Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Peter Prevc

11.03.2016


S skakalnim šampionom o osebnostni rasti, pretentanju glave, mami, hribih, skokih med 40 tisoč navijačev in o tem, da denar lahko prinese srečo le, če si kupiš potovanje. Peter po Planici odhaja v Azijo.

Dobrodelna dražba zmagovalnih smuči Petra Prevca
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje, bliža se vrhunec sezone v Planici. Petra Prevca smo ujeli v umirjenem okolju ob kavi.

Peter, dnevi, ki so za vami, meseci, ki so za vami, so bili izjemno uspešni. Naporni čustveno in fizično. Je bila letošnja sezona bolj izčrpavajoča kot pretekle?

Sezona, ki sicer še traja, je bila za zdaj predvsem mentalno bolj zahtevna od prejšnjih, po drugi strani pa tudi lažja. V prejšnjih sezonah je bilo zmeraj naporno. Mentalno sem bil zelo na trnih, ali mi bo uspelo, morda mi ni uspelo zmagati ali pa se mi je ponesrečilo in sem bil po tekmi žalosten, celo bolj jezen kot žalosten. Letos sem po koncu težkih trenutkov dobil potrditev, občutil olajšanje, telo se je lažje regeneriralo, pa tudi glava.

Zdi se, da iz leta v leto osebnostno rastete, tako v športnem, rezultatskem smislu kot tudi pri sestavljanju mozaika vrhunske športne osebnosti. Rekli ste, da je bila sezona psihično zelo naporna. Koliko truda je treba vložiti, da človek ostane miren in nasmejan tudi takrat, ko mu morda ne gre na smeh?

Pri meni se to ne dogaja načrtno. Načrtno treniram samo skoke in kako pripraviti telo, da bo najboljše, glava se razvija sproti, vrti v levo in v desno. Ves čas v sebi preverjam, kako iti na skakalnico, kako ravnati z umirjeno, jezno, razburjeno glavo. Med sezonami se to nekako pokaže, včasih je treba to tudi spremeniti.

"Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako."

Res je, da se naučiš, da ni konec sveta, če ti ne uspe. Tudi takrat poiščeš dobre stvari in jih deliš z drugimi, slabe pa zadržiš v sebi in jih rešiš sam s sabo in z ekipo. Dovolj negativnih zgodb kroži po spletu in v medijih, bolje je, da zadržim negativne stvari zase.

Zapomnil sem si eno vaših izjav; rekli ste, da včasih poskušate pretentati glavo. Gre za tehnike, ki ste se jih naučili, ali za čisto vašo metodo, ki ste si jo izmislili sami? Kako se postavite v drugačen položaj, razpoloženje, kot bi si želela glava?

Ni tako, da bi pretental glavo in se postavil v drugačno čustvo, da bi bil žalosten namesto vesel ali obratno. Ko treniraš sredi poletja, skočiš sedemkrat ali osemkrat. Skočiš prvič in trener ti reče, da si počepnil previsoko, pri drugem skoku reče isto, pri tretjem misliš, da si počepnil nižje, pa je spet isto. Pri četrtem imaš dovolj, počepneš tako nizko, da glava misli, da drgneš z zadnjo platjo po smučeh … Šele takrat je v redu, pretentaš glavo, narediš skrajni premik, da se vsaj malo pozna. Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako.

Pri razpoloženju pa tega nikoli ne izvajate? V trenutkih, ko bi mogoče zadržali veselje ali jezo zase?

Ne. Nisem tak človek, da bi pretirano kazal čustva navzven. Kar zadeva besede … Te velikokrat zadržim – mislim, da je treba vzpostavljati pravo ravnovesje. V slabih trenutkih človek reče marsikaj povsem po nepotrebnem, to pa lahko pozneje obžaluje. Raje zadržim kakšno besedo zase, drugo pa je pri meni tako ali tako kratkotrajno. Ko je neke stvari konec, raje začnem misliti na prihodnost.

Kakšni pa so pogovori in stiki s trenerji, sotekmovalci in ekipo? Imate bolj čist, odkrit in neposreden odnos? Pri skakalnem delu morajo biti misli jasne in zelo natančne …

Z vsemi imam odkrit odnos. Ne glede na to, ali je to mlajši brat, starejši brat, oče, mama, stara mama, novinarji, politiki, sponzorji, trenerji … Z vsemi sem čisto odkrit, je pa res, da sem precej bolj neposreden, kot je vsak, v krogu ljudi, ki so mi blizu. Bližje so mi, bolj sem direkten. S prijatelji sem bolj direkten, trener si zasluži spoštovanje in ga ne morem poslati v tri krasne. Mu pa povem, kaj mi leži na duši, in to po navadi pretuhtamo. Včasih sem zelo zahteven, oni pa po drugi strani prav tako veliko zahtevajo od mene. Če bi se oboji nenehno zadrževali in si ne bi povedali vsega, bi ta zadržanost enkrat počila in bi se oddaljili.

Nekako je skakalna družina vaša druga družina. Vem, da je to nemogoče primerjati z drugimi odnosi, a ne nazadnje preživite skupaj ogromno časa. Je mogoče primerjati odnose v ekipi in s trenerskim vodstvom z domačim okoljem?

(Smeh.) Z domačim okoljem?

Tudi tam ni vedno vse najlažje ...

Ja, tudi tam ni najlažje. Prvič, tukaj nimamo mame (smeh). To je velika razlika. Smo pa veliko skupaj, tudi doma je družina veliko skupaj. Včasih zmanjka tem za pogovor in besed, ampak vsak ve, kaj mora narediti. To se velikokrat zgodi tudi doma, ne potrebuješ besed, vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti. Šalimo se drug z drugim, mogoče pa v skakalni družini ni nikogar, ki bi rekel, kaj moraš narediti in kaj pospraviti, vsak poskrbi zase.

Rekli ste, da ni mame. Je mama lik, ki predstavlja vaše osebnostno in čustveno zatočišče? Kaj vam pomeni mama?

Mama je ena sama, to pravi že stari rek. Mama je tista, ki zagotavlja vsem svojim otrokom maksimalno oporo v dobrem in v slabem. Velikokrat, ko mi ne gre in ni nobenih odzivov na telefonu, dobim mamino sporočilo: “Spočij se, jutri je nov dan.” Tako si predstavljam mamo, kot osebo, ki ima rada svoje otroke in jih vzpodbuja ne glede na to, kaj počnejo.

