Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnjih parlamentarnih volitvah v Estoniji je četrtina volilnih upravičencev glasovala elektronsko.
V Sloveniji možnost glasovanja prek interneta še ne obstaja, prof. umetne inteligence na Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko pa meni, da ta niti ni nujno potrebna.
Bistvenih prednosti e-volitev ne vidi, poleg tega pa ima slovenska informacijska družba še veliko drugih, pomembnejših izzivov. Eden takih je medicinska informatika.
Bratko pogreša rešitve, ki bi poenostavili dostopnost izvidov in drugih dokumentov. Večinoma se prenašajo po navadni pošti ali pa je to celo naloga pacientov.
"Pogosto sem jaz tisti kurir, ki moram nositi te dokumente po celi Ljubljani z enega mesta na drugega".
Kritika informacijske družbe
Tempo napredka narekuje industrija, do katere pa je družba večinoma nekritična. Bratko dvomi o koristih hitrega cikla izboljšav naprav. Vzroki so večinoma komercialni.
Nihče ne opozarja na težave uporabnikov, ki jih imajo s pogostim posodabljanjem programske opreme. Na tovrstne motnje delovnega procesa se je človek že privadil in ga sprejema za normalnega.
"Moj predlog bi bil, da bi bila frekvenca izboljšav omejena, na primer enkrat na leto."
Če internet stvari prinaša prav neizmerno povezljivost vseh pametnih naprav v omrežja, je vprašanje, kaj to pomeni za vsakdanja opravila. Nujne posodobitve naprav pred ali med uporabo bi lahko postale že kmalu zelo moteče.
Zaskrbljujoča je tudi izjemna moč novih internetnih podjetij, ki nedopustno posegajo v zasebnost, meni Bratko.
"Google je naredil veliko koristnega, a ta navidezna prijaznost ima cilj zbiranja čim več podatkov. Posamezniki na to nimajo nobenega vpliva."
Raziskovanje umetne inteligence
Bratko je predstojnik laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Sam je tudi avtor enega temeljnih del programskega jezika Prolog.
Sistemi umetne inteligence so povsod okoli nas, s pridom pa jih uporablja tudi medicina. V sodelovanju s zdravstveno stroko so razvili diagnosticiranje EKG signalov. Cilj raziskave je bil ugotoviti, katere raziskave srca povročajo vzorce EKG.
"Računalnik je na osnovi logičnega modela znal upoštevati popolnoma vse možnosti, tudi takšne, na katere zdravnik ne bi pomislil."
Kljub temu je sposobnost računalnika še vedno omejena le na opisljive težave, medtem ko lahko le zdravnik problem postavi v širšo interpretacijo in drug kontekst.
Podobne raziskave potekajo na področju nevrologije.
"Delamo model človekovega oživčevja, ki bi diagnosticiral živčne okvare kot so tresavica in Parkinsonova bolezen ter razložil mehanizme, kako se razvijajo".
O možnostih raziskovanja v Sloveniji pove, da se ne bistveno razlikuje od dela v tujini, še posebej, če za to ni potrebna zelo zahtevna in draga oprema. Edini hendikep je slaba opaznost rezultatov, ki ne izvirajo iz znanih ameriških laboratorijev.
"To, da je [Jure Leskovec] na Stanfordu, pomaga vidnosti njegovih rezultatov."
Najboljši šahist vseh časov ni Kasparov
Veliko prahu je dvignila raziskava Ivana Bratka in Mateja Guida, ko sta izdelala računalniško analizo najboljših šahistov vseh časov.
Partije svetovnih prvakov iz različnih obdobij so primerajali z igro računalnika. Vsak poteza, ki je bila po računalnikovem mnenju slaba, se je kaznovala s točkami.
Rezultat je bila lestvica najboljših šahistov, na katerem je presenetljivo najboljši kubanski svetovni prvak José Raúl Capablanca. Kasparov je po tej metodi analize pristal na četrtem mestu.
Največ odzivov sta Matej Guid in Ivan Bratko prejelo po objavi na šahovskem portalu ChessBase. Kasparov je raziskavo označil za neumnost, prizadeval pa naj bi si celo za njeno neobjavo.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Na letošnjih parlamentarnih volitvah v Estoniji je četrtina volilnih upravičencev glasovala elektronsko.
V Sloveniji možnost glasovanja prek interneta še ne obstaja, prof. umetne inteligence na Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko pa meni, da ta niti ni nujno potrebna.
Bistvenih prednosti e-volitev ne vidi, poleg tega pa ima slovenska informacijska družba še veliko drugih, pomembnejših izzivov. Eden takih je medicinska informatika.
Bratko pogreša rešitve, ki bi poenostavili dostopnost izvidov in drugih dokumentov. Večinoma se prenašajo po navadni pošti ali pa je to celo naloga pacientov.
"Pogosto sem jaz tisti kurir, ki moram nositi te dokumente po celi Ljubljani z enega mesta na drugega".
Kritika informacijske družbe
Tempo napredka narekuje industrija, do katere pa je družba večinoma nekritična. Bratko dvomi o koristih hitrega cikla izboljšav naprav. Vzroki so večinoma komercialni.
Nihče ne opozarja na težave uporabnikov, ki jih imajo s pogostim posodabljanjem programske opreme. Na tovrstne motnje delovnega procesa se je človek že privadil in ga sprejema za normalnega.
"Moj predlog bi bil, da bi bila frekvenca izboljšav omejena, na primer enkrat na leto."
Če internet stvari prinaša prav neizmerno povezljivost vseh pametnih naprav v omrežja, je vprašanje, kaj to pomeni za vsakdanja opravila. Nujne posodobitve naprav pred ali med uporabo bi lahko postale že kmalu zelo moteče.
Zaskrbljujoča je tudi izjemna moč novih internetnih podjetij, ki nedopustno posegajo v zasebnost, meni Bratko.
"Google je naredil veliko koristnega, a ta navidezna prijaznost ima cilj zbiranja čim več podatkov. Posamezniki na to nimajo nobenega vpliva."
Raziskovanje umetne inteligence
Bratko je predstojnik laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Sam je tudi avtor enega temeljnih del programskega jezika Prolog.
Sistemi umetne inteligence so povsod okoli nas, s pridom pa jih uporablja tudi medicina. V sodelovanju s zdravstveno stroko so razvili diagnosticiranje EKG signalov. Cilj raziskave je bil ugotoviti, katere raziskave srca povročajo vzorce EKG.
"Računalnik je na osnovi logičnega modela znal upoštevati popolnoma vse možnosti, tudi takšne, na katere zdravnik ne bi pomislil."
Kljub temu je sposobnost računalnika še vedno omejena le na opisljive težave, medtem ko lahko le zdravnik problem postavi v širšo interpretacijo in drug kontekst.
Podobne raziskave potekajo na področju nevrologije.
"Delamo model človekovega oživčevja, ki bi diagnosticiral živčne okvare kot so tresavica in Parkinsonova bolezen ter razložil mehanizme, kako se razvijajo".
O možnostih raziskovanja v Sloveniji pove, da se ne bistveno razlikuje od dela v tujini, še posebej, če za to ni potrebna zelo zahtevna in draga oprema. Edini hendikep je slaba opaznost rezultatov, ki ne izvirajo iz znanih ameriških laboratorijev.
"To, da je [Jure Leskovec] na Stanfordu, pomaga vidnosti njegovih rezultatov."
Najboljši šahist vseh časov ni Kasparov
Veliko prahu je dvignila raziskava Ivana Bratka in Mateja Guida, ko sta izdelala računalniško analizo najboljših šahistov vseh časov.
Partije svetovnih prvakov iz različnih obdobij so primerajali z igro računalnika. Vsak poteza, ki je bila po računalnikovem mnenju slaba, se je kaznovala s točkami.
Rezultat je bila lestvica najboljših šahistov, na katerem je presenetljivo najboljši kubanski svetovni prvak José Raúl Capablanca. Kasparov je po tej metodi analize pristal na četrtem mestu.
Največ odzivov sta Matej Guid in Ivan Bratko prejelo po objavi na šahovskem portalu ChessBase. Kasparov je raziskavo označil za neumnost, prizadeval pa naj bi si celo za njeno neobjavo.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Neveljaven email naslov