno pred kratkim je prof. Vezzosi dokončal 43 let trajajočo študijo o Leonardovih sorodnikih, našli so jih kar 35, zdaj se posveča raziskovanju Leonardovega DNK-ja. Leonardist Alessandro Vezzosi nam bo pred 500-to obletnico smrti Leonarda da Vincija na novo naslikal podobo tega pragmatičnega človeka protislovij in nam razložil, zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča. Z Alessandrom Vezzosijem se je pogovarjala Maja Stepančič.
Dr. Hubert Kosler je osrednja figura v ozadju prizadevanj za to, da je v Kočevju zrasla tovarna industrijskih robotov Yaskawa. V desetletjih dela v industriji in podjetništvu si je to zadal za življenjski cilj. Kako gleda na razvoj robotike in zakaj je pomembno ob tem misliti tudi na prenovo izobraževanja, pove v tokratnem osrednjem tedenskem intervjuju na Valu 202. Z njim pa več tudi o pregovorni japonski nezaupljivosti, Karlu Čapku, vplivnih prednikih in smučanju.
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njen naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez.
Prof. dr. Igor Papič svoje znanstveno in raziskovalno delo med drugim posveča razvoju pametnih električnih omrežij, a so njegove trenutne prioritete usmerjene predvsem v koncept avtonomije Univerze v Ljubljani. Ob 100-letnici največje in najstarejše visokošolske ter znanstvenoraziskovalne ustanove pri nas pa je priložnost tudi za razmislek o njeni vlogi v sodobni družbi in hkrati priložnost za razmislek o preteklih dosežkih. Dr. Igor Papič je, kljub rektorski službi, še vedno tudi profesor na Fakulteti za elektrotehniko: “To dojemam kot stik z realnostjo, kot sprostitev po delu na rektoratu. Vem, da bom enkrat šel nazaj na fakulteto, zato moram ostati v stiku s študenti. Znanstvenoraziskovalno delo zdaj dojemam kot hobi.”
“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.” S tem katalonskim pregovorom se začne večkrat nagrajeni roman Sodnik. Napisal ga je Jaume Cabré, eden najbolj cenjenih katalonskih pisateljev. Najprej je delal kot gimnazijski profesor, se vzpenjal kot pisatelj in si priljubljenost pridobil s pisanjem scenarijev za televizijske serije. Jaume Cabré nas je skupaj s prevajalko Simono Škrabec sprejel na svojem domu na obrobju industrijskega mesta Terrassa, uro vožnje iz Barcelone. Razmišljal je o samostojnosti, zakonu, resnici. Sodnikih. O Dragu Jančarju in o zelju v Ljubljani. Tudi o slovenskih medvedih v Pirenejih in liku Ribničana, ki ga je vključil v svoj zadnji roman. Avtor: Luka Hvalc
Pravi, da se je ob prehodu iz športne kariere v civilno življenje počutil kot nedonošenček. In to kljub temu, da je študijske obveznosti na ekonomski fakulteti kmalu končal in se zaposlil v komunikacijskem podjetju. Danes je razpet predvsem med Slovenijo, kjer živi z družino, in Kitajsko, kjer je ob pripravah na naslednje zimske olimpijske igre promotor slovenskega znanja o zimskih športih. Napisal je knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta.
Neveljaven email naslov