Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Borut Činč: "Buldožerji nismo nikoli rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
"Čez sedem Svetlobnih let še Buldožer prav pride," tako je nastala domača glasbena legenda. "Rinež" je sicer prevelik za naš studio, prišla pa je ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
"Ko se je pojavil Elvis Presley, mi je glasba podzavestno zlezla pod kožo. Fajn se mi je zdej ta ritem, ta sound."
Boruta Činča so imenovali tudi B. B. Činč, po legendarnem B. B. Kingu. Glasba je Činča spremljala že od malih nog. "Oče je vodil tamburaški orkester na šoli, jaz sem raziskoval te zvoke, tako nekako sem padel v ta zvočni svet. Bil sem priden študent, bil sem štiri leta na muzikologiji na Filozofski fakulteti tudi demonstrator. Po diplomi sem imel možnost postati asistent. Ponudili so mi profesorsko kariero, ki pa mi ni preveč dišala, ker sem bil roker po duši."
To, da so peli v srbo-hrvaščini, ima čisto svoje razloge. Prej so se imenovali Sedem svetlobnih let, imeli so material za ploščo, v Gledališču Glej, ki je bil takrat na Poljanah, so imeli koncert.
"Prišli so nas poslušati vsi iz stroke, tudi Mojmir Sepe, ki je bi takrat vodja Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Dogovorili smo se za snemanje plošče, vendar so nas hoteli 'popeglat'. Mi nismo pristali na to in zato tudi plošča ni bila nikoli posneta."
Potem so se spoznali z Markom Brecljem in posneli skladbo Hišar Rogač, ki pa ni izšla, ker so peli v slovenščini. Zato so se leta 1975 odločili, da bodo snemali v srbo-hrvaščini, saj slovenščine na jugu niso razumeli. "Takrat smo dobili ponudbo z RTV Beograd in tako smo izdali ploščo."
Pljuni istini v oči je genialna plošča, ki bo decembra praznovala 40 obletnico. "To, kar se je okrog nas dogajalo, in ta ekipa ljudi, ki se je okrog nas gibala, mi smo skupaj ustvarili en film. Iz tega druženja je izšla ta plošča, ta naš film, ki ni bil povezan z zunanjimi vzori." Z naslednjima dve ploščama Zabranjeno plakatirati in Živi, bili, pa vidjeli so postajali vedno bolj nenavadni.
"Najbolj nesmiselno bi bilo ponavljanje prve plošče. Drugo ploščo smo zastavili bolj 'bendovsko' - šlo je za ideje, ki so trenutno nastale, kritiki so rekli, da smo šli bolj v komercialne vode. Mi smo v skladbah zajeli deset žanrov. Seveda se takrat nismo mogli izogniti tudi disko popu, nikoli pa nismo bili komercialni."
Buldožerje so na začetku primerjali s Pink Floydi, pa Fankom Zappo. "Na nas niso vplivali drugi glasbeni izvajalci. Mi smo se 'zezali' iz mentalitet okrog nas. Prva plošča je bila konceptualna, na njej se znajde tudi zvok bruhanja - to je bilo načrtno opijanje. Ko sem po bruhanju prišel iz stranišča, so vsi rekli, da je to bruhanje prave dolžine in gre na ploščo."
Poleg godbarske dejavnosti ima tudi producentsko dejavnost. Nima zadržkov igrati s komerkoli, čeprav se je vedno opredelil za rokerja. "Res je, da je bila večina glasbe, ki sem jo snemal in produciral, del mene - imam jo rad. Ko pa imaš studio, moraš biti tudi profesionalec, in kot profesionalec moraš sprejeti kogar koli iz katerega koli žanra."
Po uspehu prvih dveh albumov je pevec Buldožerjev Marko Brecelj skupino zapustil. Sam je dejal, da se je to zgodilo, ker se njegova pot ni skladala s potjo ostalih članov benda. Drugi so bili za velike dvorane in gostovanja z avioni. On je pa ostal neumen in še zdaj proti vetru 'ščije'.
"Poznam ta odgovor, našel si je uteho sam v sebi, da je odšel iz Buldožerjev. Verjetno še sam ne ve, zakaj je odšel iz benda. Skupino je zapustil med snemanjem filmske glasbe za Živi, bili, pa vidjeli. Zanimivo je, da je ravno on uredil to sodelovanje. Pri snemanju plošče Izlog jeftinih slatkiša je sredi dela prišel na vajo in rekel, da nas zapušča."
Po 40 letih se člani benda še vedno družijo, igrajo pa zelo redko. Borut Činč si želi, da bi se Buldožerji še pojavljali na odru. "Če bi se jaz odločal, ne bi nikoli nehali igrati. S fanti se najboljše počutim, veže nas veliko skupnih stvari. Nikoli nismo rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
865 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Borut Činč: "Buldožerji nismo nikoli rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
"Čez sedem Svetlobnih let še Buldožer prav pride," tako je nastala domača glasbena legenda. "Rinež" je sicer prevelik za naš studio, prišla pa je ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
"Ko se je pojavil Elvis Presley, mi je glasba podzavestno zlezla pod kožo. Fajn se mi je zdej ta ritem, ta sound."
Boruta Činča so imenovali tudi B. B. Činč, po legendarnem B. B. Kingu. Glasba je Činča spremljala že od malih nog. "Oče je vodil tamburaški orkester na šoli, jaz sem raziskoval te zvoke, tako nekako sem padel v ta zvočni svet. Bil sem priden študent, bil sem štiri leta na muzikologiji na Filozofski fakulteti tudi demonstrator. Po diplomi sem imel možnost postati asistent. Ponudili so mi profesorsko kariero, ki pa mi ni preveč dišala, ker sem bil roker po duši."
To, da so peli v srbo-hrvaščini, ima čisto svoje razloge. Prej so se imenovali Sedem svetlobnih let, imeli so material za ploščo, v Gledališču Glej, ki je bil takrat na Poljanah, so imeli koncert.
"Prišli so nas poslušati vsi iz stroke, tudi Mojmir Sepe, ki je bi takrat vodja Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Dogovorili smo se za snemanje plošče, vendar so nas hoteli 'popeglat'. Mi nismo pristali na to in zato tudi plošča ni bila nikoli posneta."
Potem so se spoznali z Markom Brecljem in posneli skladbo Hišar Rogač, ki pa ni izšla, ker so peli v slovenščini. Zato so se leta 1975 odločili, da bodo snemali v srbo-hrvaščini, saj slovenščine na jugu niso razumeli. "Takrat smo dobili ponudbo z RTV Beograd in tako smo izdali ploščo."
Pljuni istini v oči je genialna plošča, ki bo decembra praznovala 40 obletnico. "To, kar se je okrog nas dogajalo, in ta ekipa ljudi, ki se je okrog nas gibala, mi smo skupaj ustvarili en film. Iz tega druženja je izšla ta plošča, ta naš film, ki ni bil povezan z zunanjimi vzori." Z naslednjima dve ploščama Zabranjeno plakatirati in Živi, bili, pa vidjeli so postajali vedno bolj nenavadni.
"Najbolj nesmiselno bi bilo ponavljanje prve plošče. Drugo ploščo smo zastavili bolj 'bendovsko' - šlo je za ideje, ki so trenutno nastale, kritiki so rekli, da smo šli bolj v komercialne vode. Mi smo v skladbah zajeli deset žanrov. Seveda se takrat nismo mogli izogniti tudi disko popu, nikoli pa nismo bili komercialni."
Buldožerje so na začetku primerjali s Pink Floydi, pa Fankom Zappo. "Na nas niso vplivali drugi glasbeni izvajalci. Mi smo se 'zezali' iz mentalitet okrog nas. Prva plošča je bila konceptualna, na njej se znajde tudi zvok bruhanja - to je bilo načrtno opijanje. Ko sem po bruhanju prišel iz stranišča, so vsi rekli, da je to bruhanje prave dolžine in gre na ploščo."
Poleg godbarske dejavnosti ima tudi producentsko dejavnost. Nima zadržkov igrati s komerkoli, čeprav se je vedno opredelil za rokerja. "Res je, da je bila večina glasbe, ki sem jo snemal in produciral, del mene - imam jo rad. Ko pa imaš studio, moraš biti tudi profesionalec, in kot profesionalec moraš sprejeti kogar koli iz katerega koli žanra."
Po uspehu prvih dveh albumov je pevec Buldožerjev Marko Brecelj skupino zapustil. Sam je dejal, da se je to zgodilo, ker se njegova pot ni skladala s potjo ostalih članov benda. Drugi so bili za velike dvorane in gostovanja z avioni. On je pa ostal neumen in še zdaj proti vetru 'ščije'.