Zdi se mi, da veliko športnikov išče pomoč pri psihologih. Pravite, da take pomoči do sedaj tega niste potrebovali. Je mama kot nekakšen psiholog? Greste k njej, ko vam je hudo?

Psihologov imam zelo veliko, čeprav niso psihologi po poklicu. Mina je moja psihologinja, pa tudi Goran, Urban Jarc, Aljoša, moj oče ... Vsi, s katerimi sem vsak dan v stiku, saj me najbolje poznajo. Če potrebujem kaj v zvezi s skoki, se obrnem na trenerski štab.

"Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini."

Če se hočem odklopiti od skokov, preklopiti drugam, se obrnem na osebno stran življenja. Tam po navadi glava najde kak dodaten namig, včasih tudi čisto samoiniciativno, drugače pa se poglobim sam vase. Razmišljam, o čem sem razmišljal med tekmo, kaj sem počel pred tekmo. Tako spoznavam sam sebe. Mislim, da je vsaka glava zgodba zase. Mislim, da za to ne potrebujem koga tujega, ki me ne pozna.

Beseda odklop je dobila v slovenskem prostoru pomen z dr. Veselkom, ki je počel neverjetne stvari. Vi pravite: odklop od smučarskih skokov, to pomeni, kot da bi ugasnili televizijo. Kaj naredite, da preklopite drugam? Zdi se, da to ni preprosto, kamor koli gremo, bi vas kdo pozdravil, se z vami fotografiral, spregovoril kakšno besedo.

Res je, v javnosti je povpraševanje po meni (smeh). Ko pridem domov za en dan, dva ali tri in moram urejati vsakdanje stvari, to je zame že odklop. Tudi doma in ko se dobim s prijatelji, ni veliko besed o skokih. Če sem v hotelski sobi in berem knjigo ali gledam film, je to zame že odklop. Ali ko grem teč. Če bi imel čas in bi šel na potep, v hribe, bi bil to odličen odklop.

Radi imate hribe, naravo, tišino, prostor, kjer ste sami s seboj. Lahko primerjate takšen odklop s tistim, ki si ga lahko privoščite med sezono?

Med sezono ne morem v hribe. Trenerji niso veseli, gotovo pa bi se poznalo tudi na pripravljenosti, noge bi bile bolj utrujene. Poleti sem se odločil in šel hodit dve uri v hrib. Veselil sem se skoraj bolj, kot če bi šel na tekmo, v meni sta bila napetost in razburjenje. Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini. Tukaj je, kot vidimo, ni veliko.

Je občutek, ko stopite na vrh hriba, podoben vašemu osebnemu zadovoljstvu, ko končate tekmo na vrhu?

(Smeh.) Ja, mislim, da lahko potegnemo vzporednice: osvojitvi zemeljskega in športnega hriba sta podobni. Pri obeh čutiš zadoščenje, olajšanje, ko stopiš na vrh, oddahneš si. V obeh primerih se jaz zazrem v prihodnost. V športnem svetu to pomeni, kaj sledi, katera tekma bo, kateri skok. Ko si na vrhu gore, pa moraš vedeti, da te čaka skoraj bolj zahtevna pot navzdol.

Peter Prevc, trenutno najboljši skakalec na svetu. V Planici boste prejeli veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Je to vrh vaše kariere v tem trenutku?

Ja, če pogledam dosedanjo kariero, je to vrh. Če se bodo uspehi nadaljevali … Gotovo si bom prizadeval za to. Za zdaj sem zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Nisem človek, nočem biti človek, ki bi štel svoje uspehe po globusih in medaljah, nočem, da se me spomnijo samo po tem. Vedno načrtujem en korak naprej. Veseli me, da sem dosegel tako skakalno raven; ko skočim, sem med prvimi tremi ali celo zmagam. S trenerji pa še vedno vidimo napake; to, da sem med najboljšimi, jemljem z rezervo.

Z mislimi sva že odšla v hribe. Če sva rekla, da je kariera vrh, kako visok je v primerjavi s tem, kar si še želite osvojiti?

Ne morem primerjati teh vrhov. Hočem, da je moja kariera oziroma življenje pot, ki se vedno vzpenja. Star sem 23 let, ne vem, koliko časa bo kariera še trajala. Upam, da bo vse potekalo brez poškodb in da bom čim dlje telesno sposoben. Ne morem si postaviti enega cilja. Dosežeš ga, kaj pa potem? V knjigi Pot Nejca Zaplotnika sem prebral dober citat: da bo tisti, ki išče pot, bolj zadovoljen kot tisti, ki si bo zastavil cilj, saj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Martin Schmidt je o vas dejal, da je zmagovati težko. Je bilo vam že kdaj težko zmagati? Pa ne mislim v športnem pomenu, to je vedno težko. Ste kdaj občutili, da je lahko breme zmage težko?

Mislim, da samo breme zmage ni težko, bolj je težko pričakovanje – da hočeš zmagati, a ti ne uspe. Pa tudi to, da vsi okrog tebe pričakujejo zmago. Je pa res, da sem po koncu lanske sezone slišal razprave o tem, da je razlika med biti prvi in drugi predvsem v glavi, da si moraš upati zmagati. Ne vem, ali bom kdaj pozabil zadnje tri besede iz pogovora s Tino Maze. Rekla mi je: zmagaj, zmagaj, zmagaj. In glej ga zlomka, tisti konec tedna sem zmagal! Očitno te lahko bremeni to, da hočeš zmagati in si s tem ne dovoliš biti sproščen, si preveč zategnjen in ti zmanjka neki majhen košček. Pri sebi moraš biti dovolj samozavesten, da si rečeš, da ti bo uspelo, in da v to tudi verjameš.

Zmage prinesejo nagrade. Govorimo o denarnih nagradah, pokalih, o poslušanju himne na vrhu zmagovalnega odra. Pri vas, se mi zdi, je še najbolj izrazito osebno zadovoljstvo nad tem, da ste dobro opravili svoje delo. Kaj je najbolj pomembno na koncu dneva?

Na koncu dneva … Zaslužen počitek. Veliko stvari pride z uspehom. Še zmeraj si najbolj oddahnem, ko dobro skočim in pristanem. Takrat sem najbolj zadovoljen. V tej sezoni bi lahko preštel na prste ene roke skoke, s katerimi sem bil stoodstotno zadovoljen, pri katerih sem lahko iztržil maksimum. To niso bili skoki, ki so bili pomembni za zmago. Bil sem prav toliko zadovoljen z 2. ali 4. mestom, če sem vedel, da je bilo to največ, kar sem lahko storil.

"Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim."

Imate vitrino s svojimi lovorikami?

Ne. V sobi imam dve polni polici pokalov, a so vsi starejši od treh let. Kar sem dobil pozneje, se je v sezoni akumuliralo na enem mestu, po koncu sezone pa vse skupaj prestavim v drug kot in prekrijem z rjuho. Takrat zapečatim sezono.

Zapirate zgodbe za seboj, da ustvarite nove. Vas pogled na ta kot, na lovorike, navdaja s ponosom, zadovoljstvom? Ali gre le za lovorike, s katerimi ste v tistem trenutku zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi splahni?

Ja, za delček sekunde občutim zadovoljstvo, ponos, potem pa se zavem, da mi pokal ali lovorika ne bo nič prinesla v prihodnosti. Rečem si: “Če hočeš še kaj doseči, ti to ne bo uspelo z gledanjem lovorike.”

Vsak človek je kak dan bolje razpoložen in kak dan slabše. Pristno veselje ob vaših skokih močno niha, le nekajkrat smo vas videli otroško razigranega, kot da bi vam uspelo nekaj neverjetnega. Ali to sovpada z uspehi ali s tem, da je skok takšen, kot ga sami doživljate?

Otroško veselje se pri meni izrazi samo z odličnim skokom. Številke me ne ganejo toliko kot odriv, ko vem, da imam pravo hitrost, da me sunki vetra dvigujejo, da me nič ne zmoti. Imam nekakšen občutek nadvlade nad svetom, popolnega nadzora nad telesom. To je tista nirvana, ki jo išče skakalec.

Se bo to spremenilo, dopolnilo in dobilo novo dimenzijo v Planici? Tam bo 35.000 navijačev in večji del ali kar vsi na vaši strani. Bo tudi zato prišlo na plan zadovoljstvo ob koncu sezone?

Ja, Planica je vedno druga zgodba. Želim dobro skakati, nočem se osmešiti. Ko se spustiš z rampe, slišiš samo brnenje, do pristanka tako rekoč nič drugega. Potem zagledaš morje zastav, se ustaviš, slišiš 40.000 zvočnikov. Takrat grejo vsakemu skakalcu kocine pokonci. Takrat si rečeš: uživam v tej vlogi.

Rekli ste, da tudi ob pristanku ne slišite nič. Odmislite okolico ali je zares ne slišite?

To, da ne slišiš, je čista fizika – na glavi imaš čelado, premikaš se s hitrostjo 100 kilometrov na uro, veter šumi. Izoliran si od drugih motenj oziroma spodbud.

Govorila sva o zmagah. Prinesejo slavo in denar. Ali ta prinese boljše, kakovostnejše ali samo lažje življenje?

Vsaka stvar prinese dobre in slabe stvari. Slava je breme … Občasno je težava, ne bom rekel ravno breme. Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim. Lahko grem brez skrbi na bencinsko črpalko in vsak teden natočim poln tank goriva.

Kakovost življenja verjetno iščete povsem drugje … Tako kot drugi ljudje, ki delček te kakovosti najdejo tudi v vaših uspehih, saj so z njimi njihovi dnevi lepši.

Ne vem, zasledil sem misel, da denar lahko prinese srečo samo, če si kupiš potovanje. Mislim, da to drži. Veliko ljudi si z denarjem omogoči boljše življenje, a si zgradijo hišo, okrog nje pa 12-metrsko ograjo. Ne vem, kaj ti bo sreča, če je nimaš s kom deliti.

Na kakšen način najraje delite svojo srečo?

Preprosto – s tem, da preživim dobre trenutke s tistimi, ki so mi najbližje. S tistimi, ki vedo vse o tebi in ti o njih. Takšnih trenutkov ne moreš kupiti.

Ali lahko delite takšne trenutke tudi z navijači, z ljudmi, ki jih ne poznate?

Tudi. Velikokrat je kdo srečen, ko me spozna, ko me vidi, ko se skupaj fotografiramo, pogovorimo. Takrat sem tudi jaz vesel, saj vidim, da lahko dobro vplivam na življenje drugih. Takrat smo veseli vsi – jaz in navijači.

Ali jemljete to kot nekakšno poslanstvo? Peter Prevc je verjetno trenutno najbolj zaželeno ime v Sloveniji.

Ne vem, ali je to poslanstvo ali kaj drugega. Dejstvo je, da je težko vse skupaj urejati in ločiti od tega, kako biti ti. Trudimo se, da se čim večkrat dobimo z navijači. To, da prideš na športno pot z uspehom in je tvoj šport tako prepoznaven, kot so smučarski skoki v Sloveniji, je zelo dobro. Če se trudiš s svojim zgledom nekaj naučiti ljudi, pa naj bo tako.

Na enem od regijskih tekmovanj osnovnih šol je bilo več kot 300 skakalcev, to je nekaj neverjetnega. Kaj sporočiti mladim? Bo zmanjkalo skakalnic?

Ne, skakalnic ne bo zmanjkalo, majhne pa je tudi zelo lahko narediti. Zmanjkuje pa opreme po klubih. Zato je res skoraj malo zastrašujoče, koliko otrok se je na novo vpisalo v klube. Vesel sem, da smo z ekipo zaslužni za tako zgodbo in naval. Všeč mi je, da se otroci ukvarjajo s športom; vseeno s katerim, da jih je le čim več. Težko rečem, da je otrok preobremenjen, če se vsak dan ukvarja z drugim športom. Več stvari mlad človek poskusi, bolje je, pa naj gre za nogomet, košarko, skoke. Želim si in vesel sem, če lahko kakšno uro računalnika pri otroku zamenjam z uro športa.

Pravite, da je Planica vaše novo leto, takrat se praznuje. Kako boste praznovali svoje novo leto?

Res je, v Planici se konča enajstmesečno obdobje treniranja. Sezone je konec in lahko proslavimo. Takrat se dobimo s prijatelji, ki jih zanemarjam od septembra oziroma oktobra, po nedeljski planiški tekmi pa to nadoknadimo. In ko grem spat, v glavi nimam misli, da imam ob devetih trening.

Kaj pa kakšna obilna ali pa vsaj kakovostna večerja, ki morda med sezono ne pride v poštev?

Nisem privrženec obilnosti, ampak kvalitete. Kvalitetno pomeni tudi zdravo. Nikoli nisem prikrajšan za nič takšnega, zato ne bo nič posebnega na meniju. Morda le kakšna mastna hrana, ki vsakemu kdaj prija.

Odojek še ni naročen?

(Smeh.) Ne, odojek še ni naročen, po pravici povedano, mi tudi ni všeč.

Kje boste preživeli tedne po Planici? Dvakrat ste odpotovali v Ameriko, kjer ste našli svoj kotiček … Kakšni so načrti za letos?

Prvi teden je namenjen obisku sponzorjev, ki so mi pomagali. Na Kongresnem trgu imamo druženje z navijači. Letos se bom odpravil v Azijo, gre za čisto novo izkušnjo. Amerika je za potovanje preprosta, najameš avto … V Aziji pa v vseh mestih ni prav priporočljivo, da sedeš za volan in se voziš sam.

Nova pot, novi izzivi. Ko ste ravno omenili čas za pokrovitelje … Lepa gesta je bila, ko ste svoji trenerski ekipi podelili imitacije kolajn in orlov po letošnjem naslovu svetovnega prvaka v poletih in novoletni turneji. Od kod ta simpatična zamisel? To daje še dodatno dimenzijo vašim športnim uspehom.

To, da sem se lahko zahvalil trenerjem na približno primeren način, je bila moja ideja. Dolgo časa sem iskal način, kako bi to naredil, da ne bi bilo ceneno in prisiljeno. Da ne bi rekli, da je dal, ker je moral nekaj dati. Ko so mi ponudili 3D-tisk, sem naredil seznam, koliko kopij potrebujem in za koga. Prijetno s koristnim.

Peter Prevc, hvala, ker ste bili nedeljski gost na Valu 202. Uživajte v Planici, še posebno pa v Aziji. Imate pekočo hrano raje kot odojka?

Ja, raje pekoče kot odojka. Hvala za pogovor in … Smo na vezi!

Video izsek:


Nedeljski gost

862 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Peter Prevc

11.03.2016


S skakalnim šampionom o osebnostni rasti, pretentanju glave, mami, hribih, skokih med 40 tisoč navijačev in o tem, da denar lahko prinese srečo le, če si kupiš potovanje. Peter po Planici odhaja v Azijo.

Dobrodelna dražba zmagovalnih smuči Petra Prevca
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje, bliža se vrhunec sezone v Planici. Petra Prevca smo ujeli v umirjenem okolju ob kavi.

Peter, dnevi, ki so za vami, meseci, ki so za vami, so bili izjemno uspešni. Naporni čustveno in fizično. Je bila letošnja sezona bolj izčrpavajoča kot pretekle?

Sezona, ki sicer še traja, je bila za zdaj predvsem mentalno bolj zahtevna od prejšnjih, po drugi strani pa tudi lažja. V prejšnjih sezonah je bilo zmeraj naporno. Mentalno sem bil zelo na trnih, ali mi bo uspelo, morda mi ni uspelo zmagati ali pa se mi je ponesrečilo in sem bil po tekmi žalosten, celo bolj jezen kot žalosten. Letos sem po koncu težkih trenutkov dobil potrditev, občutil olajšanje, telo se je lažje regeneriralo, pa tudi glava.

Zdi se, da iz leta v leto osebnostno rastete, tako v športnem, rezultatskem smislu kot tudi pri sestavljanju mozaika vrhunske športne osebnosti. Rekli ste, da je bila sezona psihično zelo naporna. Koliko truda je treba vložiti, da človek ostane miren in nasmejan tudi takrat, ko mu morda ne gre na smeh?

Pri meni se to ne dogaja načrtno. Načrtno treniram samo skoke in kako pripraviti telo, da bo najboljše, glava se razvija sproti, vrti v levo in v desno. Ves čas v sebi preverjam, kako iti na skakalnico, kako ravnati z umirjeno, jezno, razburjeno glavo. Med sezonami se to nekako pokaže, včasih je treba to tudi spremeniti.

"Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako."

Res je, da se naučiš, da ni konec sveta, če ti ne uspe. Tudi takrat poiščeš dobre stvari in jih deliš z drugimi, slabe pa zadržiš v sebi in jih rešiš sam s sabo in z ekipo. Dovolj negativnih zgodb kroži po spletu in v medijih, bolje je, da zadržim negativne stvari zase.

Zapomnil sem si eno vaših izjav; rekli ste, da včasih poskušate pretentati glavo. Gre za tehnike, ki ste se jih naučili, ali za čisto vašo metodo, ki ste si jo izmislili sami? Kako se postavite v drugačen položaj, razpoloženje, kot bi si želela glava?

Ni tako, da bi pretental glavo in se postavil v drugačno čustvo, da bi bil žalosten namesto vesel ali obratno. Ko treniraš sredi poletja, skočiš sedemkrat ali osemkrat. Skočiš prvič in trener ti reče, da si počepnil previsoko, pri drugem skoku reče isto, pri tretjem misliš, da si počepnil nižje, pa je spet isto. Pri četrtem imaš dovolj, počepneš tako nizko, da glava misli, da drgneš z zadnjo platjo po smučeh … Šele takrat je v redu, pretentaš glavo, narediš skrajni premik, da se vsaj malo pozna. Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako.

Pri razpoloženju pa tega nikoli ne izvajate? V trenutkih, ko bi mogoče zadržali veselje ali jezo zase?

Ne. Nisem tak človek, da bi pretirano kazal čustva navzven. Kar zadeva besede … Te velikokrat zadržim – mislim, da je treba vzpostavljati pravo ravnovesje. V slabih trenutkih človek reče marsikaj povsem po nepotrebnem, to pa lahko pozneje obžaluje. Raje zadržim kakšno besedo zase, drugo pa je pri meni tako ali tako kratkotrajno. Ko je neke stvari konec, raje začnem misliti na prihodnost.

Kakšni pa so pogovori in stiki s trenerji, sotekmovalci in ekipo? Imate bolj čist, odkrit in neposreden odnos? Pri skakalnem delu morajo biti misli jasne in zelo natančne …

Z vsemi imam odkrit odnos. Ne glede na to, ali je to mlajši brat, starejši brat, oče, mama, stara mama, novinarji, politiki, sponzorji, trenerji … Z vsemi sem čisto odkrit, je pa res, da sem precej bolj neposreden, kot je vsak, v krogu ljudi, ki so mi blizu. Bližje so mi, bolj sem direkten. S prijatelji sem bolj direkten, trener si zasluži spoštovanje in ga ne morem poslati v tri krasne. Mu pa povem, kaj mi leži na duši, in to po navadi pretuhtamo. Včasih sem zelo zahteven, oni pa po drugi strani prav tako veliko zahtevajo od mene. Če bi se oboji nenehno zadrževali in si ne bi povedali vsega, bi ta zadržanost enkrat počila in bi se oddaljili.

Nekako je skakalna družina vaša druga družina. Vem, da je to nemogoče primerjati z drugimi odnosi, a ne nazadnje preživite skupaj ogromno časa. Je mogoče primerjati odnose v ekipi in s trenerskim vodstvom z domačim okoljem?

(Smeh.) Z domačim okoljem?

Tudi tam ni vedno vse najlažje ...

Ja, tudi tam ni najlažje. Prvič, tukaj nimamo mame (smeh). To je velika razlika. Smo pa veliko skupaj, tudi doma je družina veliko skupaj. Včasih zmanjka tem za pogovor in besed, ampak vsak ve, kaj mora narediti. To se velikokrat zgodi tudi doma, ne potrebuješ besed, vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti. Šalimo se drug z drugim, mogoče pa v skakalni družini ni nikogar, ki bi rekel, kaj moraš narediti in kaj pospraviti, vsak poskrbi zase.

Rekli ste, da ni mame. Je mama lik, ki predstavlja vaše osebnostno in čustveno zatočišče? Kaj vam pomeni mama?

Mama je ena sama, to pravi že stari rek. Mama je tista, ki zagotavlja vsem svojim otrokom maksimalno oporo v dobrem in v slabem. Velikokrat, ko mi ne gre in ni nobenih odzivov na telefonu, dobim mamino sporočilo: “Spočij se, jutri je nov dan.” Tako si predstavljam mamo, kot osebo, ki ima rada svoje otroke in jih vzpodbuja ne glede na to, kaj počnejo.

Zdi se mi, da veliko športnikov išče pomoč pri psihologih. Pravite, da take pomoči do sedaj tega niste potrebovali. Je mama kot nekakšen psiholog? Greste k njej, ko vam je hudo?

Psihologov imam zelo veliko, čeprav niso psihologi po poklicu. Mina je moja psihologinja, pa tudi Goran, Urban Jarc, Aljoša, moj oče ... Vsi, s katerimi sem vsak dan v stiku, saj me najbolje poznajo. Če potrebujem kaj v zvezi s skoki, se obrnem na trenerski štab.

"Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini."

Če se hočem odklopiti od skokov, preklopiti drugam, se obrnem na osebno stran življenja. Tam po navadi glava najde kak dodaten namig, včasih tudi čisto samoiniciativno, drugače pa se poglobim sam vase. Razmišljam, o čem sem razmišljal med tekmo, kaj sem počel pred tekmo. Tako spoznavam sam sebe. Mislim, da je vsaka glava zgodba zase. Mislim, da za to ne potrebujem koga tujega, ki me ne pozna.

Beseda odklop je dobila v slovenskem prostoru pomen z dr. Veselkom, ki je počel neverjetne stvari. Vi pravite: odklop od smučarskih skokov, to pomeni, kot da bi ugasnili televizijo. Kaj naredite, da preklopite drugam? Zdi se, da to ni preprosto, kamor koli gremo, bi vas kdo pozdravil, se z vami fotografiral, spregovoril kakšno besedo.

Res je, v javnosti je povpraševanje po meni (smeh). Ko pridem domov za en dan, dva ali tri in moram urejati vsakdanje stvari, to je zame že odklop. Tudi doma in ko se dobim s prijatelji, ni veliko besed o skokih. Če sem v hotelski sobi in berem knjigo ali gledam film, je to zame že odklop. Ali ko grem teč. Če bi imel čas in bi šel na potep, v hribe, bi bil to odličen odklop.

Radi imate hribe, naravo, tišino, prostor, kjer ste sami s seboj. Lahko primerjate takšen odklop s tistim, ki si ga lahko privoščite med sezono?

Med sezono ne morem v hribe. Trenerji niso veseli, gotovo pa bi se poznalo tudi na pripravljenosti, noge bi bile bolj utrujene. Poleti sem se odločil in šel hodit dve uri v hrib. Veselil sem se skoraj bolj, kot če bi šel na tekmo, v meni sta bila napetost in razburjenje. Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini. Tukaj je, kot vidimo, ni veliko.

Je občutek, ko stopite na vrh hriba, podoben vašemu osebnemu zadovoljstvu, ko končate tekmo na vrhu?

(Smeh.) Ja, mislim, da lahko potegnemo vzporednice: osvojitvi zemeljskega in športnega hriba sta podobni. Pri obeh čutiš zadoščenje, olajšanje, ko stopiš na vrh, oddahneš si. V obeh primerih se jaz zazrem v prihodnost. V športnem svetu to pomeni, kaj sledi, katera tekma bo, kateri skok. Ko si na vrhu gore, pa moraš vedeti, da te čaka skoraj bolj zahtevna pot navzdol.

Peter Prevc, trenutno najboljši skakalec na svetu. V Planici boste prejeli veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Je to vrh vaše kariere v tem trenutku?

Ja, če pogledam dosedanjo kariero, je to vrh. Če se bodo uspehi nadaljevali … Gotovo si bom prizadeval za to. Za zdaj sem zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Nisem človek, nočem biti človek, ki bi štel svoje uspehe po globusih in medaljah, nočem, da se me spomnijo samo po tem. Vedno načrtujem en korak naprej. Veseli me, da sem dosegel tako skakalno raven; ko skočim, sem med prvimi tremi ali celo zmagam. S trenerji pa še vedno vidimo napake; to, da sem med najboljšimi, jemljem z rezervo.

Z mislimi sva že odšla v hribe. Če sva rekla, da je kariera vrh, kako visok je v primerjavi s tem, kar si še želite osvojiti?

Ne morem primerjati teh vrhov. Hočem, da je moja kariera oziroma življenje pot, ki se vedno vzpenja. Star sem 23 let, ne vem, koliko časa bo kariera še trajala. Upam, da bo vse potekalo brez poškodb in da bom čim dlje telesno sposoben. Ne morem si postaviti enega cilja. Dosežeš ga, kaj pa potem? V knjigi Pot Nejca Zaplotnika sem prebral dober citat: da bo tisti, ki išče pot, bolj zadovoljen kot tisti, ki si bo zastavil cilj, saj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Martin Schmidt je o vas dejal, da je zmagovati težko. Je bilo vam že kdaj težko zmagati? Pa ne mislim v športnem pomenu, to je vedno težko. Ste kdaj občutili, da je lahko breme zmage težko?

Mislim, da samo breme zmage ni težko, bolj je težko pričakovanje – da hočeš zmagati, a ti ne uspe. Pa tudi to, da vsi okrog tebe pričakujejo zmago. Je pa res, da sem po koncu lanske sezone slišal razprave o tem, da je razlika med biti prvi in drugi predvsem v glavi, da si moraš upati zmagati. Ne vem, ali bom kdaj pozabil zadnje tri besede iz pogovora s Tino Maze. Rekla mi je: zmagaj, zmagaj, zmagaj. In glej ga zlomka, tisti konec tedna sem zmagal! Očitno te lahko bremeni to, da hočeš zmagati in si s tem ne dovoliš biti sproščen, si preveč zategnjen in ti zmanjka neki majhen košček. Pri sebi moraš biti dovolj samozavesten, da si rečeš, da ti bo uspelo, in da v to tudi verjameš.

Zmage prinesejo nagrade. Govorimo o denarnih nagradah, pokalih, o poslušanju himne na vrhu zmagovalnega odra. Pri vas, se mi zdi, je še najbolj izrazito osebno zadovoljstvo nad tem, da ste dobro opravili svoje delo. Kaj je najbolj pomembno na koncu dneva?

Na koncu dneva … Zaslužen počitek. Veliko stvari pride z uspehom. Še zmeraj si najbolj oddahnem, ko dobro skočim in pristanem. Takrat sem najbolj zadovoljen. V tej sezoni bi lahko preštel na prste ene roke skoke, s katerimi sem bil stoodstotno zadovoljen, pri katerih sem lahko iztržil maksimum. To niso bili skoki, ki so bili pomembni za zmago. Bil sem prav toliko zadovoljen z 2. ali 4. mestom, če sem vedel, da je bilo to največ, kar sem lahko storil.

"Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim."

Imate vitrino s svojimi lovorikami?

Ne. V sobi imam dve polni polici pokalov, a so vsi starejši od treh let. Kar sem dobil pozneje, se je v sezoni akumuliralo na enem mestu, po koncu sezone pa vse skupaj prestavim v drug kot in prekrijem z rjuho. Takrat zapečatim sezono.

Zapirate zgodbe za seboj, da ustvarite nove. Vas pogled na ta kot, na lovorike, navdaja s ponosom, zadovoljstvom? Ali gre le za lovorike, s katerimi ste v tistem trenutku zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi splahni?

Ja, za delček sekunde občutim zadovoljstvo, ponos, potem pa se zavem, da mi pokal ali lovorika ne bo nič prinesla v prihodnosti. Rečem si: “Če hočeš še kaj doseči, ti to ne bo uspelo z gledanjem lovorike.”

Vsak človek je kak dan bolje razpoložen in kak dan slabše. Pristno veselje ob vaših skokih močno niha, le nekajkrat smo vas videli otroško razigranega, kot da bi vam uspelo nekaj neverjetnega. Ali to sovpada z uspehi ali s tem, da je skok takšen, kot ga sami doživljate?

Otroško veselje se pri meni izrazi samo z odličnim skokom. Številke me ne ganejo toliko kot odriv, ko vem, da imam pravo hitrost, da me sunki vetra dvigujejo, da me nič ne zmoti. Imam nekakšen občutek nadvlade nad svetom, popolnega nadzora nad telesom. To je tista nirvana, ki jo išče skakalec.

Se bo to spremenilo, dopolnilo in dobilo novo dimenzijo v Planici? Tam bo 35.000 navijačev in večji del ali kar vsi na vaši strani. Bo tudi zato prišlo na plan zadovoljstvo ob koncu sezone?

Ja, Planica je vedno druga zgodba. Želim dobro skakati, nočem se osmešiti. Ko se spustiš z rampe, slišiš samo brnenje, do pristanka tako rekoč nič drugega. Potem zagledaš morje zastav, se ustaviš, slišiš 40.000 zvočnikov. Takrat grejo vsakemu skakalcu kocine pokonci. Takrat si rečeš: uživam v tej vlogi.

Rekli ste, da tudi ob pristanku ne slišite nič. Odmislite okolico ali je zares ne slišite?

To, da ne slišiš, je čista fizika – na glavi imaš čelado, premikaš se s hitrostjo 100 kilometrov na uro, veter šumi. Izoliran si od drugih motenj oziroma spodbud.

Govorila sva o zmagah. Prinesejo slavo in denar. Ali ta prinese boljše, kakovostnejše ali samo lažje življenje?

Vsaka stvar prinese dobre in slabe stvari. Slava je breme … Občasno je težava, ne bom rekel ravno breme. Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim. Lahko grem brez skrbi na bencinsko črpalko in vsak teden natočim poln tank goriva.

Kakovost življenja verjetno iščete povsem drugje … Tako kot drugi ljudje, ki delček te kakovosti najdejo tudi v vaših uspehih, saj so z njimi njihovi dnevi lepši.

Ne vem, zasledil sem misel, da denar lahko prinese srečo samo, če si kupiš potovanje. Mislim, da to drži. Veliko ljudi si z denarjem omogoči boljše življenje, a si zgradijo hišo, okrog nje pa 12-metrsko ograjo. Ne vem, kaj ti bo sreča, če je nimaš s kom deliti.

Na kakšen način najraje delite svojo srečo?

Preprosto – s tem, da preživim dobre trenutke s tistimi, ki so mi najbližje. S tistimi, ki vedo vse o tebi in ti o njih. Takšnih trenutkov ne moreš kupiti.

Ali lahko delite takšne trenutke tudi z navijači, z ljudmi, ki jih ne poznate?

Tudi. Velikokrat je kdo srečen, ko me spozna, ko me vidi, ko se skupaj fotografiramo, pogovorimo. Takrat sem tudi jaz vesel, saj vidim, da lahko dobro vplivam na življenje drugih. Takrat smo veseli vsi – jaz in navijači.

Ali jemljete to kot nekakšno poslanstvo? Peter Prevc je verjetno trenutno najbolj zaželeno ime v Sloveniji.

Ne vem, ali je to poslanstvo ali kaj drugega. Dejstvo je, da je težko vse skupaj urejati in ločiti od tega, kako biti ti. Trudimo se, da se čim večkrat dobimo z navijači. To, da prideš na športno pot z uspehom in je tvoj šport tako prepoznaven, kot so smučarski skoki v Sloveniji, je zelo dobro. Če se trudiš s svojim zgledom nekaj naučiti ljudi, pa naj bo tako.

Na enem od regijskih tekmovanj osnovnih šol je bilo več kot 300 skakalcev, to je nekaj neverjetnega. Kaj sporočiti mladim? Bo zmanjkalo skakalnic?

Ne, skakalnic ne bo zmanjkalo, majhne pa je tudi zelo lahko narediti. Zmanjkuje pa opreme po klubih. Zato je res skoraj malo zastrašujoče, koliko otrok se je na novo vpisalo v klube. Vesel sem, da smo z ekipo zaslužni za tako zgodbo in naval. Všeč mi je, da se otroci ukvarjajo s športom; vseeno s katerim, da jih je le čim več. Težko rečem, da je otrok preobremenjen, če se vsak dan ukvarja z drugim športom. Več stvari mlad človek poskusi, bolje je, pa naj gre za nogomet, košarko, skoke. Želim si in vesel sem, če lahko kakšno uro računalnika pri otroku zamenjam z uro športa.

Pravite, da je Planica vaše novo leto, takrat se praznuje. Kako boste praznovali svoje novo leto?

Res je, v Planici se konča enajstmesečno obdobje treniranja. Sezone je konec in lahko proslavimo. Takrat se dobimo s prijatelji, ki jih zanemarjam od septembra oziroma oktobra, po nedeljski planiški tekmi pa to nadoknadimo. In ko grem spat, v glavi nimam misli, da imam ob devetih trening.

Kaj pa kakšna obilna ali pa vsaj kakovostna večerja, ki morda med sezono ne pride v poštev?

Nisem privrženec obilnosti, ampak kvalitete. Kvalitetno pomeni tudi zdravo. Nikoli nisem prikrajšan za nič takšnega, zato ne bo nič posebnega na meniju. Morda le kakšna mastna hrana, ki vsakemu kdaj prija.

Odojek še ni naročen?

(Smeh.) Ne, odojek še ni naročen, po pravici povedano, mi tudi ni všeč.

Kje boste preživeli tedne po Planici? Dvakrat ste odpotovali v Ameriko, kjer ste našli svoj kotiček … Kakšni so načrti za letos?

Prvi teden je namenjen obisku sponzorjev, ki so mi pomagali. Na Kongresnem trgu imamo druženje z navijači. Letos se bom odpravil v Azijo, gre za čisto novo izkušnjo. Amerika je za potovanje preprosta, najameš avto … V Aziji pa v vseh mestih ni prav priporočljivo, da sedeš za volan in se voziš sam.

Nova pot, novi izzivi. Ko ste ravno omenili čas za pokrovitelje … Lepa gesta je bila, ko ste svoji trenerski ekipi podelili imitacije kolajn in orlov po letošnjem naslovu svetovnega prvaka v poletih in novoletni turneji. Od kod ta simpatična zamisel? To daje še dodatno dimenzijo vašim športnim uspehom.

To, da sem se lahko zahvalil trenerjem na približno primeren način, je bila moja ideja. Dolgo časa sem iskal način, kako bi to naredil, da ne bi bilo ceneno in prisiljeno. Da ne bi rekli, da je dal, ker je moral nekaj dati. Ko so mi ponudili 3D-tisk, sem naredil seznam, koliko kopij potrebujem in za koga. Prijetno s koristnim.

Peter Prevc, hvala, ker ste bili nedeljski gost na Valu 202. Uživajte v Planici, še posebno pa v Aziji. Imate pekočo hrano raje kot odojka?

Ja, raje pekoče kot odojka. Hvala za pogovor in … Smo na vezi!

Video izsek:


03.06.2018

Iztok Suhadolnik

Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


27.05.2018

Dušica Kunaver

Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine


20.05.2018

Matjaž Gruden

Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.


13.05.2018

Ivo Svetina

Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.


06.05.2018

dr. Kaja Širok

20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)


29.04.2018

Ksenija Špiler Božič

Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.


22.04.2018

Eva Marn

Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je uspešno in dobro plačano mednarodno diplomatsko kariero - delala je tudi na Komisiji in sodišču za človekove pravice v Strasbourgu -, zamenjala za negotovo nevladniško življenje. S somišljeniki je ustanovila društvo Humanitas, ustanovo Skupaj, pravično trgovino Tri muhe, bila je predsednica Sloge, direktorica IRD, sodelovala je pri Živem ščitu v Iraku in številnih drugih humanitarnih ter razvojnih projektih. Mirovnica, ki sledi temu, v kar verjame, ima zadnja leta svojo bazo v Sončnem Logu na Krasu.


15.04.2018

Andrés Valdés (1936–2023)

Njegovo ime je že pol stoletja slovenska sopomenka za tiho umetnost obrazne in telesne mimike ter izraznosti gibov in kretenj. Bi Slovenci pantomimo sploh poznali, če se 25. aprila 1964 mladi Kubanec ne bi za dan, dva, oglasil pri pariških znankah Alji Tkačev in Lenči Ferenčak v Ljubljani ? Leta 2018 je še vedno tu! Zimzelen, 15 let po upokojitvi! 


08.04.2018

Simona Škrabec

Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga Katalonci zaradi neposrednosti težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotita sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati z državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci. O primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože. Avtor: Luka Hvalc


01.04.2018

V kemijskem vesolju nas čaka še ogromno avantur

Prof. dr. Jurij Svete, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, pravi, da neskončni prostor kemije ponuja veliko izzivov in avantur. Z njim se je po kemijskem vesolju sprehajala Tatjana Pirc.


18.03.2018

Marko Tomaš

Njegovo poezijo so do zdaj prevedli še v italijanski, poljski, nemški in angleški jezik.


11.03.2018

Ajša

Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam. Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20-ih letih živeti brez droge in metadona. Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo. Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na »džankico«. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok. Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig.


04.03.2018

Dr. Darja Zaviršek

Darja Zaviršek je v 30 letih svojega sociološkega dela je odprla in razvila številna področja socialnega dela, ki jih pred tem pri nas ni bilo. Med drugim je spreminjala pogled na delo z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, ljudmi z ovirami, Romi, analizirala institucionalno varstvo, raziskovala nasilje nad ženskami. Veliko potuje, strokovno je dejavna tudi v mednarodnem prostoru, je ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo in vodi odbor za ženska vprašanja pri svetovni zvezi. Ravno te dni je končala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi, ki spodbuja ženske, da o spolnem nadlegovanju in nasilju glasno spregovorijo tudi pri nas.


25.02.2018

Jakov Fak

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


18.02.2018

Dr. Marta Verginella

Zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini, a s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Na oddelku za zgodovino v Ljubljani je leta 2006 postala prva redna profesorica, predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine. Kot gostujoča profesorica je predavala v Neaplju, Sasariju, Trstu, na Dunaju, v Zagrebu, Alessandriji, Hamburgu, v Valenciiji in drugod. Je avtorica in soavtorica več 10 znanstvenih monografij; njeno delo Meja drugih je bilo leta 2008 med najbolj branimi zgodovinskimi eseji v Italiji. Živi v Trstu. Pred mikrofon jo je povabila Nataša Štefe.


11.02.2018

Goran Bregović

Goran Bregović je tako rekoč balkanski Mick Jagger. Zvezdnik, ki mu v 50 letih kariere niso pobrali moči in načeli karizme niti rock`n`roll niti droge niti alkohol. Niti življenje. Preživel je jadranje čez Atlantik, vzpon s slovenskimi alpinisti med sedemtisočake, nevaren padec z višnje. Elipse življenja, pravi, so ga pripeljale do morda najbolj ustvarjalnega obdobja. V novem albumu Tri pisma iz Sarajeva glasbeno združuje (konfliktni) svet muslimanov, kristjanov in židov. Kraljuje na ameriških lestvicah v kategoriji world music. S ponovno obujenimi Bijelo Dugme kmalu prihaja v Ljubljano. Pred eno izmed skupaj njegovih enajstih hiš, v elitnem predelu Beograda, je parkiran športni mercedez, ki bi ga za krog po Dedinju Bregović iz svojega voznega parka raje posodil kot trabanta. Po zgledno urejeni trati se je do njegove vile pred leti sprehodil sam Eric Clapton, eden izmed Bregovićevih vzornikov in zdaj znanec, s katerim si voščita za božič. Sodeloval je z Iggyjem Popom, navdušil francosko elito in celo Vatikan. Od kralja striptiz barov in frontmena največjega jugoslovanskega benda vseh časov, se je prelevil v svetovno cenjenega skladatelja, ki piše za film, opero, zbore. Bregović je romsko glasbo izstrelil v svet. Vseskozi je na turneji, letno odigra od 120 do 150 koncertov. Pogovarjamo se v zastekljenem ateljeju njegove okusno urejene vile, v kuhinji uradujejo menedžerji in asistenti, v posebnem prostoru vadi njegov Orkester za poroke in pogrebe. Med prepoznavnim zvokom trubačev in močnih vokalov v ozadju, Bregović zelo prepričljivo daje občutek nenaveličanosti. Zdi se, da odgovarja iskreno, čeprav je jasno, da je prekaljeni profesionalec in tudi spreten poslovnež. Kot boem, bi bil na pragu sedemdesetih zagotovo težko tako vitalen. Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, čarobnosti glasbe, filmskem odnosu z Emirjem Kusturico, umetniški čarobnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, razpadu Jugoslavije, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu … Tudi o tem, zakaj si najraje privošči golaž iz znamenite rdeče konzerve in kako je želel s Slavkom Avsenikom posneti odo klobasicam. Intervju: Luka Hvalc Prevode bral: Matej Rus Foto: Matej Pušnik


04.02.2018

Stanka Golob

Že če bi upoštevali besede prvega vodje našega najstarejšega antikvariata, da je pravi antikvar star 60 let, nosi očala in ljubi knjige, potem Stanka Golob to zagotovo je. Vendar je še veliko več. Toliko znanja o knjigah, kot jih ima po 37 letih dela v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani, nima prav veliko ljudi. V začetku 80. let je postala edina ženska vodja antikvariata v takratni Jugoslaviji in skozi njene roke so šla številna dragocena dela, domača in tuja. Med njimi tudi knjiga o luninih menah Andreja Perlacha, njenega rojaka iz Slovenskih goric, ki smo jo po njeni zaslugi dobili nazaj iz Združenih držav Amerike. Knjige so njena ne le profesija, kot pravi sama, ampak obsesija. Ima srečo, da je delala in še vedno dela to, kar jo veseli in v čemer uživa – kar ni dano vsakomur. Čeprav je že nekaj let upokojena, je še vedno del ekipe Trubarjevega antikvariata. Prav zaradi svojega dela je Stanka Golob prejela številne nagrade in priznanja, lani tudi Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo.


28.01.2018

Janez Mejač

Na oder ljubljanske opere stopi pri šestnajstih, zgradi bogat umetniški opus, odpleše številne nepozabne solistične vloge, ustvarja koreografije, režira, predava. Obogati slovensko baletno umetnost in ji ostaja predan tudi po upokojitvi. Mojster baleta, vrhunski umetnik, letošnji Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.


21.01.2018

Wolf Biermann

Nemški šolarji se o Wolfu Biermannu učijo pri dveh predmetih. Pri nemškem jeziku in literaturi kot o pomembnem vzhodnonemškem pesniku in intelektualcu, pri zgodovini pa o človeku, ki je bil povod za padec Berlinskega zidu. V zgodovinskih knjigah namreč prav odvzem državljanstva Birmannu in prepoved njegovega vstopa v Nemško demokratično republiko velja za začetek konca Vzhodne Nemčije in posledično padec zidu. Nekdanji komunist, rojen judovskemu očetu, ki je med vojno umrl v Auschwitzu, je med obema nemškima državama po vojni izbral boljšo, vzhodno.


14.01.2018

Miran Andrejek

Miran Andrejek je mojster več zlasti z avtomobili povezanih dejavnosti. Naziva podjetnik leta 2017, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, pa ni prejel zaradi mojstrskih spričeval, ampak zaradi dosežkov in odlik, ki jih skupaj z družino in sodelavci ustvarja v svojem avtocentru. Kot številni Prekmurci je tudi sam več let odhajal na delo v sosednjo Avstrijo, ko pa je nad vrata delavnice v vasi s približno 200 prebivalci obesil napis “avtocenter”, so se mu posmehovali. Danes, ko k njemu vozijo avtomobile tudi po 100 in več kilometrov daleč, se mu nihče več ne smeje, zgodbo o uspehu pa namerava razširiti tudi čez mejo.


Stran 16 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov