Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Peter Prevc

11.03.2016


S skakalnim šampionom o osebnostni rasti, pretentanju glave, mami, hribih, skokih med 40 tisoč navijačev in o tem, da denar lahko prinese srečo le, če si kupiš potovanje. Peter po Planici odhaja v Azijo.

Dobrodelna dražba zmagovalnih smuči Petra Prevca
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje, bliža se vrhunec sezone v Planici. Petra Prevca smo ujeli v umirjenem okolju ob kavi.

Peter, dnevi, ki so za vami, meseci, ki so za vami, so bili izjemno uspešni. Naporni čustveno in fizično. Je bila letošnja sezona bolj izčrpavajoča kot pretekle?

Sezona, ki sicer še traja, je bila za zdaj predvsem mentalno bolj zahtevna od prejšnjih, po drugi strani pa tudi lažja. V prejšnjih sezonah je bilo zmeraj naporno. Mentalno sem bil zelo na trnih, ali mi bo uspelo, morda mi ni uspelo zmagati ali pa se mi je ponesrečilo in sem bil po tekmi žalosten, celo bolj jezen kot žalosten. Letos sem po koncu težkih trenutkov dobil potrditev, občutil olajšanje, telo se je lažje regeneriralo, pa tudi glava.

Zdi se, da iz leta v leto osebnostno rastete, tako v športnem, rezultatskem smislu kot tudi pri sestavljanju mozaika vrhunske športne osebnosti. Rekli ste, da je bila sezona psihično zelo naporna. Koliko truda je treba vložiti, da človek ostane miren in nasmejan tudi takrat, ko mu morda ne gre na smeh?

Pri meni se to ne dogaja načrtno. Načrtno treniram samo skoke in kako pripraviti telo, da bo najboljše, glava se razvija sproti, vrti v levo in v desno. Ves čas v sebi preverjam, kako iti na skakalnico, kako ravnati z umirjeno, jezno, razburjeno glavo. Med sezonami se to nekako pokaže, včasih je treba to tudi spremeniti.

"Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako."

Res je, da se naučiš, da ni konec sveta, če ti ne uspe. Tudi takrat poiščeš dobre stvari in jih deliš z drugimi, slabe pa zadržiš v sebi in jih rešiš sam s sabo in z ekipo. Dovolj negativnih zgodb kroži po spletu in v medijih, bolje je, da zadržim negativne stvari zase.

Zapomnil sem si eno vaših izjav; rekli ste, da včasih poskušate pretentati glavo. Gre za tehnike, ki ste se jih naučili, ali za čisto vašo metodo, ki ste si jo izmislili sami? Kako se postavite v drugačen položaj, razpoloženje, kot bi si želela glava?

Ni tako, da bi pretental glavo in se postavil v drugačno čustvo, da bi bil žalosten namesto vesel ali obratno. Ko treniraš sredi poletja, skočiš sedemkrat ali osemkrat. Skočiš prvič in trener ti reče, da si počepnil previsoko, pri drugem skoku reče isto, pri tretjem misliš, da si počepnil nižje, pa je spet isto. Pri četrtem imaš dovolj, počepneš tako nizko, da glava misli, da drgneš z zadnjo platjo po smučeh … Šele takrat je v redu, pretentaš glavo, narediš skrajni premik, da se vsaj malo pozna. Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako.

Pri razpoloženju pa tega nikoli ne izvajate? V trenutkih, ko bi mogoče zadržali veselje ali jezo zase?

Ne. Nisem tak človek, da bi pretirano kazal čustva navzven. Kar zadeva besede … Te velikokrat zadržim – mislim, da je treba vzpostavljati pravo ravnovesje. V slabih trenutkih človek reče marsikaj povsem po nepotrebnem, to pa lahko pozneje obžaluje. Raje zadržim kakšno besedo zase, drugo pa je pri meni tako ali tako kratkotrajno. Ko je neke stvari konec, raje začnem misliti na prihodnost.

Kakšni pa so pogovori in stiki s trenerji, sotekmovalci in ekipo? Imate bolj čist, odkrit in neposreden odnos? Pri skakalnem delu morajo biti misli jasne in zelo natančne …

Z vsemi imam odkrit odnos. Ne glede na to, ali je to mlajši brat, starejši brat, oče, mama, stara mama, novinarji, politiki, sponzorji, trenerji … Z vsemi sem čisto odkrit, je pa res, da sem precej bolj neposreden, kot je vsak, v krogu ljudi, ki so mi blizu. Bližje so mi, bolj sem direkten. S prijatelji sem bolj direkten, trener si zasluži spoštovanje in ga ne morem poslati v tri krasne. Mu pa povem, kaj mi leži na duši, in to po navadi pretuhtamo. Včasih sem zelo zahteven, oni pa po drugi strani prav tako veliko zahtevajo od mene. Če bi se oboji nenehno zadrževali in si ne bi povedali vsega, bi ta zadržanost enkrat počila in bi se oddaljili.

Nekako je skakalna družina vaša druga družina. Vem, da je to nemogoče primerjati z drugimi odnosi, a ne nazadnje preživite skupaj ogromno časa. Je mogoče primerjati odnose v ekipi in s trenerskim vodstvom z domačim okoljem?

(Smeh.) Z domačim okoljem?

Tudi tam ni vedno vse najlažje ...

Ja, tudi tam ni najlažje. Prvič, tukaj nimamo mame (smeh). To je velika razlika. Smo pa veliko skupaj, tudi doma je družina veliko skupaj. Včasih zmanjka tem za pogovor in besed, ampak vsak ve, kaj mora narediti. To se velikokrat zgodi tudi doma, ne potrebuješ besed, vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti. Šalimo se drug z drugim, mogoče pa v skakalni družini ni nikogar, ki bi rekel, kaj moraš narediti in kaj pospraviti, vsak poskrbi zase.

Rekli ste, da ni mame. Je mama lik, ki predstavlja vaše osebnostno in čustveno zatočišče? Kaj vam pomeni mama?

Mama je ena sama, to pravi že stari rek. Mama je tista, ki zagotavlja vsem svojim otrokom maksimalno oporo v dobrem in v slabem. Velikokrat, ko mi ne gre in ni nobenih odzivov na telefonu, dobim mamino sporočilo: “Spočij se, jutri je nov dan.” Tako si predstavljam mamo, kot osebo, ki ima rada svoje otroke in jih vzpodbuja ne glede na to, kaj počnejo.

Zdi se mi, da veliko športnikov išče pomoč pri psihologih. Pravite, da take pomoči do sedaj tega niste potrebovali. Je mama kot nekakšen psiholog? Greste k njej, ko vam je hudo?

Psihologov imam zelo veliko, čeprav niso psihologi po poklicu. Mina je moja psihologinja, pa tudi Goran, Urban Jarc, Aljoša, moj oče ... Vsi, s katerimi sem vsak dan v stiku, saj me najbolje poznajo. Če potrebujem kaj v zvezi s skoki, se obrnem na trenerski štab.

"Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini."

Če se hočem odklopiti od skokov, preklopiti drugam, se obrnem na osebno stran življenja. Tam po navadi glava najde kak dodaten namig, včasih tudi čisto samoiniciativno, drugače pa se poglobim sam vase. Razmišljam, o čem sem razmišljal med tekmo, kaj sem počel pred tekmo. Tako spoznavam sam sebe. Mislim, da je vsaka glava zgodba zase. Mislim, da za to ne potrebujem koga tujega, ki me ne pozna.

Beseda odklop je dobila v slovenskem prostoru pomen z dr. Veselkom, ki je počel neverjetne stvari. Vi pravite: odklop od smučarskih skokov, to pomeni, kot da bi ugasnili televizijo. Kaj naredite, da preklopite drugam? Zdi se, da to ni preprosto, kamor koli gremo, bi vas kdo pozdravil, se z vami fotografiral, spregovoril kakšno besedo.

Res je, v javnosti je povpraševanje po meni (smeh). Ko pridem domov za en dan, dva ali tri in moram urejati vsakdanje stvari, to je zame že odklop. Tudi doma in ko se dobim s prijatelji, ni veliko besed o skokih. Če sem v hotelski sobi in berem knjigo ali gledam film, je to zame že odklop. Ali ko grem teč. Če bi imel čas in bi šel na potep, v hribe, bi bil to odličen odklop.

Radi imate hribe, naravo, tišino, prostor, kjer ste sami s seboj. Lahko primerjate takšen odklop s tistim, ki si ga lahko privoščite med sezono?

Med sezono ne morem v hribe. Trenerji niso veseli, gotovo pa bi se poznalo tudi na pripravljenosti, noge bi bile bolj utrujene. Poleti sem se odločil in šel hodit dve uri v hrib. Veselil sem se skoraj bolj, kot če bi šel na tekmo, v meni sta bila napetost in razburjenje. Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini. Tukaj je, kot vidimo, ni veliko.

Je občutek, ko stopite na vrh hriba, podoben vašemu osebnemu zadovoljstvu, ko končate tekmo na vrhu?

(Smeh.) Ja, mislim, da lahko potegnemo vzporednice: osvojitvi zemeljskega in športnega hriba sta podobni. Pri obeh čutiš zadoščenje, olajšanje, ko stopiš na vrh, oddahneš si. V obeh primerih se jaz zazrem v prihodnost. V športnem svetu to pomeni, kaj sledi, katera tekma bo, kateri skok. Ko si na vrhu gore, pa moraš vedeti, da te čaka skoraj bolj zahtevna pot navzdol.

Peter Prevc, trenutno najboljši skakalec na svetu. V Planici boste prejeli veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Je to vrh vaše kariere v tem trenutku?

Ja, če pogledam dosedanjo kariero, je to vrh. Če se bodo uspehi nadaljevali … Gotovo si bom prizadeval za to. Za zdaj sem zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Nisem človek, nočem biti človek, ki bi štel svoje uspehe po globusih in medaljah, nočem, da se me spomnijo samo po tem. Vedno načrtujem en korak naprej. Veseli me, da sem dosegel tako skakalno raven; ko skočim, sem med prvimi tremi ali celo zmagam. S trenerji pa še vedno vidimo napake; to, da sem med najboljšimi, jemljem z rezervo.

Z mislimi sva že odšla v hribe. Če sva rekla, da je kariera vrh, kako visok je v primerjavi s tem, kar si še želite osvojiti?

Ne morem primerjati teh vrhov. Hočem, da je moja kariera oziroma življenje pot, ki se vedno vzpenja. Star sem 23 let, ne vem, koliko časa bo kariera še trajala. Upam, da bo vse potekalo brez poškodb in da bom čim dlje telesno sposoben. Ne morem si postaviti enega cilja. Dosežeš ga, kaj pa potem? V knjigi Pot Nejca Zaplotnika sem prebral dober citat: da bo tisti, ki išče pot, bolj zadovoljen kot tisti, ki si bo zastavil cilj, saj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Martin Schmidt je o vas dejal, da je zmagovati težko. Je bilo vam že kdaj težko zmagati? Pa ne mislim v športnem pomenu, to je vedno težko. Ste kdaj občutili, da je lahko breme zmage težko?

Mislim, da samo breme zmage ni težko, bolj je težko pričakovanje – da hočeš zmagati, a ti ne uspe. Pa tudi to, da vsi okrog tebe pričakujejo zmago. Je pa res, da sem po koncu lanske sezone slišal razprave o tem, da je razlika med biti prvi in drugi predvsem v glavi, da si moraš upati zmagati. Ne vem, ali bom kdaj pozabil zadnje tri besede iz pogovora s Tino Maze. Rekla mi je: zmagaj, zmagaj, zmagaj. In glej ga zlomka, tisti konec tedna sem zmagal! Očitno te lahko bremeni to, da hočeš zmagati in si s tem ne dovoliš biti sproščen, si preveč zategnjen in ti zmanjka neki majhen košček. Pri sebi moraš biti dovolj samozavesten, da si rečeš, da ti bo uspelo, in da v to tudi verjameš.

Zmage prinesejo nagrade. Govorimo o denarnih nagradah, pokalih, o poslušanju himne na vrhu zmagovalnega odra. Pri vas, se mi zdi, je še najbolj izrazito osebno zadovoljstvo nad tem, da ste dobro opravili svoje delo. Kaj je najbolj pomembno na koncu dneva?

Na koncu dneva … Zaslužen počitek. Veliko stvari pride z uspehom. Še zmeraj si najbolj oddahnem, ko dobro skočim in pristanem. Takrat sem najbolj zadovoljen. V tej sezoni bi lahko preštel na prste ene roke skoke, s katerimi sem bil stoodstotno zadovoljen, pri katerih sem lahko iztržil maksimum. To niso bili skoki, ki so bili pomembni za zmago. Bil sem prav toliko zadovoljen z 2. ali 4. mestom, če sem vedel, da je bilo to največ, kar sem lahko storil.

"Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim."

Imate vitrino s svojimi lovorikami?

Ne. V sobi imam dve polni polici pokalov, a so vsi starejši od treh let. Kar sem dobil pozneje, se je v sezoni akumuliralo na enem mestu, po koncu sezone pa vse skupaj prestavim v drug kot in prekrijem z rjuho. Takrat zapečatim sezono.

Zapirate zgodbe za seboj, da ustvarite nove. Vas pogled na ta kot, na lovorike, navdaja s ponosom, zadovoljstvom? Ali gre le za lovorike, s katerimi ste v tistem trenutku zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi splahni?

Ja, za delček sekunde občutim zadovoljstvo, ponos, potem pa se zavem, da mi pokal ali lovorika ne bo nič prinesla v prihodnosti. Rečem si: “Če hočeš še kaj doseči, ti to ne bo uspelo z gledanjem lovorike.”

Vsak človek je kak dan bolje razpoložen in kak dan slabše. Pristno veselje ob vaših skokih močno niha, le nekajkrat smo vas videli otroško razigranega, kot da bi vam uspelo nekaj neverjetnega. Ali to sovpada z uspehi ali s tem, da je skok takšen, kot ga sami doživljate?

Otroško veselje se pri meni izrazi samo z odličnim skokom. Številke me ne ganejo toliko kot odriv, ko vem, da imam pravo hitrost, da me sunki vetra dvigujejo, da me nič ne zmoti. Imam nekakšen občutek nadvlade nad svetom, popolnega nadzora nad telesom. To je tista nirvana, ki jo išče skakalec.

Se bo to spremenilo, dopolnilo in dobilo novo dimenzijo v Planici? Tam bo 35.000 navijačev in večji del ali kar vsi na vaši strani. Bo tudi zato prišlo na plan zadovoljstvo ob koncu sezone?

Ja, Planica je vedno druga zgodba. Želim dobro skakati, nočem se osmešiti. Ko se spustiš z rampe, slišiš samo brnenje, do pristanka tako rekoč nič drugega. Potem zagledaš morje zastav, se ustaviš, slišiš 40.000 zvočnikov. Takrat grejo vsakemu skakalcu kocine pokonci. Takrat si rečeš: uživam v tej vlogi.

Rekli ste, da tudi ob pristanku ne slišite nič. Odmislite okolico ali je zares ne slišite?

To, da ne slišiš, je čista fizika – na glavi imaš čelado, premikaš se s hitrostjo 100 kilometrov na uro, veter šumi. Izoliran si od drugih motenj oziroma spodbud.

Govorila sva o zmagah. Prinesejo slavo in denar. Ali ta prinese boljše, kakovostnejše ali samo lažje življenje?

Vsaka stvar prinese dobre in slabe stvari. Slava je breme … Občasno je težava, ne bom rekel ravno breme. Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim. Lahko grem brez skrbi na bencinsko črpalko in vsak teden natočim poln tank goriva.

Kakovost življenja verjetno iščete povsem drugje … Tako kot drugi ljudje, ki delček te kakovosti najdejo tudi v vaših uspehih, saj so z njimi njihovi dnevi lepši.

Ne vem, zasledil sem misel, da denar lahko prinese srečo samo, če si kupiš potovanje. Mislim, da to drži. Veliko ljudi si z denarjem omogoči boljše življenje, a si zgradijo hišo, okrog nje pa 12-metrsko ograjo. Ne vem, kaj ti bo sreča, če je nimaš s kom deliti.

Na kakšen način najraje delite svojo srečo?

Preprosto – s tem, da preživim dobre trenutke s tistimi, ki so mi najbližje. S tistimi, ki vedo vse o tebi in ti o njih. Takšnih trenutkov ne moreš kupiti.

Ali lahko delite takšne trenutke tudi z navijači, z ljudmi, ki jih ne poznate?

Tudi. Velikokrat je kdo srečen, ko me spozna, ko me vidi, ko se skupaj fotografiramo, pogovorimo. Takrat sem tudi jaz vesel, saj vidim, da lahko dobro vplivam na življenje drugih. Takrat smo veseli vsi – jaz in navijači.

Ali jemljete to kot nekakšno poslanstvo? Peter Prevc je verjetno trenutno najbolj zaželeno ime v Sloveniji.

Ne vem, ali je to poslanstvo ali kaj drugega. Dejstvo je, da je težko vse skupaj urejati in ločiti od tega, kako biti ti. Trudimo se, da se čim večkrat dobimo z navijači. To, da prideš na športno pot z uspehom in je tvoj šport tako prepoznaven, kot so smučarski skoki v Sloveniji, je zelo dobro. Če se trudiš s svojim zgledom nekaj naučiti ljudi, pa naj bo tako.

Na enem od regijskih tekmovanj osnovnih šol je bilo več kot 300 skakalcev, to je nekaj neverjetnega. Kaj sporočiti mladim? Bo zmanjkalo skakalnic?

Ne, skakalnic ne bo zmanjkalo, majhne pa je tudi zelo lahko narediti. Zmanjkuje pa opreme po klubih. Zato je res skoraj malo zastrašujoče, koliko otrok se je na novo vpisalo v klube. Vesel sem, da smo z ekipo zaslužni za tako zgodbo in naval. Všeč mi je, da se otroci ukvarjajo s športom; vseeno s katerim, da jih je le čim več. Težko rečem, da je otrok preobremenjen, če se vsak dan ukvarja z drugim športom. Več stvari mlad človek poskusi, bolje je, pa naj gre za nogomet, košarko, skoke. Želim si in vesel sem, če lahko kakšno uro računalnika pri otroku zamenjam z uro športa.

Pravite, da je Planica vaše novo leto, takrat se praznuje. Kako boste praznovali svoje novo leto?

Res je, v Planici se konča enajstmesečno obdobje treniranja. Sezone je konec in lahko proslavimo. Takrat se dobimo s prijatelji, ki jih zanemarjam od septembra oziroma oktobra, po nedeljski planiški tekmi pa to nadoknadimo. In ko grem spat, v glavi nimam misli, da imam ob devetih trening.

Kaj pa kakšna obilna ali pa vsaj kakovostna večerja, ki morda med sezono ne pride v poštev?

Nisem privrženec obilnosti, ampak kvalitete. Kvalitetno pomeni tudi zdravo. Nikoli nisem prikrajšan za nič takšnega, zato ne bo nič posebnega na meniju. Morda le kakšna mastna hrana, ki vsakemu kdaj prija.

Odojek še ni naročen?

(Smeh.) Ne, odojek še ni naročen, po pravici povedano, mi tudi ni všeč.

Kje boste preživeli tedne po Planici? Dvakrat ste odpotovali v Ameriko, kjer ste našli svoj kotiček … Kakšni so načrti za letos?

Prvi teden je namenjen obisku sponzorjev, ki so mi pomagali. Na Kongresnem trgu imamo druženje z navijači. Letos se bom odpravil v Azijo, gre za čisto novo izkušnjo. Amerika je za potovanje preprosta, najameš avto … V Aziji pa v vseh mestih ni prav priporočljivo, da sedeš za volan in se voziš sam.

Nova pot, novi izzivi. Ko ste ravno omenili čas za pokrovitelje … Lepa gesta je bila, ko ste svoji trenerski ekipi podelili imitacije kolajn in orlov po letošnjem naslovu svetovnega prvaka v poletih in novoletni turneji. Od kod ta simpatična zamisel? To daje še dodatno dimenzijo vašim športnim uspehom.

To, da sem se lahko zahvalil trenerjem na približno primeren način, je bila moja ideja. Dolgo časa sem iskal način, kako bi to naredil, da ne bi bilo ceneno in prisiljeno. Da ne bi rekli, da je dal, ker je moral nekaj dati. Ko so mi ponudili 3D-tisk, sem naredil seznam, koliko kopij potrebujem in za koga. Prijetno s koristnim.

Peter Prevc, hvala, ker ste bili nedeljski gost na Valu 202. Uživajte v Planici, še posebno pa v Aziji. Imate pekočo hrano raje kot odojka?

Ja, raje pekoče kot odojka. Hvala za pogovor in … Smo na vezi!

Video izsek:


Nedeljski gost

862 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Peter Prevc

11.03.2016


S skakalnim šampionom o osebnostni rasti, pretentanju glave, mami, hribih, skokih med 40 tisoč navijačev in o tem, da denar lahko prinese srečo le, če si kupiš potovanje. Peter po Planici odhaja v Azijo.

Dobrodelna dražba zmagovalnih smuči Petra Prevca
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje, bliža se vrhunec sezone v Planici. Petra Prevca smo ujeli v umirjenem okolju ob kavi.

Peter, dnevi, ki so za vami, meseci, ki so za vami, so bili izjemno uspešni. Naporni čustveno in fizično. Je bila letošnja sezona bolj izčrpavajoča kot pretekle?

Sezona, ki sicer še traja, je bila za zdaj predvsem mentalno bolj zahtevna od prejšnjih, po drugi strani pa tudi lažja. V prejšnjih sezonah je bilo zmeraj naporno. Mentalno sem bil zelo na trnih, ali mi bo uspelo, morda mi ni uspelo zmagati ali pa se mi je ponesrečilo in sem bil po tekmi žalosten, celo bolj jezen kot žalosten. Letos sem po koncu težkih trenutkov dobil potrditev, občutil olajšanje, telo se je lažje regeneriralo, pa tudi glava.

Zdi se, da iz leta v leto osebnostno rastete, tako v športnem, rezultatskem smislu kot tudi pri sestavljanju mozaika vrhunske športne osebnosti. Rekli ste, da je bila sezona psihično zelo naporna. Koliko truda je treba vložiti, da človek ostane miren in nasmejan tudi takrat, ko mu morda ne gre na smeh?

Pri meni se to ne dogaja načrtno. Načrtno treniram samo skoke in kako pripraviti telo, da bo najboljše, glava se razvija sproti, vrti v levo in v desno. Ves čas v sebi preverjam, kako iti na skakalnico, kako ravnati z umirjeno, jezno, razburjeno glavo. Med sezonami se to nekako pokaže, včasih je treba to tudi spremeniti.

"Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako."

Res je, da se naučiš, da ni konec sveta, če ti ne uspe. Tudi takrat poiščeš dobre stvari in jih deliš z drugimi, slabe pa zadržiš v sebi in jih rešiš sam s sabo in z ekipo. Dovolj negativnih zgodb kroži po spletu in v medijih, bolje je, da zadržim negativne stvari zase.

Zapomnil sem si eno vaših izjav; rekli ste, da včasih poskušate pretentati glavo. Gre za tehnike, ki ste se jih naučili, ali za čisto vašo metodo, ki ste si jo izmislili sami? Kako se postavite v drugačen položaj, razpoloženje, kot bi si želela glava?

Ni tako, da bi pretental glavo in se postavil v drugačno čustvo, da bi bil žalosten namesto vesel ali obratno. Ko treniraš sredi poletja, skočiš sedemkrat ali osemkrat. Skočiš prvič in trener ti reče, da si počepnil previsoko, pri drugem skoku reče isto, pri tretjem misliš, da si počepnil nižje, pa je spet isto. Pri četrtem imaš dovolj, počepneš tako nizko, da glava misli, da drgneš z zadnjo platjo po smučeh … Šele takrat je v redu, pretentaš glavo, narediš skrajni premik, da se vsaj malo pozna. Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako.

Pri razpoloženju pa tega nikoli ne izvajate? V trenutkih, ko bi mogoče zadržali veselje ali jezo zase?

Ne. Nisem tak človek, da bi pretirano kazal čustva navzven. Kar zadeva besede … Te velikokrat zadržim – mislim, da je treba vzpostavljati pravo ravnovesje. V slabih trenutkih človek reče marsikaj povsem po nepotrebnem, to pa lahko pozneje obžaluje. Raje zadržim kakšno besedo zase, drugo pa je pri meni tako ali tako kratkotrajno. Ko je neke stvari konec, raje začnem misliti na prihodnost.

Kakšni pa so pogovori in stiki s trenerji, sotekmovalci in ekipo? Imate bolj čist, odkrit in neposreden odnos? Pri skakalnem delu morajo biti misli jasne in zelo natančne …

Z vsemi imam odkrit odnos. Ne glede na to, ali je to mlajši brat, starejši brat, oče, mama, stara mama, novinarji, politiki, sponzorji, trenerji … Z vsemi sem čisto odkrit, je pa res, da sem precej bolj neposreden, kot je vsak, v krogu ljudi, ki so mi blizu. Bližje so mi, bolj sem direkten. S prijatelji sem bolj direkten, trener si zasluži spoštovanje in ga ne morem poslati v tri krasne. Mu pa povem, kaj mi leži na duši, in to po navadi pretuhtamo. Včasih sem zelo zahteven, oni pa po drugi strani prav tako veliko zahtevajo od mene. Če bi se oboji nenehno zadrževali in si ne bi povedali vsega, bi ta zadržanost enkrat počila in bi se oddaljili.

Nekako je skakalna družina vaša druga družina. Vem, da je to nemogoče primerjati z drugimi odnosi, a ne nazadnje preživite skupaj ogromno časa. Je mogoče primerjati odnose v ekipi in s trenerskim vodstvom z domačim okoljem?

(Smeh.) Z domačim okoljem?

Tudi tam ni vedno vse najlažje ...

Ja, tudi tam ni najlažje. Prvič, tukaj nimamo mame (smeh). To je velika razlika. Smo pa veliko skupaj, tudi doma je družina veliko skupaj. Včasih zmanjka tem za pogovor in besed, ampak vsak ve, kaj mora narediti. To se velikokrat zgodi tudi doma, ne potrebuješ besed, vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti. Šalimo se drug z drugim, mogoče pa v skakalni družini ni nikogar, ki bi rekel, kaj moraš narediti in kaj pospraviti, vsak poskrbi zase.

Rekli ste, da ni mame. Je mama lik, ki predstavlja vaše osebnostno in čustveno zatočišče? Kaj vam pomeni mama?

Mama je ena sama, to pravi že stari rek. Mama je tista, ki zagotavlja vsem svojim otrokom maksimalno oporo v dobrem in v slabem. Velikokrat, ko mi ne gre in ni nobenih odzivov na telefonu, dobim mamino sporočilo: “Spočij se, jutri je nov dan.” Tako si predstavljam mamo, kot osebo, ki ima rada svoje otroke in jih vzpodbuja ne glede na to, kaj počnejo.

Zdi se mi, da veliko športnikov išče pomoč pri psihologih. Pravite, da take pomoči do sedaj tega niste potrebovali. Je mama kot nekakšen psiholog? Greste k njej, ko vam je hudo?

Psihologov imam zelo veliko, čeprav niso psihologi po poklicu. Mina je moja psihologinja, pa tudi Goran, Urban Jarc, Aljoša, moj oče ... Vsi, s katerimi sem vsak dan v stiku, saj me najbolje poznajo. Če potrebujem kaj v zvezi s skoki, se obrnem na trenerski štab.

"Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini."

Če se hočem odklopiti od skokov, preklopiti drugam, se obrnem na osebno stran življenja. Tam po navadi glava najde kak dodaten namig, včasih tudi čisto samoiniciativno, drugače pa se poglobim sam vase. Razmišljam, o čem sem razmišljal med tekmo, kaj sem počel pred tekmo. Tako spoznavam sam sebe. Mislim, da je vsaka glava zgodba zase. Mislim, da za to ne potrebujem koga tujega, ki me ne pozna.

Beseda odklop je dobila v slovenskem prostoru pomen z dr. Veselkom, ki je počel neverjetne stvari. Vi pravite: odklop od smučarskih skokov, to pomeni, kot da bi ugasnili televizijo. Kaj naredite, da preklopite drugam? Zdi se, da to ni preprosto, kamor koli gremo, bi vas kdo pozdravil, se z vami fotografiral, spregovoril kakšno besedo.

Res je, v javnosti je povpraševanje po meni (smeh). Ko pridem domov za en dan, dva ali tri in moram urejati vsakdanje stvari, to je zame že odklop. Tudi doma in ko se dobim s prijatelji, ni veliko besed o skokih. Če sem v hotelski sobi in berem knjigo ali gledam film, je to zame že odklop. Ali ko grem teč. Če bi imel čas in bi šel na potep, v hribe, bi bil to odličen odklop.

Radi imate hribe, naravo, tišino, prostor, kjer ste sami s seboj. Lahko primerjate takšen odklop s tistim, ki si ga lahko privoščite med sezono?

Med sezono ne morem v hribe. Trenerji niso veseli, gotovo pa bi se poznalo tudi na pripravljenosti, noge bi bile bolj utrujene. Poleti sem se odločil in šel hodit dve uri v hrib. Veselil sem se skoraj bolj, kot če bi šel na tekmo, v meni sta bila napetost in razburjenje. Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini. Tukaj je, kot vidimo, ni veliko.

Je občutek, ko stopite na vrh hriba, podoben vašemu osebnemu zadovoljstvu, ko končate tekmo na vrhu?

(Smeh.) Ja, mislim, da lahko potegnemo vzporednice: osvojitvi zemeljskega in športnega hriba sta podobni. Pri obeh čutiš zadoščenje, olajšanje, ko stopiš na vrh, oddahneš si. V obeh primerih se jaz zazrem v prihodnost. V športnem svetu to pomeni, kaj sledi, katera tekma bo, kateri skok. Ko si na vrhu gore, pa moraš vedeti, da te čaka skoraj bolj zahtevna pot navzdol.

Peter Prevc, trenutno najboljši skakalec na svetu. V Planici boste prejeli veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Je to vrh vaše kariere v tem trenutku?

Ja, če pogledam dosedanjo kariero, je to vrh. Če se bodo uspehi nadaljevali … Gotovo si bom prizadeval za to. Za zdaj sem zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Nisem človek, nočem biti človek, ki bi štel svoje uspehe po globusih in medaljah, nočem, da se me spomnijo samo po tem. Vedno načrtujem en korak naprej. Veseli me, da sem dosegel tako skakalno raven; ko skočim, sem med prvimi tremi ali celo zmagam. S trenerji pa še vedno vidimo napake; to, da sem med najboljšimi, jemljem z rezervo.

Z mislimi sva že odšla v hribe. Če sva rekla, da je kariera vrh, kako visok je v primerjavi s tem, kar si še želite osvojiti?

Ne morem primerjati teh vrhov. Hočem, da je moja kariera oziroma življenje pot, ki se vedno vzpenja. Star sem 23 let, ne vem, koliko časa bo kariera še trajala. Upam, da bo vse potekalo brez poškodb in da bom čim dlje telesno sposoben. Ne morem si postaviti enega cilja. Dosežeš ga, kaj pa potem? V knjigi Pot Nejca Zaplotnika sem prebral dober citat: da bo tisti, ki išče pot, bolj zadovoljen kot tisti, ki si bo zastavil cilj, saj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Martin Schmidt je o vas dejal, da je zmagovati težko. Je bilo vam že kdaj težko zmagati? Pa ne mislim v športnem pomenu, to je vedno težko. Ste kdaj občutili, da je lahko breme zmage težko?

Mislim, da samo breme zmage ni težko, bolj je težko pričakovanje – da hočeš zmagati, a ti ne uspe. Pa tudi to, da vsi okrog tebe pričakujejo zmago. Je pa res, da sem po koncu lanske sezone slišal razprave o tem, da je razlika med biti prvi in drugi predvsem v glavi, da si moraš upati zmagati. Ne vem, ali bom kdaj pozabil zadnje tri besede iz pogovora s Tino Maze. Rekla mi je: zmagaj, zmagaj, zmagaj. In glej ga zlomka, tisti konec tedna sem zmagal! Očitno te lahko bremeni to, da hočeš zmagati in si s tem ne dovoliš biti sproščen, si preveč zategnjen in ti zmanjka neki majhen košček. Pri sebi moraš biti dovolj samozavesten, da si rečeš, da ti bo uspelo, in da v to tudi verjameš.

Zmage prinesejo nagrade. Govorimo o denarnih nagradah, pokalih, o poslušanju himne na vrhu zmagovalnega odra. Pri vas, se mi zdi, je še najbolj izrazito osebno zadovoljstvo nad tem, da ste dobro opravili svoje delo. Kaj je najbolj pomembno na koncu dneva?

Na koncu dneva … Zaslužen počitek. Veliko stvari pride z uspehom. Še zmeraj si najbolj oddahnem, ko dobro skočim in pristanem. Takrat sem najbolj zadovoljen. V tej sezoni bi lahko preštel na prste ene roke skoke, s katerimi sem bil stoodstotno zadovoljen, pri katerih sem lahko iztržil maksimum. To niso bili skoki, ki so bili pomembni za zmago. Bil sem prav toliko zadovoljen z 2. ali 4. mestom, če sem vedel, da je bilo to največ, kar sem lahko storil.

"Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim."

Imate vitrino s svojimi lovorikami?

Ne. V sobi imam dve polni polici pokalov, a so vsi starejši od treh let. Kar sem dobil pozneje, se je v sezoni akumuliralo na enem mestu, po koncu sezone pa vse skupaj prestavim v drug kot in prekrijem z rjuho. Takrat zapečatim sezono.

Zapirate zgodbe za seboj, da ustvarite nove. Vas pogled na ta kot, na lovorike, navdaja s ponosom, zadovoljstvom? Ali gre le za lovorike, s katerimi ste v tistem trenutku zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi splahni?

Ja, za delček sekunde občutim zadovoljstvo, ponos, potem pa se zavem, da mi pokal ali lovorika ne bo nič prinesla v prihodnosti. Rečem si: “Če hočeš še kaj doseči, ti to ne bo uspelo z gledanjem lovorike.”

Vsak človek je kak dan bolje razpoložen in kak dan slabše. Pristno veselje ob vaših skokih močno niha, le nekajkrat smo vas videli otroško razigranega, kot da bi vam uspelo nekaj neverjetnega. Ali to sovpada z uspehi ali s tem, da je skok takšen, kot ga sami doživljate?

Otroško veselje se pri meni izrazi samo z odličnim skokom. Številke me ne ganejo toliko kot odriv, ko vem, da imam pravo hitrost, da me sunki vetra dvigujejo, da me nič ne zmoti. Imam nekakšen občutek nadvlade nad svetom, popolnega nadzora nad telesom. To je tista nirvana, ki jo išče skakalec.

Se bo to spremenilo, dopolnilo in dobilo novo dimenzijo v Planici? Tam bo 35.000 navijačev in večji del ali kar vsi na vaši strani. Bo tudi zato prišlo na plan zadovoljstvo ob koncu sezone?

Ja, Planica je vedno druga zgodba. Želim dobro skakati, nočem se osmešiti. Ko se spustiš z rampe, slišiš samo brnenje, do pristanka tako rekoč nič drugega. Potem zagledaš morje zastav, se ustaviš, slišiš 40.000 zvočnikov. Takrat grejo vsakemu skakalcu kocine pokonci. Takrat si rečeš: uživam v tej vlogi.

Rekli ste, da tudi ob pristanku ne slišite nič. Odmislite okolico ali je zares ne slišite?

To, da ne slišiš, je čista fizika – na glavi imaš čelado, premikaš se s hitrostjo 100 kilometrov na uro, veter šumi. Izoliran si od drugih motenj oziroma spodbud.

Govorila sva o zmagah. Prinesejo slavo in denar. Ali ta prinese boljše, kakovostnejše ali samo lažje življenje?

Vsaka stvar prinese dobre in slabe stvari. Slava je breme … Občasno je težava, ne bom rekel ravno breme. Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim. Lahko grem brez skrbi na bencinsko črpalko in vsak teden natočim poln tank goriva.

Kakovost življenja verjetno iščete povsem drugje … Tako kot drugi ljudje, ki delček te kakovosti najdejo tudi v vaših uspehih, saj so z njimi njihovi dnevi lepši.

Ne vem, zasledil sem misel, da denar lahko prinese srečo samo, če si kupiš potovanje. Mislim, da to drži. Veliko ljudi si z denarjem omogoči boljše življenje, a si zgradijo hišo, okrog nje pa 12-metrsko ograjo. Ne vem, kaj ti bo sreča, če je nimaš s kom deliti.

Na kakšen način najraje delite svojo srečo?

Preprosto – s tem, da preživim dobre trenutke s tistimi, ki so mi najbližje. S tistimi, ki vedo vse o tebi in ti o njih. Takšnih trenutkov ne moreš kupiti.

Ali lahko delite takšne trenutke tudi z navijači, z ljudmi, ki jih ne poznate?

Tudi. Velikokrat je kdo srečen, ko me spozna, ko me vidi, ko se skupaj fotografiramo, pogovorimo. Takrat sem tudi jaz vesel, saj vidim, da lahko dobro vplivam na življenje drugih. Takrat smo veseli vsi – jaz in navijači.

Ali jemljete to kot nekakšno poslanstvo? Peter Prevc je verjetno trenutno najbolj zaželeno ime v Sloveniji.

Ne vem, ali je to poslanstvo ali kaj drugega. Dejstvo je, da je težko vse skupaj urejati in ločiti od tega, kako biti ti. Trudimo se, da se čim večkrat dobimo z navijači. To, da prideš na športno pot z uspehom in je tvoj šport tako prepoznaven, kot so smučarski skoki v Sloveniji, je zelo dobro. Če se trudiš s svojim zgledom nekaj naučiti ljudi, pa naj bo tako.

Na enem od regijskih tekmovanj osnovnih šol je bilo več kot 300 skakalcev, to je nekaj neverjetnega. Kaj sporočiti mladim? Bo zmanjkalo skakalnic?

Ne, skakalnic ne bo zmanjkalo, majhne pa je tudi zelo lahko narediti. Zmanjkuje pa opreme po klubih. Zato je res skoraj malo zastrašujoče, koliko otrok se je na novo vpisalo v klube. Vesel sem, da smo z ekipo zaslužni za tako zgodbo in naval. Všeč mi je, da se otroci ukvarjajo s športom; vseeno s katerim, da jih je le čim več. Težko rečem, da je otrok preobremenjen, če se vsak dan ukvarja z drugim športom. Več stvari mlad človek poskusi, bolje je, pa naj gre za nogomet, košarko, skoke. Želim si in vesel sem, če lahko kakšno uro računalnika pri otroku zamenjam z uro športa.

Pravite, da je Planica vaše novo leto, takrat se praznuje. Kako boste praznovali svoje novo leto?

Res je, v Planici se konča enajstmesečno obdobje treniranja. Sezone je konec in lahko proslavimo. Takrat se dobimo s prijatelji, ki jih zanemarjam od septembra oziroma oktobra, po nedeljski planiški tekmi pa to nadoknadimo. In ko grem spat, v glavi nimam misli, da imam ob devetih trening.

Kaj pa kakšna obilna ali pa vsaj kakovostna večerja, ki morda med sezono ne pride v poštev?

Nisem privrženec obilnosti, ampak kvalitete. Kvalitetno pomeni tudi zdravo. Nikoli nisem prikrajšan za nič takšnega, zato ne bo nič posebnega na meniju. Morda le kakšna mastna hrana, ki vsakemu kdaj prija.

Odojek še ni naročen?

(Smeh.) Ne, odojek še ni naročen, po pravici povedano, mi tudi ni všeč.

Kje boste preživeli tedne po Planici? Dvakrat ste odpotovali v Ameriko, kjer ste našli svoj kotiček … Kakšni so načrti za letos?

Prvi teden je namenjen obisku sponzorjev, ki so mi pomagali. Na Kongresnem trgu imamo druženje z navijači. Letos se bom odpravil v Azijo, gre za čisto novo izkušnjo. Amerika je za potovanje preprosta, najameš avto … V Aziji pa v vseh mestih ni prav priporočljivo, da sedeš za volan in se voziš sam.

Nova pot, novi izzivi. Ko ste ravno omenili čas za pokrovitelje … Lepa gesta je bila, ko ste svoji trenerski ekipi podelili imitacije kolajn in orlov po letošnjem naslovu svetovnega prvaka v poletih in novoletni turneji. Od kod ta simpatična zamisel? To daje še dodatno dimenzijo vašim športnim uspehom.

To, da sem se lahko zahvalil trenerjem na približno primeren način, je bila moja ideja. Dolgo časa sem iskal način, kako bi to naredil, da ne bi bilo ceneno in prisiljeno. Da ne bi rekli, da je dal, ker je moral nekaj dati. Ko so mi ponudili 3D-tisk, sem naredil seznam, koliko kopij potrebujem in za koga. Prijetno s koristnim.

Peter Prevc, hvala, ker ste bili nedeljski gost na Valu 202. Uživajte v Planici, še posebno pa v Aziji. Imate pekočo hrano raje kot odojka?

Ja, raje pekoče kot odojka. Hvala za pogovor in … Smo na vezi!

Video izsek:


21.10.2023

dr. Nada Rotovnik Kozjek: Diete so že nekaj časa na smetišču zgodovine

Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.


15.10.2023

Viljem Leban, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice: Del mojega programa je, da zgradimo NUK 2

"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"


05.10.2023

Paul Lendvai: Ne žrtvujte svobode za ceno miru

Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.


01.10.2023

Prof. dr. Gregor Majdič: Fascinantno mi je srečevati druge ljudi, spoznavati svet in širiti svoja obzorja

Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.


24.09.2023

Dr. Matej Ogrin: Širitev avtocest? Kot bi se proti debelosti borili z nakupom širših hlač.

Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.


17.09.2023

Dr. Lumír Ondřej Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost, ne za uporabo

D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.


08.09.2023

Barbara Šurk: Vojna nikoli ne izbruhne kar tako

Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.


02.09.2023

Vilma Štritof: Gledališče vedno pogrešam

Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.


26.08.2023

Peter Vilfan: Vedel sem, proti čemu se borim, in vedel sem, da bom zmagal

Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.


13.08.2023

Janez Polajnar: Tokratne poplave seštevek vseh največjih poplav minulih desetletij

Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.


22.07.2023

Frančiška Šonaja: Boleče je, da se morda ne bom vrnila v hišo, kjer so ostali vsi spomini

Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.


15.07.2023

Janusz Kica: Na svetu bo vedno veliko nesreče, a tudi sreče

Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.


07.07.2023

Dr. Bojan Pretnar: Enotni patent Evropske unije je strupeno nevaren za mnoga slovenska podjetja

Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.


30.06.2023

Miša Molk: Hvaležna sem urednikom, da mi niso porezali kril

Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.


25.06.2023

Matej Filipčič: Profesionalnost je na prvem mestu

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


18.06.2023

Nataša Matjašec Rošker: Dobila sem nagrado za življenjsko delo, a življenje je še pred mano

Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.


10.06.2023

Maša Jazbec: Razumeti osamljene popolnosti sanj

Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.


04.06.2023

Sabina Sobočan: Vsako leto spreminjam način vodenja

Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.


26.05.2023

Luka Špik: Športnik je lahko ponosen na vsak rezultat

Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.


21.05.2023

Dr. Peter Umek: Forenzični psihologi so kot očala, ki jih nosijo kriminalisti

Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.


Stran 3 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov