Brez strpnosti ni nič. Ne da se živeti brez tega, da smo strpni drug do drugega in do napak drugih. Tudi do bližnjih, žene, otroka. Da se dvigneš nad slabo in si rečeš "samo enkrat se živi. Branko Lustig

Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. "Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film."

Lustigova življenjska pot, ki jo je nasilno prekinila 2. svetovna vojna,  se je začela leta 1932 v Osijeku. Med vojno je bil skoraj tri leta zaprt v koncentracijskih taboriščih in čeprav je bil ob osvoboditvi zelo slaboten, imel je komaj 30 kilogramov, je vojno preživel. Tudi zaradi nekaj srečnih naključij.

Materi je ob prihodu v Auschwitz nekdo prišepnil, naj pove, da je, čeprav desetleten, star že 16 let, kar ga je verjetno rešilo pred plinsko celico. Srečno naključje je bilo tudi, da ga je v Auschwitzu pozneje vzel k sebi nemški častnik, da je delal zanj, ker je poznal njegovega očeta v Osijeku.

"Spet smo zelo blizu nevarnosti. Spet sta na pohodu nacionalsocializem in fašizem. Iskra se lahko hitro vname."

In po srečnem naključju se je po vojni znova našel z mamo. Bila sta v istem koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen v Nemčiji, a drug za drugega nista vedela. Po vojni je v Zagrebu končal igralsko akademijo, a ga je usoda prek Jadran filma vodila v producentske vode in v ZDA, kamor se je preselil leta 1988.

Po slovesu od Hollywooda in od produciranja filmov zadnjih nekaj let živi v Zagrebu.

"Dlje ko živite, bolj vam je jasno, da je vse pozlačeno le na površini, bolj ko kopljete, manj je zlata, bolj je črno."

Kot pravi, je njegov smisel življenja, odkar se je vrnil v Zagreb, pripovedovati mladim o tem, kaj je bil holokavst in kako pomembna je v življenju strpnost. Že osem let je častni predsednik Festivala strpnosti v Zagrebu. Letos se je podoben festival tudi pod njegovim vodstvom odvijal pred tednom dni v Ljubljani.

Leta 2011 se je 78-letni Branko Lustig vrnil v Auschwitz pred barako številka 24, v kateri je bil nekoč zapornik in tam praznoval svoj bar mitca, ki ga kot 13-letnik ni mogel. Takrat je nastal tudi tale zanimiv desetminutni dokumentarni zapis:

Med vašim predavanjem sem se spraševala, kako mladim danes, v tem današnjem svetu sploh razložiti, kar se je dogajalo med 2. svetovno vojno. Kako oni to sploh lahko razumejo?

Začne se s tem, da vsi poslušajo odprtih ust, ko pripovedujem. In včasih imam vtis, da tega, kar pripovedujem, sploh ne verjamejo. Oni ne verjamejo, da se je nekaj takega sploh lahko zgodilo. In pomembno jih je prepričati, da je vse resnica. Da se je res zgodilo in da se še danes lahko dogaja. Poglejte, v današnjih časopisih sem prebral, da je v Mariboru velik grafit »smrt črncem«. To je kot da bi pisalo smrt judom! Ker sploh ni pomembno, za katero raso gre. Gre za eno skupino ljudi. In mene takšne stvari kot ta napis zelo pretresejo. Ti, ki so to napisali, ti isti ljudje bi lahko ponovili holokavst, zapiranje v taborišča, streljanje ljudi … ker kakšna je razlika med judi in črnci?! Ni razlike! Vedno znova sem presenečen, kako so ljudje lahko tako zlobni. Mladim, ni treba poslušati mene in mi verjeti. Naj gredo v Mariboru in pogledajo ta zid. To je jezik sovraštva, ki je nekaj groznega. Koga motijo črnci v Mariboru, toliko na severu pod Alpami?!

Kakšno sporočilo želite, da mladi odnesejo z vaših predavanj?

Želim samo, da jih zgodba prevzame. In da ji verjamejo. Da verjamejo, da jim govorim resnico in da si stvari nisem izmislil. Da je to resnica, ki jim jo želim prenesti zato, da bi jo oni lahko nekoč prenesli svojim otrokom. Menim, da se mladi največ naučijo za družinsko mizo, ob kosilu ali večerji. Ob tem, ko s starši ali starimi starši gledajo televizijo. In ko jim mi povemo, da se je holokavst res zgodil, da je bila vojna in da so danes lahko srečni, da lahko živijo v miru. To je sporočilo, ki ga morajo odnesti in prenesti na svoje otroke. To je bistveno. Če se to ne zgodi, če tega ne razumejo, govorim vse zaman.

Ob tem sem pomislila na Hanno Arendt in na njeno misel, da so jo ob vzponu nacizma najbolj razočarali intelektualci, tisti, ki so poklicani, »da mislijo«. Ali smo danes, ali je svet v stanju, da sploh lahko prepozna nevarnost fašizma, nacizma?

Da. Danes se po celem svetu, v vseh velikih mestih dogajajo čudne stvari. V Parizu, Londonu, v Budimpešti, celo v Berlinu. Napis v Mariboru ni nič neobičajnega.

Danes smo spet zelo blizu nevarnosti. Vse dogajanje je znak, da sta spet na pohodu nacionalsocializem in fašizem. Iskra se lahko hitro vname.

in ko zagori, je ogenj težko pogasiti. Zato je to treba preprečiti prej.

Da, ampak obstaja nevarnost, da te nevarnosti sploh ne prepoznamo.

Zato pa jaz hodim okoli. 82 let imam, ni mi lahko, pa hodim po svetu. In moram, reči, da me mladi na teh predavanjih zelo pozorno poslušajo. Ampak, a veste, kaj me boli, to povejte: od srede smo že v Ljubljani. Kar nekaj časopisov je v Sloveniji. A niti v enem časopisu ni pisalo, da bo v Mini teatru govora o holokavstu. Niti v enem slovenskem časopisu niti vrstice! Zaman govorim, če me nihče ne sliši. Ali pa me noče slišati. Če bi bil bolj nesramen, bi sedel na vlak ali vzel avto in se vrnil domov.

Morda pa je to tudi čisto človeško, da nočemo poslušati in gledati filmov iz tega obdobja?

Tudi to je zelo zanimivo, da tudi tisti, ki so preživeli holokavst, zelo dolgo niso hoteli govoriti o tem, ker jih je bilo sram. Sram jih je bilo, da so toliko pretrpeli. Ženske je bilo sram povedati, da so bile posiljene, moški so se sramovali tega, da so bili pretepeni. Številne je bilo sram, da so bili tako blizu plinskih celic. V skladu ŠOA, ki smo ga ustanovili po Schindlerjevem seznamu, je bilo narejenih 55.000 intervjujev, to je res ogromno. In zgodilo se je, da so ljudje, potem ko so dali intervju, naslednji dan umrli. Spomnim se gospoda, h kateremu smo se vrnili dan po snemanju, saj smo nekaj pozabili. A je že umrl. Rešil se je bremena, povedal je svoje in umrl. To so zelo težke stvari. Včasih na moja predavanja po šolah nekateri učenci pridejo tudi večkrat. Povejo mi, da zato, ker hočejo znova slišati zgodbo in tokrat še bolje.

Letos smo obeležili 70 let od osvoboditve Auschwitza. Kdo bo o tem pripovedoval čez 10, 20 let?

Čakajte, zdaj se morava pa presesti, jaz na vaše in vi na moje mesto. Ker to je moje vprašanje. To jaz sprašujem. Kdo bo govoril o tem, ko nas več ne bo? Ko se o tem ne bo več govorilo? Tako bo, kot, da se ni nikoli nič zgodilo. Ali vi veste kaj o genocidu nad Armenci? Nič ne veste! V Zagrebu na Trgu Bana Jelačiča smo spraševali, kdo je bil Hitler. Ljudje nimajo pojma! Imel sem predavanje na fakulteti za politične študije. Ljudje ne vedo kaj je nacionalsocializem, kaj je Mauthausen, kaj je Dachau, celo ne, kaj je Auschwitz! S tem se nočejo ukvarjati, to ni več njihov problem, to se jim zdi dolgočasno. Vse, kar je zgodovinskega, jim je dolgočasno. In takšna je tudi današnja mladina. Zato je strašno težko, danes govoriti o tem, tudi po radiu.

Če po radiu nekdo govori o holokavstu, obstaja velika nevarnost, da bodo ljudje ugasnili.

Težko je o tem govoriti, če nisi prepričan, ali te sploh kdo posluša. Ampak to je vendar del naše zgodovine, zgodovine naših mater in očetov! Nihče ne more zanikati holokavsta, čeprav nekateri to poskušajo. V smislu, da gre le za židovsko laž.

Kako pa vi nosite to breme? Občutite kdaj kaj zamere, sovraštva?

Nikoli nisem občutil sovraštva. Mislim - in v tem se ne strinjam z ljudmi iz judovskih krogov - mislim, da je treba ljudem oprostiti, a pozabiti se ne sme. Vedno se je treba spominjati. Današnja mladina ne ve več, o čem govorim.

Pred kratkim sem bil na tej veliki slovesnosti ob 70-letnici osvoboditve Auschwitza. Ko sem vstopil v ta velik šotor, ogromen, videti je kot kakšen leteči krožnik iz Spielbergovih filmov, iz katerega sije bela mlečna svetloba in v katerega ljudje vstopijo in izginejo. Le da pod tem šotorom ni bilo tople svetlobe, pač pa poltema, skoraj mrak. In notri je sedelo dva tisoč ljudi. In to so bili sami stari ljudje, sedemdeset-, osemdeset-, celo devetdesetletniki! To so generacije, ki bodo odšle in nikoli več ne bodo z nami. In za Auschwitz ne najdejo niti denarja za vzdrževanje. Torej bo tudi to propadlo. Izginilo bo. Nekega dne se bodo ljudje spraševali, pa kaj je to sploh bilo?! Čez 50 let … pa kakšen holokavst?! Nihče ne bo vedel zanj. No in za to mi je res žal.

Ampak zločini se dogajajo tudi dandanes. Vi pravite, da se v Izraelu ne počutite dobro.

Poglejte, kaj se je zgodilo v Parizu. Čeprav o tem, kar se je tam zgodilo, se ne strinjam popolnoma. Jaz sem za svobodo govora, to je ena največjih demokratičnih pridobitev, a tudi svoboda govora mora imeti svoje omejitve. Z njo se ne sme žaliti enega boga. Sploh, ker obstaja skupina, ki verjamem v tega boga, za muslimane je Mohamed prerok, je njihova svetinja. Predstavljajte si, da se nekdo norčuje iz Jezusa Kristusa?! Vsi katoliki bi bili na nogah. Obstajati morajo meje, ki se jih ne sme prestopiti. Ljudje doživljajo srd in bes na različne načine.

Zato se vam zdi tako pomembna strpnost.

Ravno zato. Brez strpnosti ni nič. Ne da se živeti brez tega, da smo strpni drug do drugega in do napak drugih. Tudi do bližnjih, žene, otroka. Da se dvigneš nad slabo in si rečeš »samo enkrat se živi.«

In če v tem edinem življenju ne bomo strpni drug do drugega, kdaj bomo.

Ta film vam je zelo pri srcu, kajne? "Ne okreči se, sine."

To je moj prvi film. Iz leta 1956. Branko Bauer je bil odličen režiser in Bojan Adamič je bil odličen skladatelj.

Zadnjič na predavanju, ko je beseda nanesla na vašo slavno filmsko kariero, ste samo zamahnili z roko. Kaj naj bi to pomenilo? Skromnost?

Sploh mi ni pomembna. En del kariere, snemanja filmov z Ridleyjem Scotom, ta del, ti filmi mi v življenju sploh niso pomembni. Je nekaj filmov, ki pa so mi res prirasli h srcu: Gladiator, Schindlerjev seznam, Ne okreči se, sine, Sestreljeni črni jastreb … to so moji filmi. Potem pa so še filmi, ki sem jih naredil le za denar. V okviru službe, kot bi  rekli. So pa tudi filmi, ki ti ukradejo srce in vse življenje misliš na njih. Ko bom umiral bom mislil na Schindlerjev seznam in Gladiatorja.

Kar nekaj intervjujev z vami sem prebrala, pa še vseeno ne vem, kako človek iz Jadran filma pride v Hollywood.

To je samo sreča. Ob pravem času biti na pravem mestu in v stiku s pravimi ljudmi. Bil sem v Zagrebu, ko je tja prišel Volker Schlöndorff, zelo znani nemški režiser, dvakratni oskarjevec. In s tem čudovitim človekom sem se znašel v hotelu Esplanada v Zagrebu. Nekdo od Jadran filma mi ga je predstavil in on reče, da je režiser in da išče nekoga, ki bi bil njegov pomočnik. In sem rekel, prav bom pa jaz. In skupaj smo naredili enega najlepših filmov proti fašizmu Pločevinasti boben po romanu Gunterja Grassa. Ne vem, če ste ga gledali, ampak to je res čudovit film. Snemali smo v Franciji, na Poljskem, v Danzigu, v Berlinu, Munchnu, največ pa smo snemali v Zagrebu. In v Zagrebu smo posneli prizor, ki najbolje prikaže fašizem: postrojeni stojijo člani Hitler jugend, otroci, oblečeni v črne hlače in rjave srajce, s svastikami: Hitlerjeva mladina. Tam stojijo in nenadoma začne deževati, orkester pa zaigra valček in ti mladci v dežju začnejo plesati. To je en najlepših filmov proti fašizmu, film, ki ne bo nikoli zastaral. Če ga še niste videli, ga morate pogledati. Pločevinasti boben.

In od tega filma naravnost v Ameriko …

Hočem reči, da je bila sreča, da sem srečal Volkerja, potem sem imel srečo, da sem srečal Stevena Spielberga. In da sem mu povedal nekatere stvari, ki so mu res segle v srce … in potem. Ne, naj zdaj dokončam zgodbo s svečanosti ob 70-letnici osvoboditve Auschwitza, ki sem jo prej začel. Vstopil sem v to dvorano, ki je spominjala na leteči krožnik, v njej je bilo 2000 starih ljudi. Mi, hrvaška delegacija, smo prišli zadnji, vsi so že sedeli. Pridemo notri, spredaj je bil še prazen prostor. Bilo je ogromno državnikov, kraljev, kraljic, sponzorji … pač vse vrste ljudi. In v prvi vrsti je sedel Steven Spielberg in jaz sem šel naravnost proti njemu, čeprav so me varnostniki skušali ustaviti!

To najino prijateljstvo, odkar sva se prvič objela, pa do takrat, ko sva se odločila skupaj narediti film pa potem, ko so bili oskarji in ko se nisva več videla, ker sem jaz zapustil Los Angeles. In potem se srečava v tej dvorani,  to je bilo res filmsko pa čeprav nihče ni snemal. Vsi so le gledali, midva pa sva kar stala tam objeta. Zaradi takšnih trenutkov se splača živeti! Ampak je pa tudi sreča, da se dva takšna človeka sploh srečata. Kajti to se ne zgodi pogosto.

Dva atoma, ki stalno krožita in se le redko  srečata. Ko pa morda se, pa nastane atomska eksplozija. Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je film Schindlerjev seznam. To sem prvič tako dobro povedal, to si moram zapomniti .

Verjetno nekaj k tej podobi prispevajo tudi mediji, namreč k podobi Hollywooda, v katerem vlada le glamur, kjer so vsi lepi in bogati.

Mediji so danes glavni. A so dobri in slabi mediji. Upam, da bodo prevladali dobri. Veliko pa je slabih, ki ne znajo pisati, ustvarjajo le nek videz, zmedo.

Ampak kakšen pa se vam zdi ta svet, ki ste ga videli od blizu.

Ta svet vidi le denar, verjemite. Zelo malo je v njem pravih umetnikov. Malo je velikih ljudi in velikih igralcev. Ameriško združenje igralcev ima več kot 8000 članov, a koliko jih je res velikih igralcev? Lahko jih naštejete le kakih deset, ki so res umetniki. Podobno je z režiserji.

In kako ste se vi počutili v tem svetu?

Jaz sem tak - znajdem se. Poleg tega pa imam srečo. In počutil sem se dobro, dokler je šlo. Ko ni šlo več, ko sem postal prestar – ker starih ljudi nihče noče – takrat sem se obrnil, najel zabojnik in se vrnil domov.

Pa boste zdaj v Zagrebu ali v svoji počitniški hiši na Vlašičevem brdu?  

V Zagrebu. V počitniški hiši bi namreč nekdo moral stalno paziti name. Tudi žena je že precej stara, saj bova gotovo šla kaj tja, a ne za dolgo, le za nekaj dni.

Ko omenjate ženo, poročena sta že 45 let, kaj je recept za tako dolg zakon in to v Hollywoodu?

To, da drug drugemu popuščava. Strpna sva drug do drugega. En dan ima ona prav, ujezi se in me malo nadere, jaz molčim. Kakšen dan se jaz derem in ona molči. In en molk se prekrije z drugim, pa tako ostajava skupaj. Letos že 45. leto. Nikoli me niso mikale lepe igralke, saj sem imel lepo ženo.

Pa ste kdaj mislili, da boste ostali v ZDA?

Sem, da. Tam sem kupil tudi hišo in mislil sem, da bomo ostali. Ampak nekaj me je začelo vleči domov … Ta festival strpnosti me je privlekel nazaj. Ta festival je moj življenjski smisel, odkar sem nehal delati filme. In ta ideja, da mladim povem, kaj je holokavst. Ti dve stvari sta me privlekli domov. Tu sem vrgel sidro in zdaj bom potoval, dokler bom lahko.

Kaj pa ideja o avtobiografiji, je še živa, jo boste kdaj napisali?

Ne bom. Pa ne vem, dosti je že teh biografij. Me pa res številni nagovarjajo, kaj pa vem, morda pa … tam v počitniški hiši v Žumbreku.

Hišo v ZDA ste že prodali?

Da, so jo že razstavili in na njenem mestu postavili novo, a ne tako lepo.

Kaj pa vse nagrade? Oskarji, BAFTE … so z vami v Zagrebu? Jih pogosto pogledate?

V Zagrebu jih imam, v stari kredenci. Tu in tam jih pogledam. Imamo dekle, ki jih včasih tudi čisti, pa ji rečem, naj pazi, naj ne drgne preveč, da ne bo odstranila zlata, ki je nanešeno samo na površini.

Ga ni dosti?

Ne, ni ga dosti. Res samo na površini. Ampak tako je to v življenju. Dlje ko živite, bolj vam je jasno, da je vse pozlačeno le na površini, bolj ko kopljete, manj je zlata, bolj je črno. In vi ste danes dosti kopali in dosti sem vam povedal.

Potem pa le še zadnje vprašanje: se imate za bogatega človeka?

Mislite v denarju? Ne. Mislim, da imam, da lahko dobro živim do konca. Nimam pa se za prebogatega. Iz Hollywooda se nisem vrnil poln zlata. Vrnil sem se s temi malimi kipci, ki mi pomenijo, kot da so iz čistega zlata, čeprav niso. In vrnil sem se s številnimi spomini in s številnimi lepimi slikami.

Branko Lustig, hvala za tale pogovor in vse dobro vam želim.

Hvala.

Filmografija:

Ne okreći se sine (1956), The Peacemaker (1997), Hannibal (2001), Sestreljeni črni jastreb (2001), Ameriški gangster (2007), pa seveda Schindlerjev seznam (1993) in Gladiator (2000) so le nekateri naslovi filmov, pri katerih je sodeloval kot producent.

Obsežen je tudi seznam nagrad: od dveh oskarjev in dveh BAFT (nagrad Britanske akademije za film in televizijo) do emmyja za televizijsko nadaljevanko Vojne vihre (1983).