Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
75-letni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije se v teh dneh še enkrat več odpravlja v Nepal.
Del prtljage bo odložil v tamkajšnjem planinskem muzeju, kjer je na ogled tudi delček zgodovine slovenskega alpinizma, ki mu je na prehojeni poti nedvomno znatno pomagal tudi sam.
Tone Škarja je bil vodja številnih alpinističnih odprav. Pri zahtevnejših je z logističnimi pripravami začel že dve leti pred odhodom v Himalajo.
Je alpinist in pisatelj, ki doživeto piše, da ob vsem nizu dogodkov, ki bi se lahko iztekli tudi drugače, gleda na svoja doživetja kot na darila.
Priznava, da se srečuje z vprašanjem, kako to, da je po vseh napetih alpinističnih trnutkih še vedno tu – vsaj petkrat se je namreč znašel v situacijah, ki bi se zlahka končale usodno. “Zakaj nekoga izloči že prva napaka, eni pa doživijo kup, cel niz takih zadev, pa vseeno preživijo? Matematika, o kateri raje ne premišljujem.”
Primerjava alpinistične opreme: od Ötzija do danes
Strinja se, da je bila oprema, ki so jo alpinisti uporabljali pred desetletji, res primitivna. “Napol za šalo, napol pa zares rečem, da je bila med Ötzijevo in mojo takratno opremo manjša razlika kot pa med mojo takratno in med opremo današnjih alpinistov.”
Dnevniški zapiski so temelj njegove zadnje knjige Po svoji sledi. Med tistimi, ki so nastali v času odprave na Kangbačen leta 1975, je o takratni opremi zapisal:“Za ledeniške razpoke smo imeli aluminijasto lestev, če bi nam grozili kaki ledeni stolpi ali seraki, bi jih pa preventivno podminirali z rudarskim eksplozivom amonal. Imeli smo ga 25kg in ker je dišal po mandljih, smo ga vpisali med hrano kot mandljevo moko.”
Kljub slabši opremi, pa je bilo med alpinisti takrat manj ozeblin in poškodb nasploh kot pa danes. Škarja meni, da se danes v majhnih skupinah, tudi v alpinističnih odpravah, zelo pokažejo tiste tendence, ki so sicer v družbi manj opazne, na primer nevoščljivost.
V najstniških letih je razmišljal o vstopu v mornarico. Ne premišljuje pa prav dolgo, ko se odloča za dopust – med morjem in gorami izbere slednje, a vseeno dodaja: “Če bi se rodil pri morju, bi se moje pustolovščine morda odvijale tam.” Na vprašanje, ali bi si v tem primeru namesto vodenja odprave na Mount Everest čas krajšal z jadranjem okoli sveta, odgovarja: “Mogoče.”
Gore in ljudje
Med himalajskimi odpravami ne razmišlja le o svojem odnosu do življenja in smrti. Meni, da če Kitajska ne bi bila tako mogočna, potem bi preprosto rekli, da gre za zločinski režim.
“Boj za samostojni Tibet je popolnoma izgubljen. Če bi kdo videl, koliko vlagajo Kitajci – prvič sem bil v Tibetu leta 86', pa spet lani – v železnice, ceste, namakalne sisteme ..., nekdo, ki vlaga toliko v neko deželo, se ji ne bo odpovedal za nobeno ceno.”
Zadnji aktualni vnos 75-letnika v dnevnik vzponov, ki jih beleži, je precej svež: “Vzpon po Teranovi smeri, letošnjo zimo. Nad Jezerskim, lepa 400-metrska smer. Ledno plezanje. Kar ponosen sem, da je to šlo.”
860 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
75-letni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije se v teh dneh še enkrat več odpravlja v Nepal.
Del prtljage bo odložil v tamkajšnjem planinskem muzeju, kjer je na ogled tudi delček zgodovine slovenskega alpinizma, ki mu je na prehojeni poti nedvomno znatno pomagal tudi sam.
Tone Škarja je bil vodja številnih alpinističnih odprav. Pri zahtevnejših je z logističnimi pripravami začel že dve leti pred odhodom v Himalajo.
Je alpinist in pisatelj, ki doživeto piše, da ob vsem nizu dogodkov, ki bi se lahko iztekli tudi drugače, gleda na svoja doživetja kot na darila.
Priznava, da se srečuje z vprašanjem, kako to, da je po vseh napetih alpinističnih trnutkih še vedno tu – vsaj petkrat se je namreč znašel v situacijah, ki bi se zlahka končale usodno. “Zakaj nekoga izloči že prva napaka, eni pa doživijo kup, cel niz takih zadev, pa vseeno preživijo? Matematika, o kateri raje ne premišljujem.”
Primerjava alpinistične opreme: od Ötzija do danes
Strinja se, da je bila oprema, ki so jo alpinisti uporabljali pred desetletji, res primitivna. “Napol za šalo, napol pa zares rečem, da je bila med Ötzijevo in mojo takratno opremo manjša razlika kot pa med mojo takratno in med opremo današnjih alpinistov.”
Dnevniški zapiski so temelj njegove zadnje knjige Po svoji sledi. Med tistimi, ki so nastali v času odprave na Kangbačen leta 1975, je o takratni opremi zapisal:“Za ledeniške razpoke smo imeli aluminijasto lestev, če bi nam grozili kaki ledeni stolpi ali seraki, bi jih pa preventivno podminirali z rudarskim eksplozivom amonal. Imeli smo ga 25kg in ker je dišal po mandljih, smo ga vpisali med hrano kot mandljevo moko.”
Kljub slabši opremi, pa je bilo med alpinisti takrat manj ozeblin in poškodb nasploh kot pa danes. Škarja meni, da se danes v majhnih skupinah, tudi v alpinističnih odpravah, zelo pokažejo tiste tendence, ki so sicer v družbi manj opazne, na primer nevoščljivost.
V najstniških letih je razmišljal o vstopu v mornarico. Ne premišljuje pa prav dolgo, ko se odloča za dopust – med morjem in gorami izbere slednje, a vseeno dodaja: “Če bi se rodil pri morju, bi se moje pustolovščine morda odvijale tam.” Na vprašanje, ali bi si v tem primeru namesto vodenja odprave na Mount Everest čas krajšal z jadranjem okoli sveta, odgovarja: “Mogoče.”
Gore in ljudje
Med himalajskimi odpravami ne razmišlja le o svojem odnosu do življenja in smrti. Meni, da če Kitajska ne bi bila tako mogočna, potem bi preprosto rekli, da gre za zločinski režim.
“Boj za samostojni Tibet je popolnoma izgubljen. Če bi kdo videl, koliko vlagajo Kitajci – prvič sem bil v Tibetu leta 86', pa spet lani – v železnice, ceste, namakalne sisteme ..., nekdo, ki vlaga toliko v neko deželo, se ji ne bo odpovedal za nobeno ceno.”
Zadnji aktualni vnos 75-letnika v dnevnik vzponov, ki jih beleži, je precej svež: “Vzpon po Teranovi smeri, letošnjo zimo. Nad Jezerskim, lepa 400-metrska smer. Ledno plezanje. Kar ponosen sem, da je to šlo.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
“Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati,” pravi Ivanka Mežan, 88-letna filmska in gledališka igralka, ki je leta 1944 kot 17-letna gimnazijka, prvič stopila na gledališki oder, na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. “Kako sem vesela, ko me študenti povabijo v svoje diplomske filme! Kako so v redu!”
Nedeljski gost bo tokrat Miroslav Cerar, eden najuspešnejših slovenskih športnikov, legenda slovenske športne gimnastike.
Dr. Valerija Bužan, psihologinja, 30 let na čelu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi, svoje delo posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju, s svojimi projekti, njen zadnji odmeven je gostilnicaa Druga violina, si prizadeva za boljšo kakovost življenja ljudi s posebnimi potrebami in dela opazne premike v naši družbi pri sprejemanju drugačnosti.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Dr. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem. Kritičen do pretirano zaščitniških staršev in šolske politike priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost. Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj.
Neveljaven email naslov