Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Caetano Veloso

17.05.2014


Tropikalizem je bil zasuk v zgodovini brazilske popularne glasbe

Ni jih malo, ki Caetana Velosa uvrščajo na seznam najbolj karizmatičnih ljudi na svetu, vsekakor pa ga tam vidijo Brazilci. Dobrih 70 let ima eden glavnih akterjev tropikalizma, gibanja, ki je zasukalo razvoj brazilske popularne glasbe v povsem drugo smer.

O tem Caetano Veloso piše v knjigi Verdade Tropical, ki bi lahko bila tudi avtobiografija. V njej pripoveduje tudi o otroštvu v rojstnem kraju Santo Amaro v Bahii, o družini sedmih otrok, o profesionalem življenju in nenazadnje o državi, ki jo je vodila vojska.

Za prvo skladbo novega gibanja tropikalizma velja Alegria, Alegria, ki jo je Veloso napisal leta 67 in predstavil na televizijskem festivalu. Nastop je bil že prvi majhen škandal. Na istem festivalu je pel tudi njegov dobri prijatelj Gilberto Gil. Izstopala sta oba: spremljala ju je rock skupina, imela sta dolge lase in nista bila oblečena v smoking kot je bilo to za televizijski festival v navadi. Vse to je le pospešilo razvoj tropikalizma.

 "Bil sem potrt. Gilberto Gil je bil bolje. Njegov odgovor bi bil bolj zanimiv."

Caetano Veloso o treh letih izgnanstva v Londonu

Kaplja čez rob, ki je Caetana Velosa in Gilberta Gila ščasoma pahnila v nemilost vojaškega režima, je bil nastop v nočnem klubu sredi Ria de Janeira. Z vidika rock glasbe je res šlo za radikalen nastop, oblast pa je v njem videla še grožnjo in klic po spremembah. Diktatura se je okrepila, sprejet je bil člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sodbe.

Tako so Gila in Velosa najprej zaprli in nato izgnali iz države. V Londonu sta živela skoraj 3 leta. Caetano razlaga, da je bilo to zanj zelo težko obdobje. Srečeval je britanske glasbenike, a z njimi ni sodeloval. Izdal je 2 albuma. Da si je nato le upal vrniti v Brazilijo, je kriv João Gilberto:

"João Gilberto mi je rekel: "Tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja." Zame pa je bil João Gilberto - Bog."

Povratek v Brazilijo

Veloso se je končno vrnil v Brazilijo. Zdaj živi v Riu de Janeiru, skladba Sampa pa je posvečena São Paulu, kjer je bival na vrhuncu tropikalizma: "Tu sem kupil prvo stanovanje. Življenje v tako velikem in hitro rastočem mestu ni preprosto. Pestijo ga onesnaženje, prometni zastoji. Naravnih lepot ni veliko."

Slovensko občinstvo je spoznalo tako rekoč že vsa velika imena brazilske glasbe, tudi Mario Bethânio, mlajšo Caetanovo sestro, ki je bila sicer v Braziliji slavna že nekoliko prej. Med velike učitelje svojega življenja, poleg Gilberta Gila, Joaa Gilberta in drugih, Caetano uvršča tudi svojo družino in starše. Dobro je bilo že to, da se oče in mati v družini s sedmimi otroki nista nikoli kregala. O otroštvu pa pravi, da ni posebej srečno obdobje, saj je polno norosti. Da je otroštvo srečen del človekovega življenja, je le mit starejših.

Na navdušenje Cataena Velosa je vplival tudi Nacionalni radio v Riu de Janeiru. Državni radio je bil zelo priljubljen in tako tudi zelo pomemben za popularizacijo glasbe in umetnikov. Tam so se nekoč oblikovale največje zvezde brazilske glasbe.

Caetano Veloso bo v Ljubljani predstavil zadnji album Abraçaço. Abraço je objem, abraçaço pa nova beseda, s katero se Caetano Veloso podpiše v elektronska sporočila: "Abraçaço je objem z odmevom," razloži.

Intervju - Entrevista em português

Transcrição

Caetano Veloso, zdaj se počutim podobno kot vi leta 1983, ko ste intervjuvali Micka Jaggerja. Nekoliko sramežljivo in živčno. Se spomnite tega intervjuja?

Da. Bilo je v New Yorku, ko sem pomagal brazilskemu TV novinarju intervjuvati Micka Jaggerja. Novinar ni govoril angleško, zato je postavljal vprašanja v francoščini, mene pa je prosil za pomoč. Pomagal sem tudi zato, ker novinar ni razumel rocka, jaz pa. Nisem se počutil toliko sramežljivo. Mick Jagger je bil zelo prijazen, po intervjuju smo večerjali skupaj.

Tako ste namreč rekli v uvodu intervjuja, ki sem ga našel na Youtubu. Tale intervju bom začel tako, da bom priredil vaše vprašanje Micku Jaggerju. Sprašujem vas torej, kako gledate na tropikalizem v zgodovini umetnosti. Oziroma, da bi razumeli to gibanje, je treba razložiti Brazilijo v šestdesetih letih.

Da, treba je razumeti Brazilijo šestdesetih in zgodovino. A da odgovorim na prvi del vprašanja. Tropikalizem je bil le zasuk v produkciji popularne glasbe v Braziliji, ki pa je hkrati izražal to, kar smo takrat čutili: identificirali smo se z mednarodnim valom kontrakulture. To je bil tudi odgovor na zatiranje, ki smo ga doživljali Brazilci pod vojaško diktaturo. Mislim, da je šlo predvsem za to. Ne domišljam pa si, da gre za zelo pomembno točko v zgodovini glasbe, še manj v zgodovini umetnosti.

Brazilija je zelo velika država. Kje pa je gibanje tropikalizem sploh postalo javno? Kje so se zgodili prvi koncerti novega gibanja, prve manifestacije, oziroma, kje je tropikalizem začel postajati pomembno gibanje? In katera je bila prva pesem?

Začelo se je z izidom pesmi “Alegria, Alegria” leta 67, ki sem jo predstavil na glasbenem festivalu na televiziji. To je že bil pravi majhen škandal. Dan ali dva pozneje je na istem festivalu nastopil tudi Gilberto Gil, moj prijatelj, s pesmijo “Domingo no parque”, Nedelja v parku”. Odločila sva se za spremljavo rock skupine. Tako je predvidevala priredba skladbe. Dejstvo, da sva na oder stopila z rock skupino, da smo imeli dolge lase, da nismo bili oblečeni v smoking - takrat so vsi peli v smokingih - že to je bil škandal in velik zasuk. In od takrat dalje so stvari le še rasle. Začelo pa se je z mojimi lasmi. Z našimi lasmi.

Predstavljam si, da takratna brazilska vlada ni želela slišati o tropikalizmu. Kaj je bil povod, da vas je vojaška policija zaprla in nato izgnala iz države? Je šlo za nastop v klubu Sucata v Rio de Janeriu? Nekoč ste rekli, da se je tam zgodil najbolj radikalen nastop v zgodovini Brazilije.

Z vidika rocka in glede na obdobje, je šlo v klubu Sucata v Riu resnično za najbolj radikalen nastop, kar si jih lahko zamislite. Na začetku se vojaška oblast za nas ni kaj dosti zmenila, saj se je tudi levica negativno odzivala na to, kar smo počeli. Očitali so nam, da smo se prodali mednarodnemu popu in vplivu Severne Amerike, skratka, imperializmu. Zato od vojaške oblasti nismo pričakovali hujšega odziva. Vedeli pa smo, da smo razmeroma agresiven odgovor na zatiranje vojaške oblasti. Slog umetnosti je bil nasilen, vseboval je elemente rocka in kontrakulture. A vojaška oblast tega ni dobro razumela. Poznali so le pesmi upora. Imel sem občutek, da so se potenciala politične subverzije začeli zavedati kmalu po tem nastopu. A še to zaradi nerazumevanja. Nekdo je menil, da smo nespoštljivi in se je pritožil. To je slišal nek radijec v São Paulu in nas obtožil, da smo zlorabili brazilsko zastavo. Res smo uporabili zastavo, a ni bila brazilska. Šlo je za fotografijo padlega moškega, ki ga je ubila policija. Šlo je za umetnost in umetniški upor, ki je bil del predstave. Na zastavi je pisalo “Bodi marginalen, bodi heroj”. Radijec si je izmislil še kup stvari: da smo peli brazilsko himno s pornografskim besedilom. Od takrat nas je oblast budno spremljala. Kmalu so sprejeli 5. člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sojenja. Brez dovoljenja so lahko stopili v hišo. Šlo je za udar znotraj udara in posledično poglobitev diktature. Prvi udar se je zgodil leta 64, diktatura pa se je nato leta 68 še okrepila. Peti člen ustave je oblásti dovolil še hujše zlorabe. Na podlagi teh netočnih informacij so me, so nas zaprli. Dva meseca sem bil zaprt, v drugem so me zaslišali. Govoril sem, da so obtožbe lažne, navedel imena prič, lastnika kluba in DJ-ja. Vojak, ki me je zasliševal, mi je nato rekel, čestitam, govorite resnico, izpustili vas bomo. Vendar me niso …

Ne, niso. Izgnali so vas iz države in o tem bom vprašal zdaj. Na Quori sem našel vprašanje o vašem življenju v Londonu. Bralec sprašuje, kaj sta počela z Gilbertom Gilom med letoma 69 in 72, ko sta bila v izgnanstvu. S kom sta se družila, s katerimi glasbeniki, kako se spomnite teh treh let v Londonu?

Bila so skoraj tri leta. Bil sem potrt in nisem imel posebne želje, da bi tam živel. Gilberto Gil je bil bolj komunikativen. Če bi isto vprašanje postavili njemu, bi utegnil biti njegov odgovor bolj zanimiv. Proti koncu prvega leta, ko sem bil že nekoliko bolje, sem že hodil na koncerte. Šel sem na festival Isle of Wight, ko ga je sklenil Bob Dylan. Množico 60.000 ljudi sem gledal le od daleč. Ko je naslednje leto festival sklenil Jimmy Hendrix, sem bil že bolje. Nisem bil več tako potrt in depresiven, ker so me zaprli in izgnali. Takrat naju je poiskal producent Ralph Mace, umetniški vodja založbe Famous, ki je bila del Polygrama. Polygram pa je ista založba, pri kateri sva bila v Braziliji. Slišal je za naju, naju opazil in postal radoveden. Poiskal naju je na domu v Londonu in želel naju je slišati. Ko sva zapela, je bil navdušen. Želel je postati najin producent. In res, izdal je dve plošči z menoj in eno z Gilom. Vse to je bilo še pred pred nastopom Hendrixa na Isle of White. Mace je želel celo, da bi sodeloval z Davidom Bowiejem. Menil je, da bi se hitro ujela. Peljal me je na Bowiejev koncert v Roundhouse in naju predstavil. A povedano po resnici, mi njegov nastop ni bil všeč. Zgodilo se ni nič. Nisem bil navdušen in ne vem, zakaj bi bil David Bowie navdušen nad mano. Srečal sem se tudi z drugimi glasbeniki, a nikoli nisem z njimi sodeloval. Želel sem se vrniti v Brazilijo. Z Gilbertom je bilo drugače, on je bil bolj odprt. Spomnim pa se ljudi, ki so ustanovili festival Glastonbury. Z njimi sva se pogovarjala. Bil sem na enem izmed sestankov, ko so festival načrtovali. Michael Eavis je pred kratkim v intervju povedal, da sva Gilberto Gil in Caetano Veloso sodelovala pri začetkih festivala. Jaz se spomnim le, da sem bil tam, vendar temu nisem pripisoval posebnega pomena. Takrat sem se želel le vrniti v Brazilijo.

To torej ni bilo najbolj srečno obdobje vašega življenja ali kariere. Kdaj pa ste potem prvič pomislili na možnost, da je vrnitev v Brazilijo vendarle mogoča? Če se ne motim, vas je v telefonskem pogovoru prepričal Joao Gilberto?

Leta 71 so starši praznovali 40. obletnico poroke. Tam naj bi bili vsi otroci, razen mene. Zato se je sestra Bethânia - ki je kot pevka zaslovela že pred mano, čeprav je mlajša - potrudila in skušala dogovoriti z vojaško oblastjo, da bi mi omogočili obisk Brazilije vsaj za kratek čas. Starši bi bili žalostni, če bi bili na slovesni obletnici poroke prisotni vsi otroci razen enega, ki je izgnan. Bethaniji je uspelo, dobila je dovoljenje. Lahko sem se vrnill v Brazilijo za en mesec. Moral sem pristati v Rio de Janeiru in takoj zatem odleteti v Salvador. Mesta nisem smel zapustiti. Niso mi dovolili niti v rojstni kraj, ki je oddaljen le 70 kilometrov. Moral sem nastopiti tudi na televiziji TV Globo. A ko sem prispel v Rio de Janeiro, so me strpali v volkswagan. Bili so zamaskirani. Videti je bilo kot ugrabitev.

Žena je bila prestašena. Ni vedela, kam so me z letališča odpeljali. Prijeli so me že pri vratih letala. Odpeljali so me in zasliševali 6 ur. Postavljali so mi nenavadne zahteve, stvari, ki jih nisem želel narediti. Grozili so mi z zaporom. Spet sem čutil neizmerno tesnobo. Pomislil sem: sestra se je dogovorila z vojsko, vojska pa mi je nastavila past. Po šestih urah so me vendarle izpustili. Odšel sem k Bethaniji v Rio de Janeiro. Tam sem se pomiril, skupaj sva odšla v Bahio, kjer sem ostal en mesec, se pojavil na TV Globo in vrnil v London. Takrat sem imel dolge lase in brado. Vojska mi je prepovedala, da bi se ostrigel ali obril. Vse to, da ne bi dajal vtisa kakršne koli prisile. Nisem smel dajati intervjujev, če ni bilo zraven opazovalcev s policije. Vprašanja so bila preverjena. Vse skupaj je bilo grozno. Ponovno sem bil ves prestrašen, vrnil sem se v London, potrt. Pomislil sem, da se bo težko kmalu vrniti v Brazilijo. Proti koncu leta pa me je poklical João Gilberto.

Rekel je, Caitas - tako me kliče - pridi, potrebujemo te na snemanju, jaz in Gal Costa. Pridi, vse bo vredu! Rekel sem mu, João, glej, bil sem v Braziliji, prestrašili so me, zaslišali. Vse sem mu povedal. Rekel je, vem, vse vem, a tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja, je rekel. Zame je bil João Gilberto - Bog. Zgodilo se je, da sem ga ubogal. Noro. Šel sem v Brazilijo in zgodilo se je natanko tako, kot je rekel João Gilberto. Nihče me ni ustavil. Na mejni kontroli so me pozdravili z nasmehom. To ni mogoče, sem si mislil, João Gilberto je vizionar. Usedel sem se na naslednje letalo, odletel v São Paulo, z njim posnel televizijsko oddajo, odletel v Bahio k staršem in družini, nato v Santo Amaro, svoj rojstni kraj. Nihče me ni motil, vse je bilo sproščeno. Vrnil sem se v London in o tem poročal ženi. Nato sva načrtovala vrnitev. Ralph Mace, moj producent v Londonu, me je prepričeval, naj ostanem še vsaj eno leto, da bi z nama naredili globalno zgodbo. A ljubše mi je bilo, da se vrnem v Brazlijo. Mace je bil žalosten, a vrnil sem se v Brazilijo. Spet sem bil srečen.

Zdi se mi, da ste imeli srečno otroštvo. Ste peti v družini sedmih otrok, starši se niso nikoli kregali. Bi lahko malce orisali svoje življenje v Santo Amaru?

Kar je res, je, da se moji starši niso nikoli prepirali. Drži. Srečno otroštvo? O tem pa nisem prepričan, da obstaja. Otroštvo ni najbolj srečno obdobje človekovega življenja. To je mit odraslih. Otroštvo je obdobje norosti, ki bi ga najraje zapustil. Naša hiša je bila prijazna, oče in mati zelo miroljublna, moje sestre in bratje zelo ljubeznivi. A raje sem bil najstnik.

Danes je povsem enostavno posneti zvok, video, celo z mobilnim telefonom. Ko ste bili otrok, še ni bilo tako. Kateri je prvi posnetek vašega glasu ali celo skladbe, ki obstaja?

Prvi posnetek mojega glasu je na acetatni plošči 78. Posnel ga je nek moški iz Santa Amara. Star sem bil 9 let in zapel sem skladbo Noela Rose. Šlo je za delo velikega brazilskega skladatelja, ki sem ga poslušal že v otroštvu. Moj oče ga je oboževal. Noel Rosa je bil glasbeni genij, umrl je pri 26. letih in pustil za sabo čudovite mojstrovine. To je bilo med letoma 1920 in 1930, a še danes so njegove skladbe zelo žive in kakovost skladanja je še vedno očitna. Na klavirju me je spremljala najstarejša sestra. Poleg te je posneta še sentimentalna skladba o mami. Mislim, da je šlo za valček, ne spomnim pa se avtorja. Za razliko od skladbe Noela Rose je bila ta pesem nepomembna, a govorila je o materi. Posvetil sem jo svoji drugi mami, sestrični, ki je živela v Riu de Janeiru. Bilo je za rojstni dan. Človek, ki je vse to posnel v Santu Amaru, je bil navdušen nad elektroniko. Imel je veliko opreme, mikrofone. Imel je napravo, s katero je snemal gramofonske plošče. Ta posnetek nekje obstaja, ali vsaj njegova kopija. Jaz z visokim glasom otroka. To še niso bile moje skladbe. Skladatelj Noel Rosa pa je bil genialec.

Že kot otrok ste se za nekaj časa preselili v Rio de Janeiro. Zanima me, kaj je bil vzrok vašega prvega obiska Ria de Janeira, ko ste bili še otrok?

Razlog je bila ta sestrična, ki mi je bila kot druga mati in ki se je preselila v Rio. Ko mi je bilo 11 let, je prišla v Bahio in predlagala, da del poletja preživim z njo, na počitnicah v Riu. Tja sem šel za en mesec. Ko mi je bilo 13 let je spet prišla na obisk. V šoli mi takrat ni šlo dobro. Izgubil sem leto, bil sem tudi slabega zdravja in spomnim se, da jo je zelo skrbelo zame. Tudi starše je skrbelo, a ne tako zelo kot njo, zato me je želela odpeljati v Rio, da bi tam preživel poletje in opravil kup preiskav. Bila je medicinska sestra, zaposlena je bila v bolnišnici, zato me je želela peljati k zdravnikom. Res smo opravili kup preiskav. Po poletju je predlagala, da ostanem kar celo leto. In tako sem ostal. Vpisati bi me morala na gimnazijo, a ji ni uspelo. Eno leto nisem bil v šoli. Sem pa takrat spoznal zelo veliko brazilskih pevcev. Hodila sva na nacionalni radio, v avditorij. Videl sem veliko tega, kar mi je bil všeč že od prej, a tu sem pevce poslušal v živo. Spoznal sem najpomembnejše stvari Ria, karneval.

Tudi jaz sem z nacionalnega Radia Slovenija. Rad pa bi bolje vedel, kaj je bil ali je Nacionalni radio Rio de Janeiro. Kakšna ustanova?

Nacionalni radio Rio de Janeiro je bil v tistem času državni radio, a bil je izjemno priljubljem. Tam so v avditoriju z občinstvom nastajale oddaje z najboljšimi in najbolj znanimi pevci. Ustanovo so po vojaškem udaru uničili. Veliko pevcev in umetnikov je simpatiziralo z levico, skratka, po udaru, ko so odstavili predsednika Joãa Goularta, je tudi Nacionalni radio ostal brez glasu. Pred tem pa je bil to najbolj poslušan radio v Braziliji, na njem so se predstavljale največje zvezde.

Nekoliko nerodno je glasbenike spraševati o njihovih najljubših skladbah, zato vas bom raje vprašal, kako je nastala pesem Sampa. Ste živeli tudi v São Paulu?

Celotno obdobje tropikalizma, dobri dve leti, sem preživel v São Paulu. Ko sem se poročil, je bilo prvo stanovanje, ki sem ga imel, kjer sem živel z ženo, v Sao Paulu. Velik del mojega življenja, osebno in umetniško, je vezanega na to mesto. São Paulo na prvi pogled ni preprost, ampak naporen in velik. Ima prometne zastoje in onesnaženje. Nima veliko naravnih lepot. Razvil se je zelo hitro, prej kot ostala brazilska mesta. Hitro se je industrializiral, skratka, ni enostavno. Po mojem izgnanstvu in vrnitvi sem živel tri leta v Bahiji, pa nato spet v Riu de Janeiru. Takrat me je poiskala televizija iz Sao Paula, da bi z mano naredili posebno oddajo. V nekaj dneh smo posneli pesmi in intervjuje. Prosili so me tudi, da do naslednjega dne pripravim še kratek zapis o Sao Paulu. Začel sem pisati in prvi stavki so se zdeli dovolj poetični, da bi jih lahko zapel. Skladbo sem napisal čez noč. Povedal sem, da je zapis, za katerega so me prosili, postal pesem. Bila je namenjena izključno za to televizijsko oddajo. A bili so navdušeni, skladba se je prijela in ljudje jo poznajo še danes.

Ampak nimate obraza Sao Paula. Zdaj ste Carioca? Živite v Riu de Janeiru?

Živim v Riu de Janeiru, kjer sem živel že, ko sem bil star 13 let. V Rio sem se spet vrnil z Bethanio. Nato sem bil v Sao Paulu in spet šel nazaj v Bahio. Konec leta 66 sem bil spet v Riu in takrat sem dokočno pristal v glasbi. Tropikalizem v Sao Paulu, nato izgon, Bahia. Želel sem se še vrniti v Sao Paulo, a ženi ni bilo všeč. Rio je prijetnejši, udobnejši, je ob obali. Na to se ljudje hitro navadimo. Mesto, v katerem sem živel najdlje, je tako Rio de Janeiro. Tam so odraščali moji sinovi, eden se je rodil v Riu. Moreno se je rodil v Bahiji, ko je bil star 13 let, pa smo se preselili v Rio. Zdaj ima tudi on naglas carioce. Moja druga žena je prav tako carioca iz Ria de Janeria. En otrok se je nato rodil v času počitnic, ko smo bili v Bahiji. V Salvadorju imam še vedno hišo. Od decembra do marca sem vedno v Bahiji. A največ časa, vse do danes, sem preživel v Riu.

Omenili ste Morena. Tudi vaš sin se je že ustavil - če ne že kar trikrat - v Ljubljani. V skupini Domenico + 2.

Da. To so mi povedali.

Vaša zadnja plošča Abraçaço. To je prvič, ko sem slišal besedo abraçaço. Ste si jo izmislili vi?

Ne, res je izmišljena. Ljudje uporabljajo besede, ki imajo končnico asu, in abracaco je le ena izmed njih. Ne sliši se nenavadno. Končnica besede in še en -asu. Zdaj ima beseda dve črki ç, kar je videti kot objem. Zdelo se mi je lepo in tako sem začel podpisovati pisma. Napisal sem pesem in beseda je bila zanimiva in tako ima naslov tudi plošča.

Znate skladati, peti, pisati, razmišljate, da bi napisali avtobiografijo?

Napisal sem knjigo, ki je v veliki meri avtobiografska. To je Tropska resnica. Gre za vrsto spominov in poskus, da bi interpretiral tisto, kar se je dogajalo v tropikalismu. Za to moram pripovedovati o svoji izobrazbi, glasbeni, umetniški, intelektualni, o svoji družini, o ljudeh, s katerimi sem živel. Podal sem tudi portret Brazilije v času vojaških udarov in opisal, kako sem se na vse to odzval. Na nek način je to že avtobiografsko. Da pa bi želel napisati več - ne verjamem, da si to želim.

Caetano Veloso, najlepša hvala za vaš čas. Želim vam dober koncert.

C: Hvala enako.

 

Snemanje prevodov. Igor je @caetanoveloso #nedeljskigost pic.twitter.com/Aq2hMylnfv

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 15, 2014


Nedeljski gost

866 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Caetano Veloso

17.05.2014


Tropikalizem je bil zasuk v zgodovini brazilske popularne glasbe

Ni jih malo, ki Caetana Velosa uvrščajo na seznam najbolj karizmatičnih ljudi na svetu, vsekakor pa ga tam vidijo Brazilci. Dobrih 70 let ima eden glavnih akterjev tropikalizma, gibanja, ki je zasukalo razvoj brazilske popularne glasbe v povsem drugo smer.

O tem Caetano Veloso piše v knjigi Verdade Tropical, ki bi lahko bila tudi avtobiografija. V njej pripoveduje tudi o otroštvu v rojstnem kraju Santo Amaro v Bahii, o družini sedmih otrok, o profesionalem življenju in nenazadnje o državi, ki jo je vodila vojska.

Za prvo skladbo novega gibanja tropikalizma velja Alegria, Alegria, ki jo je Veloso napisal leta 67 in predstavil na televizijskem festivalu. Nastop je bil že prvi majhen škandal. Na istem festivalu je pel tudi njegov dobri prijatelj Gilberto Gil. Izstopala sta oba: spremljala ju je rock skupina, imela sta dolge lase in nista bila oblečena v smoking kot je bilo to za televizijski festival v navadi. Vse to je le pospešilo razvoj tropikalizma.

 "Bil sem potrt. Gilberto Gil je bil bolje. Njegov odgovor bi bil bolj zanimiv."

Caetano Veloso o treh letih izgnanstva v Londonu

Kaplja čez rob, ki je Caetana Velosa in Gilberta Gila ščasoma pahnila v nemilost vojaškega režima, je bil nastop v nočnem klubu sredi Ria de Janeira. Z vidika rock glasbe je res šlo za radikalen nastop, oblast pa je v njem videla še grožnjo in klic po spremembah. Diktatura se je okrepila, sprejet je bil člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sodbe.

Tako so Gila in Velosa najprej zaprli in nato izgnali iz države. V Londonu sta živela skoraj 3 leta. Caetano razlaga, da je bilo to zanj zelo težko obdobje. Srečeval je britanske glasbenike, a z njimi ni sodeloval. Izdal je 2 albuma. Da si je nato le upal vrniti v Brazilijo, je kriv João Gilberto:

"João Gilberto mi je rekel: "Tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja." Zame pa je bil João Gilberto - Bog."

Povratek v Brazilijo

Veloso se je končno vrnil v Brazilijo. Zdaj živi v Riu de Janeiru, skladba Sampa pa je posvečena São Paulu, kjer je bival na vrhuncu tropikalizma: "Tu sem kupil prvo stanovanje. Življenje v tako velikem in hitro rastočem mestu ni preprosto. Pestijo ga onesnaženje, prometni zastoji. Naravnih lepot ni veliko."

Slovensko občinstvo je spoznalo tako rekoč že vsa velika imena brazilske glasbe, tudi Mario Bethânio, mlajšo Caetanovo sestro, ki je bila sicer v Braziliji slavna že nekoliko prej. Med velike učitelje svojega življenja, poleg Gilberta Gila, Joaa Gilberta in drugih, Caetano uvršča tudi svojo družino in starše. Dobro je bilo že to, da se oče in mati v družini s sedmimi otroki nista nikoli kregala. O otroštvu pa pravi, da ni posebej srečno obdobje, saj je polno norosti. Da je otroštvo srečen del človekovega življenja, je le mit starejših.

Na navdušenje Cataena Velosa je vplival tudi Nacionalni radio v Riu de Janeiru. Državni radio je bil zelo priljubljen in tako tudi zelo pomemben za popularizacijo glasbe in umetnikov. Tam so se nekoč oblikovale največje zvezde brazilske glasbe.

Caetano Veloso bo v Ljubljani predstavil zadnji album Abraçaço. Abraço je objem, abraçaço pa nova beseda, s katero se Caetano Veloso podpiše v elektronska sporočila: "Abraçaço je objem z odmevom," razloži.

Intervju - Entrevista em português

Transcrição

Caetano Veloso, zdaj se počutim podobno kot vi leta 1983, ko ste intervjuvali Micka Jaggerja. Nekoliko sramežljivo in živčno. Se spomnite tega intervjuja?

Da. Bilo je v New Yorku, ko sem pomagal brazilskemu TV novinarju intervjuvati Micka Jaggerja. Novinar ni govoril angleško, zato je postavljal vprašanja v francoščini, mene pa je prosil za pomoč. Pomagal sem tudi zato, ker novinar ni razumel rocka, jaz pa. Nisem se počutil toliko sramežljivo. Mick Jagger je bil zelo prijazen, po intervjuju smo večerjali skupaj.

Tako ste namreč rekli v uvodu intervjuja, ki sem ga našel na Youtubu. Tale intervju bom začel tako, da bom priredil vaše vprašanje Micku Jaggerju. Sprašujem vas torej, kako gledate na tropikalizem v zgodovini umetnosti. Oziroma, da bi razumeli to gibanje, je treba razložiti Brazilijo v šestdesetih letih.

Da, treba je razumeti Brazilijo šestdesetih in zgodovino. A da odgovorim na prvi del vprašanja. Tropikalizem je bil le zasuk v produkciji popularne glasbe v Braziliji, ki pa je hkrati izražal to, kar smo takrat čutili: identificirali smo se z mednarodnim valom kontrakulture. To je bil tudi odgovor na zatiranje, ki smo ga doživljali Brazilci pod vojaško diktaturo. Mislim, da je šlo predvsem za to. Ne domišljam pa si, da gre za zelo pomembno točko v zgodovini glasbe, še manj v zgodovini umetnosti.

Brazilija je zelo velika država. Kje pa je gibanje tropikalizem sploh postalo javno? Kje so se zgodili prvi koncerti novega gibanja, prve manifestacije, oziroma, kje je tropikalizem začel postajati pomembno gibanje? In katera je bila prva pesem?

Začelo se je z izidom pesmi “Alegria, Alegria” leta 67, ki sem jo predstavil na glasbenem festivalu na televiziji. To je že bil pravi majhen škandal. Dan ali dva pozneje je na istem festivalu nastopil tudi Gilberto Gil, moj prijatelj, s pesmijo “Domingo no parque”, Nedelja v parku”. Odločila sva se za spremljavo rock skupine. Tako je predvidevala priredba skladbe. Dejstvo, da sva na oder stopila z rock skupino, da smo imeli dolge lase, da nismo bili oblečeni v smoking - takrat so vsi peli v smokingih - že to je bil škandal in velik zasuk. In od takrat dalje so stvari le še rasle. Začelo pa se je z mojimi lasmi. Z našimi lasmi.

Predstavljam si, da takratna brazilska vlada ni želela slišati o tropikalizmu. Kaj je bil povod, da vas je vojaška policija zaprla in nato izgnala iz države? Je šlo za nastop v klubu Sucata v Rio de Janeriu? Nekoč ste rekli, da se je tam zgodil najbolj radikalen nastop v zgodovini Brazilije.

Z vidika rocka in glede na obdobje, je šlo v klubu Sucata v Riu resnično za najbolj radikalen nastop, kar si jih lahko zamislite. Na začetku se vojaška oblast za nas ni kaj dosti zmenila, saj se je tudi levica negativno odzivala na to, kar smo počeli. Očitali so nam, da smo se prodali mednarodnemu popu in vplivu Severne Amerike, skratka, imperializmu. Zato od vojaške oblasti nismo pričakovali hujšega odziva. Vedeli pa smo, da smo razmeroma agresiven odgovor na zatiranje vojaške oblasti. Slog umetnosti je bil nasilen, vseboval je elemente rocka in kontrakulture. A vojaška oblast tega ni dobro razumela. Poznali so le pesmi upora. Imel sem občutek, da so se potenciala politične subverzije začeli zavedati kmalu po tem nastopu. A še to zaradi nerazumevanja. Nekdo je menil, da smo nespoštljivi in se je pritožil. To je slišal nek radijec v São Paulu in nas obtožil, da smo zlorabili brazilsko zastavo. Res smo uporabili zastavo, a ni bila brazilska. Šlo je za fotografijo padlega moškega, ki ga je ubila policija. Šlo je za umetnost in umetniški upor, ki je bil del predstave. Na zastavi je pisalo “Bodi marginalen, bodi heroj”. Radijec si je izmislil še kup stvari: da smo peli brazilsko himno s pornografskim besedilom. Od takrat nas je oblast budno spremljala. Kmalu so sprejeli 5. člen ustave, ki je dovoljeval zapor brez sojenja. Brez dovoljenja so lahko stopili v hišo. Šlo je za udar znotraj udara in posledično poglobitev diktature. Prvi udar se je zgodil leta 64, diktatura pa se je nato leta 68 še okrepila. Peti člen ustave je oblásti dovolil še hujše zlorabe. Na podlagi teh netočnih informacij so me, so nas zaprli. Dva meseca sem bil zaprt, v drugem so me zaslišali. Govoril sem, da so obtožbe lažne, navedel imena prič, lastnika kluba in DJ-ja. Vojak, ki me je zasliševal, mi je nato rekel, čestitam, govorite resnico, izpustili vas bomo. Vendar me niso …

Ne, niso. Izgnali so vas iz države in o tem bom vprašal zdaj. Na Quori sem našel vprašanje o vašem življenju v Londonu. Bralec sprašuje, kaj sta počela z Gilbertom Gilom med letoma 69 in 72, ko sta bila v izgnanstvu. S kom sta se družila, s katerimi glasbeniki, kako se spomnite teh treh let v Londonu?

Bila so skoraj tri leta. Bil sem potrt in nisem imel posebne želje, da bi tam živel. Gilberto Gil je bil bolj komunikativen. Če bi isto vprašanje postavili njemu, bi utegnil biti njegov odgovor bolj zanimiv. Proti koncu prvega leta, ko sem bil že nekoliko bolje, sem že hodil na koncerte. Šel sem na festival Isle of Wight, ko ga je sklenil Bob Dylan. Množico 60.000 ljudi sem gledal le od daleč. Ko je naslednje leto festival sklenil Jimmy Hendrix, sem bil že bolje. Nisem bil več tako potrt in depresiven, ker so me zaprli in izgnali. Takrat naju je poiskal producent Ralph Mace, umetniški vodja založbe Famous, ki je bila del Polygrama. Polygram pa je ista založba, pri kateri sva bila v Braziliji. Slišal je za naju, naju opazil in postal radoveden. Poiskal naju je na domu v Londonu in želel naju je slišati. Ko sva zapela, je bil navdušen. Želel je postati najin producent. In res, izdal je dve plošči z menoj in eno z Gilom. Vse to je bilo še pred pred nastopom Hendrixa na Isle of White. Mace je želel celo, da bi sodeloval z Davidom Bowiejem. Menil je, da bi se hitro ujela. Peljal me je na Bowiejev koncert v Roundhouse in naju predstavil. A povedano po resnici, mi njegov nastop ni bil všeč. Zgodilo se ni nič. Nisem bil navdušen in ne vem, zakaj bi bil David Bowie navdušen nad mano. Srečal sem se tudi z drugimi glasbeniki, a nikoli nisem z njimi sodeloval. Želel sem se vrniti v Brazilijo. Z Gilbertom je bilo drugače, on je bil bolj odprt. Spomnim pa se ljudi, ki so ustanovili festival Glastonbury. Z njimi sva se pogovarjala. Bil sem na enem izmed sestankov, ko so festival načrtovali. Michael Eavis je pred kratkim v intervju povedal, da sva Gilberto Gil in Caetano Veloso sodelovala pri začetkih festivala. Jaz se spomnim le, da sem bil tam, vendar temu nisem pripisoval posebnega pomena. Takrat sem se želel le vrniti v Brazilijo.

To torej ni bilo najbolj srečno obdobje vašega življenja ali kariere. Kdaj pa ste potem prvič pomislili na možnost, da je vrnitev v Brazilijo vendarle mogoča? Če se ne motim, vas je v telefonskem pogovoru prepričal Joao Gilberto?

Leta 71 so starši praznovali 40. obletnico poroke. Tam naj bi bili vsi otroci, razen mene. Zato se je sestra Bethânia - ki je kot pevka zaslovela že pred mano, čeprav je mlajša - potrudila in skušala dogovoriti z vojaško oblastjo, da bi mi omogočili obisk Brazilije vsaj za kratek čas. Starši bi bili žalostni, če bi bili na slovesni obletnici poroke prisotni vsi otroci razen enega, ki je izgnan. Bethaniji je uspelo, dobila je dovoljenje. Lahko sem se vrnill v Brazilijo za en mesec. Moral sem pristati v Rio de Janeiru in takoj zatem odleteti v Salvador. Mesta nisem smel zapustiti. Niso mi dovolili niti v rojstni kraj, ki je oddaljen le 70 kilometrov. Moral sem nastopiti tudi na televiziji TV Globo. A ko sem prispel v Rio de Janeiro, so me strpali v volkswagan. Bili so zamaskirani. Videti je bilo kot ugrabitev.

Žena je bila prestašena. Ni vedela, kam so me z letališča odpeljali. Prijeli so me že pri vratih letala. Odpeljali so me in zasliševali 6 ur. Postavljali so mi nenavadne zahteve, stvari, ki jih nisem želel narediti. Grozili so mi z zaporom. Spet sem čutil neizmerno tesnobo. Pomislil sem: sestra se je dogovorila z vojsko, vojska pa mi je nastavila past. Po šestih urah so me vendarle izpustili. Odšel sem k Bethaniji v Rio de Janeiro. Tam sem se pomiril, skupaj sva odšla v Bahio, kjer sem ostal en mesec, se pojavil na TV Globo in vrnil v London. Takrat sem imel dolge lase in brado. Vojska mi je prepovedala, da bi se ostrigel ali obril. Vse to, da ne bi dajal vtisa kakršne koli prisile. Nisem smel dajati intervjujev, če ni bilo zraven opazovalcev s policije. Vprašanja so bila preverjena. Vse skupaj je bilo grozno. Ponovno sem bil ves prestrašen, vrnil sem se v London, potrt. Pomislil sem, da se bo težko kmalu vrniti v Brazilijo. Proti koncu leta pa me je poklical João Gilberto.

Rekel je, Caitas - tako me kliče - pridi, potrebujemo te na snemanju, jaz in Gal Costa. Pridi, vse bo vredu! Rekel sem mu, João, glej, bil sem v Braziliji, prestrašili so me, zaslišali. Vse sem mu povedal. Rekel je, vem, vse vem, a tokrat se ti ne bo zgodilo nič. Prispel boš v Brazilijo, vsi te bodo pričakali z nasmehom, potnega lista ne bodo niti pogledali. Takšna je božja volja, je rekel. Zame je bil João Gilberto - Bog. Zgodilo se je, da sem ga ubogal. Noro. Šel sem v Brazilijo in zgodilo se je natanko tako, kot je rekel João Gilberto. Nihče me ni ustavil. Na mejni kontroli so me pozdravili z nasmehom. To ni mogoče, sem si mislil, João Gilberto je vizionar. Usedel sem se na naslednje letalo, odletel v São Paulo, z njim posnel televizijsko oddajo, odletel v Bahio k staršem in družini, nato v Santo Amaro, svoj rojstni kraj. Nihče me ni motil, vse je bilo sproščeno. Vrnil sem se v London in o tem poročal ženi. Nato sva načrtovala vrnitev. Ralph Mace, moj producent v Londonu, me je prepričeval, naj ostanem še vsaj eno leto, da bi z nama naredili globalno zgodbo. A ljubše mi je bilo, da se vrnem v Brazlijo. Mace je bil žalosten, a vrnil sem se v Brazilijo. Spet sem bil srečen.

Zdi se mi, da ste imeli srečno otroštvo. Ste peti v družini sedmih otrok, starši se niso nikoli kregali. Bi lahko malce orisali svoje življenje v Santo Amaru?

Kar je res, je, da se moji starši niso nikoli prepirali. Drži. Srečno otroštvo? O tem pa nisem prepričan, da obstaja. Otroštvo ni najbolj srečno obdobje človekovega življenja. To je mit odraslih. Otroštvo je obdobje norosti, ki bi ga najraje zapustil. Naša hiša je bila prijazna, oče in mati zelo miroljublna, moje sestre in bratje zelo ljubeznivi. A raje sem bil najstnik.

Danes je povsem enostavno posneti zvok, video, celo z mobilnim telefonom. Ko ste bili otrok, še ni bilo tako. Kateri je prvi posnetek vašega glasu ali celo skladbe, ki obstaja?

Prvi posnetek mojega glasu je na acetatni plošči 78. Posnel ga je nek moški iz Santa Amara. Star sem bil 9 let in zapel sem skladbo Noela Rose. Šlo je za delo velikega brazilskega skladatelja, ki sem ga poslušal že v otroštvu. Moj oče ga je oboževal. Noel Rosa je bil glasbeni genij, umrl je pri 26. letih in pustil za sabo čudovite mojstrovine. To je bilo med letoma 1920 in 1930, a še danes so njegove skladbe zelo žive in kakovost skladanja je še vedno očitna. Na klavirju me je spremljala najstarejša sestra. Poleg te je posneta še sentimentalna skladba o mami. Mislim, da je šlo za valček, ne spomnim pa se avtorja. Za razliko od skladbe Noela Rose je bila ta pesem nepomembna, a govorila je o materi. Posvetil sem jo svoji drugi mami, sestrični, ki je živela v Riu de Janeiru. Bilo je za rojstni dan. Človek, ki je vse to posnel v Santu Amaru, je bil navdušen nad elektroniko. Imel je veliko opreme, mikrofone. Imel je napravo, s katero je snemal gramofonske plošče. Ta posnetek nekje obstaja, ali vsaj njegova kopija. Jaz z visokim glasom otroka. To še niso bile moje skladbe. Skladatelj Noel Rosa pa je bil genialec.

Že kot otrok ste se za nekaj časa preselili v Rio de Janeiro. Zanima me, kaj je bil vzrok vašega prvega obiska Ria de Janeira, ko ste bili še otrok?

Razlog je bila ta sestrična, ki mi je bila kot druga mati in ki se je preselila v Rio. Ko mi je bilo 11 let, je prišla v Bahio in predlagala, da del poletja preživim z njo, na počitnicah v Riu. Tja sem šel za en mesec. Ko mi je bilo 13 let je spet prišla na obisk. V šoli mi takrat ni šlo dobro. Izgubil sem leto, bil sem tudi slabega zdravja in spomnim se, da jo je zelo skrbelo zame. Tudi starše je skrbelo, a ne tako zelo kot njo, zato me je želela odpeljati v Rio, da bi tam preživel poletje in opravil kup preiskav. Bila je medicinska sestra, zaposlena je bila v bolnišnici, zato me je želela peljati k zdravnikom. Res smo opravili kup preiskav. Po poletju je predlagala, da ostanem kar celo leto. In tako sem ostal. Vpisati bi me morala na gimnazijo, a ji ni uspelo. Eno leto nisem bil v šoli. Sem pa takrat spoznal zelo veliko brazilskih pevcev. Hodila sva na nacionalni radio, v avditorij. Videl sem veliko tega, kar mi je bil všeč že od prej, a tu sem pevce poslušal v živo. Spoznal sem najpomembnejše stvari Ria, karneval.

Tudi jaz sem z nacionalnega Radia Slovenija. Rad pa bi bolje vedel, kaj je bil ali je Nacionalni radio Rio de Janeiro. Kakšna ustanova?

Nacionalni radio Rio de Janeiro je bil v tistem času državni radio, a bil je izjemno priljubljem. Tam so v avditoriju z občinstvom nastajale oddaje z najboljšimi in najbolj znanimi pevci. Ustanovo so po vojaškem udaru uničili. Veliko pevcev in umetnikov je simpatiziralo z levico, skratka, po udaru, ko so odstavili predsednika Joãa Goularta, je tudi Nacionalni radio ostal brez glasu. Pred tem pa je bil to najbolj poslušan radio v Braziliji, na njem so se predstavljale največje zvezde.

Nekoliko nerodno je glasbenike spraševati o njihovih najljubših skladbah, zato vas bom raje vprašal, kako je nastala pesem Sampa. Ste živeli tudi v São Paulu?

Celotno obdobje tropikalizma, dobri dve leti, sem preživel v São Paulu. Ko sem se poročil, je bilo prvo stanovanje, ki sem ga imel, kjer sem živel z ženo, v Sao Paulu. Velik del mojega življenja, osebno in umetniško, je vezanega na to mesto. São Paulo na prvi pogled ni preprost, ampak naporen in velik. Ima prometne zastoje in onesnaženje. Nima veliko naravnih lepot. Razvil se je zelo hitro, prej kot ostala brazilska mesta. Hitro se je industrializiral, skratka, ni enostavno. Po mojem izgnanstvu in vrnitvi sem živel tri leta v Bahiji, pa nato spet v Riu de Janeiru. Takrat me je poiskala televizija iz Sao Paula, da bi z mano naredili posebno oddajo. V nekaj dneh smo posneli pesmi in intervjuje. Prosili so me tudi, da do naslednjega dne pripravim še kratek zapis o Sao Paulu. Začel sem pisati in prvi stavki so se zdeli dovolj poetični, da bi jih lahko zapel. Skladbo sem napisal čez noč. Povedal sem, da je zapis, za katerega so me prosili, postal pesem. Bila je namenjena izključno za to televizijsko oddajo. A bili so navdušeni, skladba se je prijela in ljudje jo poznajo še danes.

Ampak nimate obraza Sao Paula. Zdaj ste Carioca? Živite v Riu de Janeiru?

Živim v Riu de Janeiru, kjer sem živel že, ko sem bil star 13 let. V Rio sem se spet vrnil z Bethanio. Nato sem bil v Sao Paulu in spet šel nazaj v Bahio. Konec leta 66 sem bil spet v Riu in takrat sem dokočno pristal v glasbi. Tropikalizem v Sao Paulu, nato izgon, Bahia. Želel sem se še vrniti v Sao Paulo, a ženi ni bilo všeč. Rio je prijetnejši, udobnejši, je ob obali. Na to se ljudje hitro navadimo. Mesto, v katerem sem živel najdlje, je tako Rio de Janeiro. Tam so odraščali moji sinovi, eden se je rodil v Riu. Moreno se je rodil v Bahiji, ko je bil star 13 let, pa smo se preselili v Rio. Zdaj ima tudi on naglas carioce. Moja druga žena je prav tako carioca iz Ria de Janeria. En otrok se je nato rodil v času počitnic, ko smo bili v Bahiji. V Salvadorju imam še vedno hišo. Od decembra do marca sem vedno v Bahiji. A največ časa, vse do danes, sem preživel v Riu.

Omenili ste Morena. Tudi vaš sin se je že ustavil - če ne že kar trikrat - v Ljubljani. V skupini Domenico + 2.

Da. To so mi povedali.

Vaša zadnja plošča Abraçaço. To je prvič, ko sem slišal besedo abraçaço. Ste si jo izmislili vi?

Ne, res je izmišljena. Ljudje uporabljajo besede, ki imajo končnico asu, in abracaco je le ena izmed njih. Ne sliši se nenavadno. Končnica besede in še en -asu. Zdaj ima beseda dve črki ç, kar je videti kot objem. Zdelo se mi je lepo in tako sem začel podpisovati pisma. Napisal sem pesem in beseda je bila zanimiva in tako ima naslov tudi plošča.

Znate skladati, peti, pisati, razmišljate, da bi napisali avtobiografijo?

Napisal sem knjigo, ki je v veliki meri avtobiografska. To je Tropska resnica. Gre za vrsto spominov in poskus, da bi interpretiral tisto, kar se je dogajalo v tropikalismu. Za to moram pripovedovati o svoji izobrazbi, glasbeni, umetniški, intelektualni, o svoji družini, o ljudeh, s katerimi sem živel. Podal sem tudi portret Brazilije v času vojaških udarov in opisal, kako sem se na vse to odzval. Na nek način je to že avtobiografsko. Da pa bi želel napisati več - ne verjamem, da si to želim.

Caetano Veloso, najlepša hvala za vaš čas. Želim vam dober koncert.

C: Hvala enako.

 

Snemanje prevodov. Igor je @caetanoveloso #nedeljskigost pic.twitter.com/Aq2hMylnfv

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 15, 2014


16.01.2022

Tomaž Rotar: Strah moramo jemati kot zdravilo

Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.


09.01.2022

Sergej Trifunović: Edinstven balkanski magični realizem

Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.


19.12.2021

Mateja Ratej: Ključne resnice družbe so zmeraj na njenem obrobju

Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.


12.12.2021

Pediatrinja Jasna Čuk Rupnik: V epidemiji trpimo vsi razen dobičkarji

Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.


05.12.2021

Erica Johnson Debeljak: Moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko

Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.


26.11.2021

Simona Bennett, Slovenka v Veliki Britaniji: O odprtosti Londona, politiki, brexitu in pandemiji

Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje. Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov. Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z pokojnim možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si ustvarila veliko družino v predmestju Londona. O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju.


21.11.2021

Dr. Mirjana Ule: Iz vzorne skupnosti smo postali problem

Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se s ključnimi družbenimi premiki nikoli ni ukvarjala zgolj kot raziskovalka, ampak jih je vedno naslavljala tudi kot aktivna državljanka. Je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Oboje na Fakulteti za družbene vede, kjer je leta 1994 ustanovila tudi Center za socialno psihologijo in ga vodila vse do upokojitve leta 2017. Od letošnjega junija je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sicer pa avtorica vrste temeljnih znanstvenih monografij, v katerih se je poleg že omenjenega ukvarjala z identiteto, življenjskimi poteki, družino, starševstvom in ženskami.


14.11.2021

Dr. Mojmir Mrak: Živimo na izposojenem času

Dr. Mojmir Mrak je profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije. Vodil je pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ, bil svetovalec vlade za finančna vprašanja ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, pa tudi svetovalec za mednarodne finance in evropske integracije mnogim institucijam in vladam držav centralne in JV Evrope. Govori o velikih količinah denarja, ki se porabljajo za reševanje zdravstvene krize, o domačih financah, o razvojnih ukrepih Slovenije, pa tudi o tem, kako je poučevati, ko nimaš neposrednega stika s študenti. Dr. Mojmir Mrak, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in gostujoči profesor na več tujih univerzah. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.


07.11.2021

Milena Zupančič

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).


31.10.2021

Domen Kokalj

Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.


24.10.2021

Enzo Smrekar

Enzo Smrekar je predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, član IO Mednarodne smučarske organizacije, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, predvsem pa vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.


17.10.2021

Slavenka Drakulić

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.


10.10.2021

Filozof Umberto Galimberti

Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.


03.10.2021

Žiga Divjak, režiser

Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.


26.09.2021

Ece Temelkuran

Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.


19.09.2021

Miloš Kosec

Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.


12.09.2021

Samuel Goldman, ameriški politolog

"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.


05.09.2021

Ivan Lorenčič, ravnatelj

Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.


29.08.2021

Aleš Winkler

Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.


18.07.2021

Miroslav Miro Cerar

V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.


Stran 8 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov