Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Borut Činč: "Buldožerji nismo nikoli rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
"Čez sedem Svetlobnih let še Buldožer prav pride," tako je nastala domača glasbena legenda. "Rinež" je sicer prevelik za naš studio, prišla pa je ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
"Ko se je pojavil Elvis Presley, mi je glasba podzavestno zlezla pod kožo. Fajn se mi je zdej ta ritem, ta sound."
Boruta Činča so imenovali tudi B. B. Činč, po legendarnem B. B. Kingu. Glasba je Činča spremljala že od malih nog. "Oče je vodil tamburaški orkester na šoli, jaz sem raziskoval te zvoke, tako nekako sem padel v ta zvočni svet. Bil sem priden študent, bil sem štiri leta na muzikologiji na Filozofski fakulteti tudi demonstrator. Po diplomi sem imel možnost postati asistent. Ponudili so mi profesorsko kariero, ki pa mi ni preveč dišala, ker sem bil roker po duši."
To, da so peli v srbo-hrvaščini, ima čisto svoje razloge. Prej so se imenovali Sedem svetlobnih let, imeli so material za ploščo, v Gledališču Glej, ki je bil takrat na Poljanah, so imeli koncert.
"Prišli so nas poslušati vsi iz stroke, tudi Mojmir Sepe, ki je bi takrat vodja Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Dogovorili smo se za snemanje plošče, vendar so nas hoteli 'popeglat'. Mi nismo pristali na to in zato tudi plošča ni bila nikoli posneta."
Potem so se spoznali z Markom Brecljem in posneli skladbo Hišar Rogač, ki pa ni izšla, ker so peli v slovenščini. Zato so se leta 1975 odločili, da bodo snemali v srbo-hrvaščini, saj slovenščine na jugu niso razumeli. "Takrat smo dobili ponudbo z RTV Beograd in tako smo izdali ploščo."
Pljuni istini v oči je genialna plošča, ki bo decembra praznovala 40 obletnico. "To, kar se je okrog nas dogajalo, in ta ekipa ljudi, ki se je okrog nas gibala, mi smo skupaj ustvarili en film. Iz tega druženja je izšla ta plošča, ta naš film, ki ni bil povezan z zunanjimi vzori." Z naslednjima dve ploščama Zabranjeno plakatirati in Živi, bili, pa vidjeli so postajali vedno bolj nenavadni.
"Najbolj nesmiselno bi bilo ponavljanje prve plošče. Drugo ploščo smo zastavili bolj 'bendovsko' - šlo je za ideje, ki so trenutno nastale, kritiki so rekli, da smo šli bolj v komercialne vode. Mi smo v skladbah zajeli deset žanrov. Seveda se takrat nismo mogli izogniti tudi disko popu, nikoli pa nismo bili komercialni."
Buldožerje so na začetku primerjali s Pink Floydi, pa Fankom Zappo. "Na nas niso vplivali drugi glasbeni izvajalci. Mi smo se 'zezali' iz mentalitet okrog nas. Prva plošča je bila konceptualna, na njej se znajde tudi zvok bruhanja - to je bilo načrtno opijanje. Ko sem po bruhanju prišel iz stranišča, so vsi rekli, da je to bruhanje prave dolžine in gre na ploščo."
Poleg godbarske dejavnosti ima tudi producentsko dejavnost. Nima zadržkov igrati s komerkoli, čeprav se je vedno opredelil za rokerja. "Res je, da je bila večina glasbe, ki sem jo snemal in produciral, del mene - imam jo rad. Ko pa imaš studio, moraš biti tudi profesionalec, in kot profesionalec moraš sprejeti kogar koli iz katerega koli žanra."
Po uspehu prvih dveh albumov je pevec Buldožerjev Marko Brecelj skupino zapustil. Sam je dejal, da se je to zgodilo, ker se njegova pot ni skladala s potjo ostalih članov benda. Drugi so bili za velike dvorane in gostovanja z avioni. On je pa ostal neumen in še zdaj proti vetru 'ščije'.
"Poznam ta odgovor, našel si je uteho sam v sebi, da je odšel iz Buldožerjev. Verjetno še sam ne ve, zakaj je odšel iz benda. Skupino je zapustil med snemanjem filmske glasbe za Živi, bili, pa vidjeli. Zanimivo je, da je ravno on uredil to sodelovanje. Pri snemanju plošče Izlog jeftinih slatkiša je sredi dela prišel na vajo in rekel, da nas zapušča."
Po 40 letih se člani benda še vedno družijo, igrajo pa zelo redko. Borut Činč si želi, da bi se Buldožerji še pojavljali na odru. "Če bi se jaz odločal, ne bi nikoli nehali igrati. S fanti se najboljše počutim, veže nas veliko skupnih stvari. Nikoli nismo rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
865 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Borut Činč: "Buldožerji nismo nikoli rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
"Čez sedem Svetlobnih let še Buldožer prav pride," tako je nastala domača glasbena legenda. "Rinež" je sicer prevelik za naš studio, prišla pa je ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
"Ko se je pojavil Elvis Presley, mi je glasba podzavestno zlezla pod kožo. Fajn se mi je zdej ta ritem, ta sound."
Boruta Činča so imenovali tudi B. B. Činč, po legendarnem B. B. Kingu. Glasba je Činča spremljala že od malih nog. "Oče je vodil tamburaški orkester na šoli, jaz sem raziskoval te zvoke, tako nekako sem padel v ta zvočni svet. Bil sem priden študent, bil sem štiri leta na muzikologiji na Filozofski fakulteti tudi demonstrator. Po diplomi sem imel možnost postati asistent. Ponudili so mi profesorsko kariero, ki pa mi ni preveč dišala, ker sem bil roker po duši."
To, da so peli v srbo-hrvaščini, ima čisto svoje razloge. Prej so se imenovali Sedem svetlobnih let, imeli so material za ploščo, v Gledališču Glej, ki je bil takrat na Poljanah, so imeli koncert.
"Prišli so nas poslušati vsi iz stroke, tudi Mojmir Sepe, ki je bi takrat vodja Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Dogovorili smo se za snemanje plošče, vendar so nas hoteli 'popeglat'. Mi nismo pristali na to in zato tudi plošča ni bila nikoli posneta."
Potem so se spoznali z Markom Brecljem in posneli skladbo Hišar Rogač, ki pa ni izšla, ker so peli v slovenščini. Zato so se leta 1975 odločili, da bodo snemali v srbo-hrvaščini, saj slovenščine na jugu niso razumeli. "Takrat smo dobili ponudbo z RTV Beograd in tako smo izdali ploščo."
Pljuni istini v oči je genialna plošča, ki bo decembra praznovala 40 obletnico. "To, kar se je okrog nas dogajalo, in ta ekipa ljudi, ki se je okrog nas gibala, mi smo skupaj ustvarili en film. Iz tega druženja je izšla ta plošča, ta naš film, ki ni bil povezan z zunanjimi vzori." Z naslednjima dve ploščama Zabranjeno plakatirati in Živi, bili, pa vidjeli so postajali vedno bolj nenavadni.
"Najbolj nesmiselno bi bilo ponavljanje prve plošče. Drugo ploščo smo zastavili bolj 'bendovsko' - šlo je za ideje, ki so trenutno nastale, kritiki so rekli, da smo šli bolj v komercialne vode. Mi smo v skladbah zajeli deset žanrov. Seveda se takrat nismo mogli izogniti tudi disko popu, nikoli pa nismo bili komercialni."
Buldožerje so na začetku primerjali s Pink Floydi, pa Fankom Zappo. "Na nas niso vplivali drugi glasbeni izvajalci. Mi smo se 'zezali' iz mentalitet okrog nas. Prva plošča je bila konceptualna, na njej se znajde tudi zvok bruhanja - to je bilo načrtno opijanje. Ko sem po bruhanju prišel iz stranišča, so vsi rekli, da je to bruhanje prave dolžine in gre na ploščo."
Poleg godbarske dejavnosti ima tudi producentsko dejavnost. Nima zadržkov igrati s komerkoli, čeprav se je vedno opredelil za rokerja. "Res je, da je bila večina glasbe, ki sem jo snemal in produciral, del mene - imam jo rad. Ko pa imaš studio, moraš biti tudi profesionalec, in kot profesionalec moraš sprejeti kogar koli iz katerega koli žanra."
Po uspehu prvih dveh albumov je pevec Buldožerjev Marko Brecelj skupino zapustil. Sam je dejal, da se je to zgodilo, ker se njegova pot ni skladala s potjo ostalih članov benda. Drugi so bili za velike dvorane in gostovanja z avioni. On je pa ostal neumen in še zdaj proti vetru 'ščije'.
"Poznam ta odgovor, našel si je uteho sam v sebi, da je odšel iz Buldožerjev. Verjetno še sam ne ve, zakaj je odšel iz benda. Skupino je zapustil med snemanjem filmske glasbe za Živi, bili, pa vidjeli. Zanimivo je, da je ravno on uredil to sodelovanje. Pri snemanju plošče Izlog jeftinih slatkiša je sredi dela prišel na vajo in rekel, da nas zapušča."
Po 40 letih se člani benda še vedno družijo, igrajo pa zelo redko. Borut Činč si želi, da bi se Buldožerji še pojavljali na odru. "Če bi se jaz odločal, ne bi nikoli nehali igrati. S fanti se najboljše počutim, veže nas veliko skupnih stvari. Nikoli nismo rekli konec. Upam in verjamem, da se bomo še zbrali in kdaj kje skupaj nastopili."
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
Paradentolog in predavatelj, ki že dvajset let raziskuje in predava uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju paradentalnih bolezni. Njegovo življenje je razpeto med znanstjo, pacienti in študenti, prosti čas pa preživi v stiku z naravo, z urejanjem vrta ali z delom na polju, ki ga je vzljubil že v rani mladosti.
“Pravilno in zakonito želimo rešiti čimveč zadev v čim krajšem času,” pravi Ana Jaklič, predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Doseganje tega cilja pa ni lahko, saj sodišče, ki ima 27 sodnic in sodnikov, na leto dobi tudi do tri tisoč socialnopravnih zadev, delovnopravnih pa včasih celo štiri tisoč.
Transparentna komunikacija, spoštljiv odnos do zaposlenih, nagrajevanje inovativnosti – vse to v vodenje vključuje Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik, letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice.
Nedeljski gost prihaja iz najmlajše države na svetu, dobrih 5 let stare Republike Južni Sudan, ki se je že takoj po rojstvu iz ene državljanske vojne vrgla v drugo. Kon Victor Dimo je 40-letnik, zagrizen demokrat, politični aktivist in humanitarni delavec, ki je pred dnevi obiskal slovenski in evropski parlament. Politikom je poročal o nevzdržnih razmerah na njegovem koncu Južnega Sudana, o genocidu, ki ga izvaja njihova lastna vlada – in seveda tudi o katastrofalni lakoti, ki milijonom grozi s smrtjo. Pa bi lahko bilo vse drugače, saj ima, v nasprotju s splošnim mnenjem, Južni Sudan vse možnosti za hiter razvoj in uspešno samopreskrbo.
Andrew Feinstein je nekdanji južnoafriški politik, ki se je namesto uživanja privilegijev na podlagi barve svoje kože že v mladosti odločil za boj proti rasističnemu zatiranju in sodelovanje z Nelsonom Mandelo. Danes opozarja na grozodejstva globalne trgovine z orožjem in razkriva, da je skoraj vedno povezana s korupcijo. Med drugim je ustanovitelj protikorupcije organizacije s sedežem v Londonu Corruption Watch, ki preiskuje korupcijo svetovne trgovine z orožjem. Ob pomoči medijskih partnerjev po vsem svetu komisija izsledke svojih preiskav tudi javno objavlja, s čimer želi doseči zakonodajne spremembe, ki bi izboljšale regulacijo trgovine z orožjem. Z ekipo preiskovalcev je leta 2011 izdal knjigo The Shadow World, na podlagi katere je nastal film Vojna v senci, ki so ga predvajali na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma. Z Andrewom Feinsteinom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Neveljaven email naslov