Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
Paradentolog in predavatelj, ki že dvajset let raziskuje in predava uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju paradentalnih bolezni. Njegovo življenje je razpeto med znanstjo, pacienti in študenti, prosti čas pa preživi v stiku z naravo, z urejanjem vrta ali z delom na polju, ki ga je vzljubil že v rani mladosti.
“Pravilno in zakonito želimo rešiti čimveč zadev v čim krajšem času,” pravi Ana Jaklič, predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Doseganje tega cilja pa ni lahko, saj sodišče, ki ima 27 sodnic in sodnikov, na leto dobi tudi do tri tisoč socialnopravnih zadev, delovnopravnih pa včasih celo štiri tisoč.
Transparentna komunikacija, spoštljiv odnos do zaposlenih, nagrajevanje inovativnosti – vse to v vodenje vključuje Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik, letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice.
Nedeljski gost prihaja iz najmlajše države na svetu, dobrih 5 let stare Republike Južni Sudan, ki se je že takoj po rojstvu iz ene državljanske vojne vrgla v drugo. Kon Victor Dimo je 40-letnik, zagrizen demokrat, politični aktivist in humanitarni delavec, ki je pred dnevi obiskal slovenski in evropski parlament. Politikom je poročal o nevzdržnih razmerah na njegovem koncu Južnega Sudana, o genocidu, ki ga izvaja njihova lastna vlada – in seveda tudi o katastrofalni lakoti, ki milijonom grozi s smrtjo. Pa bi lahko bilo vse drugače, saj ima, v nasprotju s splošnim mnenjem, Južni Sudan vse možnosti za hiter razvoj in uspešno samopreskrbo.
Neveljaven email naslov