"Poznam ta odgovor, našel si je uteho sam v sebi, da je odšel iz Buldožerjev. Verjetno še sam ne ve, zakaj je odšel iz benda. Skupino je zapustil med snemanjem filmske glasbe za Živi, bili, pa vidjeli. Zanimivo je, da je ravno on uredil to sodelovanje. Pri snemanju plošče Izlog jeftinih slatkiša je sredi dela prišel na vajo in rekel, da nas zapušča."
Po 40 letih se člani benda še vedno družijo, igrajo pa zelo redko. Borut Činč si želi, da bi se Buldožerji še pojavljali na odru. "Če bi se jaz odločal, ne bi nikoli nehali igrati. S fanti se najboljše počutim, veže nas veliko skupnih stvari. Nikoli nismo rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
Na oder ljubljanske opere stopi pri šestnajstih, zgradi bogat umetniški opus, odpleše številne nepozabne solistične vloge, ustvarja koreografije, režira, predava. Obogati slovensko baletno umetnost in ji ostaja predan tudi po upokojitvi. Mojster baleta, vrhunski umetnik, letošnji Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.
Nemški šolarji se o Wolfu Biermannu učijo pri dveh predmetih. Pri nemškem jeziku in literaturi kot o pomembnem vzhodnonemškem pesniku in intelektualcu, pri zgodovini pa o človeku, ki je bil povod za padec Berlinskega zidu. V zgodovinskih knjigah namreč prav odvzem državljanstva Birmannu in prepoved njegovega vstopa v Nemško demokratično republiko velja za začetek konca Vzhodne Nemčije in posledično padec zidu. Nekdanji komunist, rojen judovskemu očetu, ki je med vojno umrl v Auschwitzu, je med obema nemškima državama po vojni izbral boljšo, vzhodno.
Miran Andrejek je mojster več zlasti z avtomobili povezanih dejavnosti. Naziva podjetnik leta 2017, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, pa ni prejel zaradi mojstrskih spričeval, ampak zaradi dosežkov in odlik, ki jih skupaj z družino in sodelavci ustvarja v svojem avtocentru. Kot številni Prekmurci je tudi sam več let odhajal na delo v sosednjo Avstrijo, ko pa je nad vrata delavnice v vasi s približno 200 prebivalci obesil napis “avtocenter”, so se mu posmehovali. Danes, ko k njemu vozijo avtomobile tudi po 100 in več kilometrov daleč, se mu nihče več ne smeje, zgodbo o uspehu pa namerava razširiti tudi čez mejo.
V osemdesetih je bil najboljši rokometaš na svetu, v novem tisočletju pa je postal trener, ki je do brona na svetovnem prvenstvu prvič popeljal katerikoli slovenski športni kolektiv. Veselin Vujović zase pravi, da je Jugoslovan, stoje pa ga navijači še vedno pozdravljajo tudi v Barceloni, kjer je tudi pustil svoj športni pečat. *Posnetek pogovora v izvirniku, brez prevoda.
Gospod pesnik! Tako so ga pozdravili dolenjski šolarji na Bralni znački. Sicer pa fizik, filozof, publicist, večkrat nagrajeni urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Kot študent je potoval po Siriji, se uril v judu, predvsem pa od nekdaj veliko bere in piše. Za diplomsko delo o atomski fiziki je dobil študentsko Prešernovo nagrado, a je pri dobrih štiridesetih letih kljub vrhunski in široki izobrazbi še vedno prekarec brez redne zaposlitve, saj deluje na preveč poljih hkrati, predvsem pa nima “nekoga iz sistema, ki zate intervenira, ko gre zares.” Z distance vidi slovensko akademsko okolje kot preveč zaprto, algoritemsko ocenjevanje zamegljuje širši pogled, premalo je prevzemanja odgovornosti. Z dr. Sašem Dolencem o razmerah v slovenski znanosti, poljudno-znanstveni publicistiki, slabi znanosti, učinku placeba ... Pa o slovenski šoli, samovozeči in podatkovni prihodnosti, Zemlji kot vesoljski ladji in o tem, kako mu je uspelo s knjigo v angleščini na Amazonu prepričati kar 27 tisoč bralcev po vsem svetu. Z dr. Sašem Dolencem se pogovarja Luka Hvalc.
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov