Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Peter Prevc

11.03.2016


S skakalnim šampionom o osebnostni rasti, pretentanju glave, mami, hribih, skokih med 40 tisoč navijačev in o tem, da denar lahko prinese srečo le, če si kupiš potovanje. Peter po Planici odhaja v Azijo.

Dobrodelna dražba zmagovalnih smuči Petra Prevca
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje, bliža se vrhunec sezone v Planici. Petra Prevca smo ujeli v umirjenem okolju ob kavi.

Peter, dnevi, ki so za vami, meseci, ki so za vami, so bili izjemno uspešni. Naporni čustveno in fizično. Je bila letošnja sezona bolj izčrpavajoča kot pretekle?

Sezona, ki sicer še traja, je bila za zdaj predvsem mentalno bolj zahtevna od prejšnjih, po drugi strani pa tudi lažja. V prejšnjih sezonah je bilo zmeraj naporno. Mentalno sem bil zelo na trnih, ali mi bo uspelo, morda mi ni uspelo zmagati ali pa se mi je ponesrečilo in sem bil po tekmi žalosten, celo bolj jezen kot žalosten. Letos sem po koncu težkih trenutkov dobil potrditev, občutil olajšanje, telo se je lažje regeneriralo, pa tudi glava.

Zdi se, da iz leta v leto osebnostno rastete, tako v športnem, rezultatskem smislu kot tudi pri sestavljanju mozaika vrhunske športne osebnosti. Rekli ste, da je bila sezona psihično zelo naporna. Koliko truda je treba vložiti, da človek ostane miren in nasmejan tudi takrat, ko mu morda ne gre na smeh?

Pri meni se to ne dogaja načrtno. Načrtno treniram samo skoke in kako pripraviti telo, da bo najboljše, glava se razvija sproti, vrti v levo in v desno. Ves čas v sebi preverjam, kako iti na skakalnico, kako ravnati z umirjeno, jezno, razburjeno glavo. Med sezonami se to nekako pokaže, včasih je treba to tudi spremeniti.

"Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako."

Res je, da se naučiš, da ni konec sveta, če ti ne uspe. Tudi takrat poiščeš dobre stvari in jih deliš z drugimi, slabe pa zadržiš v sebi in jih rešiš sam s sabo in z ekipo. Dovolj negativnih zgodb kroži po spletu in v medijih, bolje je, da zadržim negativne stvari zase.

Zapomnil sem si eno vaših izjav; rekli ste, da včasih poskušate pretentati glavo. Gre za tehnike, ki ste se jih naučili, ali za čisto vašo metodo, ki ste si jo izmislili sami? Kako se postavite v drugačen položaj, razpoloženje, kot bi si želela glava?

Ni tako, da bi pretental glavo in se postavil v drugačno čustvo, da bi bil žalosten namesto vesel ali obratno. Ko treniraš sredi poletja, skočiš sedemkrat ali osemkrat. Skočiš prvič in trener ti reče, da si počepnil previsoko, pri drugem skoku reče isto, pri tretjem misliš, da si počepnil nižje, pa je spet isto. Pri četrtem imaš dovolj, počepneš tako nizko, da glava misli, da drgneš z zadnjo platjo po smučeh … Šele takrat je v redu, pretentaš glavo, narediš skrajni premik, da se vsaj malo pozna. Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako.

Pri razpoloženju pa tega nikoli ne izvajate? V trenutkih, ko bi mogoče zadržali veselje ali jezo zase?

Ne. Nisem tak človek, da bi pretirano kazal čustva navzven. Kar zadeva besede … Te velikokrat zadržim – mislim, da je treba vzpostavljati pravo ravnovesje. V slabih trenutkih človek reče marsikaj povsem po nepotrebnem, to pa lahko pozneje obžaluje. Raje zadržim kakšno besedo zase, drugo pa je pri meni tako ali tako kratkotrajno. Ko je neke stvari konec, raje začnem misliti na prihodnost.

Kakšni pa so pogovori in stiki s trenerji, sotekmovalci in ekipo? Imate bolj čist, odkrit in neposreden odnos? Pri skakalnem delu morajo biti misli jasne in zelo natančne …

Z vsemi imam odkrit odnos. Ne glede na to, ali je to mlajši brat, starejši brat, oče, mama, stara mama, novinarji, politiki, sponzorji, trenerji … Z vsemi sem čisto odkrit, je pa res, da sem precej bolj neposreden, kot je vsak, v krogu ljudi, ki so mi blizu. Bližje so mi, bolj sem direkten. S prijatelji sem bolj direkten, trener si zasluži spoštovanje in ga ne morem poslati v tri krasne. Mu pa povem, kaj mi leži na duši, in to po navadi pretuhtamo. Včasih sem zelo zahteven, oni pa po drugi strani prav tako veliko zahtevajo od mene. Če bi se oboji nenehno zadrževali in si ne bi povedali vsega, bi ta zadržanost enkrat počila in bi se oddaljili.

Nekako je skakalna družina vaša druga družina. Vem, da je to nemogoče primerjati z drugimi odnosi, a ne nazadnje preživite skupaj ogromno časa. Je mogoče primerjati odnose v ekipi in s trenerskim vodstvom z domačim okoljem?

(Smeh.) Z domačim okoljem?

Tudi tam ni vedno vse najlažje ...

Ja, tudi tam ni najlažje. Prvič, tukaj nimamo mame (smeh). To je velika razlika. Smo pa veliko skupaj, tudi doma je družina veliko skupaj. Včasih zmanjka tem za pogovor in besed, ampak vsak ve, kaj mora narediti. To se velikokrat zgodi tudi doma, ne potrebuješ besed, vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti. Šalimo se drug z drugim, mogoče pa v skakalni družini ni nikogar, ki bi rekel, kaj moraš narediti in kaj pospraviti, vsak poskrbi zase.

Rekli ste, da ni mame. Je mama lik, ki predstavlja vaše osebnostno in čustveno zatočišče? Kaj vam pomeni mama?

Mama je ena sama, to pravi že stari rek. Mama je tista, ki zagotavlja vsem svojim otrokom maksimalno oporo v dobrem in v slabem. Velikokrat, ko mi ne gre in ni nobenih odzivov na telefonu, dobim mamino sporočilo: “Spočij se, jutri je nov dan.” Tako si predstavljam mamo, kot osebo, ki ima rada svoje otroke in jih vzpodbuja ne glede na to, kaj počnejo.

Zdi se mi, da veliko športnikov išče pomoč pri psihologih. Pravite, da take pomoči do sedaj tega niste potrebovali. Je mama kot nekakšen psiholog? Greste k njej, ko vam je hudo?

Psihologov imam zelo veliko, čeprav niso psihologi po poklicu. Mina je moja psihologinja, pa tudi Goran, Urban Jarc, Aljoša, moj oče ... Vsi, s katerimi sem vsak dan v stiku, saj me najbolje poznajo. Če potrebujem kaj v zvezi s skoki, se obrnem na trenerski štab.

"Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini."

Če se hočem odklopiti od skokov, preklopiti drugam, se obrnem na osebno stran življenja. Tam po navadi glava najde kak dodaten namig, včasih tudi čisto samoiniciativno, drugače pa se poglobim sam vase. Razmišljam, o čem sem razmišljal med tekmo, kaj sem počel pred tekmo. Tako spoznavam sam sebe. Mislim, da je vsaka glava zgodba zase. Mislim, da za to ne potrebujem koga tujega, ki me ne pozna.

Beseda odklop je dobila v slovenskem prostoru pomen z dr. Veselkom, ki je počel neverjetne stvari. Vi pravite: odklop od smučarskih skokov, to pomeni, kot da bi ugasnili televizijo. Kaj naredite, da preklopite drugam? Zdi se, da to ni preprosto, kamor koli gremo, bi vas kdo pozdravil, se z vami fotografiral, spregovoril kakšno besedo.

Res je, v javnosti je povpraševanje po meni (smeh). Ko pridem domov za en dan, dva ali tri in moram urejati vsakdanje stvari, to je zame že odklop. Tudi doma in ko se dobim s prijatelji, ni veliko besed o skokih. Če sem v hotelski sobi in berem knjigo ali gledam film, je to zame že odklop. Ali ko grem teč. Če bi imel čas in bi šel na potep, v hribe, bi bil to odličen odklop.

Radi imate hribe, naravo, tišino, prostor, kjer ste sami s seboj. Lahko primerjate takšen odklop s tistim, ki si ga lahko privoščite med sezono?

Med sezono ne morem v hribe. Trenerji niso veseli, gotovo pa bi se poznalo tudi na pripravljenosti, noge bi bile bolj utrujene. Poleti sem se odločil in šel hodit dve uri v hrib. Veselil sem se skoraj bolj, kot če bi šel na tekmo, v meni sta bila napetost in razburjenje. Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini. Tukaj je, kot vidimo, ni veliko.

Je občutek, ko stopite na vrh hriba, podoben vašemu osebnemu zadovoljstvu, ko končate tekmo na vrhu?

(Smeh.) Ja, mislim, da lahko potegnemo vzporednice: osvojitvi zemeljskega in športnega hriba sta podobni. Pri obeh čutiš zadoščenje, olajšanje, ko stopiš na vrh, oddahneš si. V obeh primerih se jaz zazrem v prihodnost. V športnem svetu to pomeni, kaj sledi, katera tekma bo, kateri skok. Ko si na vrhu gore, pa moraš vedeti, da te čaka skoraj bolj zahtevna pot navzdol.

Peter Prevc, trenutno najboljši skakalec na svetu. V Planici boste prejeli veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Je to vrh vaše kariere v tem trenutku?

Ja, če pogledam dosedanjo kariero, je to vrh. Če se bodo uspehi nadaljevali … Gotovo si bom prizadeval za to. Za zdaj sem zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Nisem človek, nočem biti človek, ki bi štel svoje uspehe po globusih in medaljah, nočem, da se me spomnijo samo po tem. Vedno načrtujem en korak naprej. Veseli me, da sem dosegel tako skakalno raven; ko skočim, sem med prvimi tremi ali celo zmagam. S trenerji pa še vedno vidimo napake; to, da sem med najboljšimi, jemljem z rezervo.

Z mislimi sva že odšla v hribe. Če sva rekla, da je kariera vrh, kako visok je v primerjavi s tem, kar si še želite osvojiti?

Ne morem primerjati teh vrhov. Hočem, da je moja kariera oziroma življenje pot, ki se vedno vzpenja. Star sem 23 let, ne vem, koliko časa bo kariera še trajala. Upam, da bo vse potekalo brez poškodb in da bom čim dlje telesno sposoben. Ne morem si postaviti enega cilja. Dosežeš ga, kaj pa potem? V knjigi Pot Nejca Zaplotnika sem prebral dober citat: da bo tisti, ki išče pot, bolj zadovoljen kot tisti, ki si bo zastavil cilj, saj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Martin Schmidt je o vas dejal, da je zmagovati težko. Je bilo vam že kdaj težko zmagati? Pa ne mislim v športnem pomenu, to je vedno težko. Ste kdaj občutili, da je lahko breme zmage težko?

Mislim, da samo breme zmage ni težko, bolj je težko pričakovanje – da hočeš zmagati, a ti ne uspe. Pa tudi to, da vsi okrog tebe pričakujejo zmago. Je pa res, da sem po koncu lanske sezone slišal razprave o tem, da je razlika med biti prvi in drugi predvsem v glavi, da si moraš upati zmagati. Ne vem, ali bom kdaj pozabil zadnje tri besede iz pogovora s Tino Maze. Rekla mi je: zmagaj, zmagaj, zmagaj. In glej ga zlomka, tisti konec tedna sem zmagal! Očitno te lahko bremeni to, da hočeš zmagati in si s tem ne dovoliš biti sproščen, si preveč zategnjen in ti zmanjka neki majhen košček. Pri sebi moraš biti dovolj samozavesten, da si rečeš, da ti bo uspelo, in da v to tudi verjameš.

Zmage prinesejo nagrade. Govorimo o denarnih nagradah, pokalih, o poslušanju himne na vrhu zmagovalnega odra. Pri vas, se mi zdi, je še najbolj izrazito osebno zadovoljstvo nad tem, da ste dobro opravili svoje delo. Kaj je najbolj pomembno na koncu dneva?

Na koncu dneva … Zaslužen počitek. Veliko stvari pride z uspehom. Še zmeraj si najbolj oddahnem, ko dobro skočim in pristanem. Takrat sem najbolj zadovoljen. V tej sezoni bi lahko preštel na prste ene roke skoke, s katerimi sem bil stoodstotno zadovoljen, pri katerih sem lahko iztržil maksimum. To niso bili skoki, ki so bili pomembni za zmago. Bil sem prav toliko zadovoljen z 2. ali 4. mestom, če sem vedel, da je bilo to največ, kar sem lahko storil.

"Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim."

Imate vitrino s svojimi lovorikami?

Ne. V sobi imam dve polni polici pokalov, a so vsi starejši od treh let. Kar sem dobil pozneje, se je v sezoni akumuliralo na enem mestu, po koncu sezone pa vse skupaj prestavim v drug kot in prekrijem z rjuho. Takrat zapečatim sezono.

Zapirate zgodbe za seboj, da ustvarite nove. Vas pogled na ta kot, na lovorike, navdaja s ponosom, zadovoljstvom? Ali gre le za lovorike, s katerimi ste v tistem trenutku zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi splahni?

Ja, za delček sekunde občutim zadovoljstvo, ponos, potem pa se zavem, da mi pokal ali lovorika ne bo nič prinesla v prihodnosti. Rečem si: “Če hočeš še kaj doseči, ti to ne bo uspelo z gledanjem lovorike.”

Vsak človek je kak dan bolje razpoložen in kak dan slabše. Pristno veselje ob vaših skokih močno niha, le nekajkrat smo vas videli otroško razigranega, kot da bi vam uspelo nekaj neverjetnega. Ali to sovpada z uspehi ali s tem, da je skok takšen, kot ga sami doživljate?

Otroško veselje se pri meni izrazi samo z odličnim skokom. Številke me ne ganejo toliko kot odriv, ko vem, da imam pravo hitrost, da me sunki vetra dvigujejo, da me nič ne zmoti. Imam nekakšen občutek nadvlade nad svetom, popolnega nadzora nad telesom. To je tista nirvana, ki jo išče skakalec.

Se bo to spremenilo, dopolnilo in dobilo novo dimenzijo v Planici? Tam bo 35.000 navijačev in večji del ali kar vsi na vaši strani. Bo tudi zato prišlo na plan zadovoljstvo ob koncu sezone?

Ja, Planica je vedno druga zgodba. Želim dobro skakati, nočem se osmešiti. Ko se spustiš z rampe, slišiš samo brnenje, do pristanka tako rekoč nič drugega. Potem zagledaš morje zastav, se ustaviš, slišiš 40.000 zvočnikov. Takrat grejo vsakemu skakalcu kocine pokonci. Takrat si rečeš: uživam v tej vlogi.

Rekli ste, da tudi ob pristanku ne slišite nič. Odmislite okolico ali je zares ne slišite?

To, da ne slišiš, je čista fizika – na glavi imaš čelado, premikaš se s hitrostjo 100 kilometrov na uro, veter šumi. Izoliran si od drugih motenj oziroma spodbud.

Govorila sva o zmagah. Prinesejo slavo in denar. Ali ta prinese boljše, kakovostnejše ali samo lažje življenje?

Vsaka stvar prinese dobre in slabe stvari. Slava je breme … Občasno je težava, ne bom rekel ravno breme. Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim. Lahko grem brez skrbi na bencinsko črpalko in vsak teden natočim poln tank goriva.

Kakovost življenja verjetno iščete povsem drugje … Tako kot drugi ljudje, ki delček te kakovosti najdejo tudi v vaših uspehih, saj so z njimi njihovi dnevi lepši.

Ne vem, zasledil sem misel, da denar lahko prinese srečo samo, če si kupiš potovanje. Mislim, da to drži. Veliko ljudi si z denarjem omogoči boljše življenje, a si zgradijo hišo, okrog nje pa 12-metrsko ograjo. Ne vem, kaj ti bo sreča, če je nimaš s kom deliti.

Na kakšen način najraje delite svojo srečo?

Preprosto – s tem, da preživim dobre trenutke s tistimi, ki so mi najbližje. S tistimi, ki vedo vse o tebi in ti o njih. Takšnih trenutkov ne moreš kupiti.

Ali lahko delite takšne trenutke tudi z navijači, z ljudmi, ki jih ne poznate?

Tudi. Velikokrat je kdo srečen, ko me spozna, ko me vidi, ko se skupaj fotografiramo, pogovorimo. Takrat sem tudi jaz vesel, saj vidim, da lahko dobro vplivam na življenje drugih. Takrat smo veseli vsi – jaz in navijači.

Ali jemljete to kot nekakšno poslanstvo? Peter Prevc je verjetno trenutno najbolj zaželeno ime v Sloveniji.

Ne vem, ali je to poslanstvo ali kaj drugega. Dejstvo je, da je težko vse skupaj urejati in ločiti od tega, kako biti ti. Trudimo se, da se čim večkrat dobimo z navijači. To, da prideš na športno pot z uspehom in je tvoj šport tako prepoznaven, kot so smučarski skoki v Sloveniji, je zelo dobro. Če se trudiš s svojim zgledom nekaj naučiti ljudi, pa naj bo tako.

Na enem od regijskih tekmovanj osnovnih šol je bilo več kot 300 skakalcev, to je nekaj neverjetnega. Kaj sporočiti mladim? Bo zmanjkalo skakalnic?

Ne, skakalnic ne bo zmanjkalo, majhne pa je tudi zelo lahko narediti. Zmanjkuje pa opreme po klubih. Zato je res skoraj malo zastrašujoče, koliko otrok se je na novo vpisalo v klube. Vesel sem, da smo z ekipo zaslužni za tako zgodbo in naval. Všeč mi je, da se otroci ukvarjajo s športom; vseeno s katerim, da jih je le čim več. Težko rečem, da je otrok preobremenjen, če se vsak dan ukvarja z drugim športom. Več stvari mlad človek poskusi, bolje je, pa naj gre za nogomet, košarko, skoke. Želim si in vesel sem, če lahko kakšno uro računalnika pri otroku zamenjam z uro športa.

Pravite, da je Planica vaše novo leto, takrat se praznuje. Kako boste praznovali svoje novo leto?

Res je, v Planici se konča enajstmesečno obdobje treniranja. Sezone je konec in lahko proslavimo. Takrat se dobimo s prijatelji, ki jih zanemarjam od septembra oziroma oktobra, po nedeljski planiški tekmi pa to nadoknadimo. In ko grem spat, v glavi nimam misli, da imam ob devetih trening.

Kaj pa kakšna obilna ali pa vsaj kakovostna večerja, ki morda med sezono ne pride v poštev?

Nisem privrženec obilnosti, ampak kvalitete. Kvalitetno pomeni tudi zdravo. Nikoli nisem prikrajšan za nič takšnega, zato ne bo nič posebnega na meniju. Morda le kakšna mastna hrana, ki vsakemu kdaj prija.

Odojek še ni naročen?

(Smeh.) Ne, odojek še ni naročen, po pravici povedano, mi tudi ni všeč.

Kje boste preživeli tedne po Planici? Dvakrat ste odpotovali v Ameriko, kjer ste našli svoj kotiček … Kakšni so načrti za letos?

Prvi teden je namenjen obisku sponzorjev, ki so mi pomagali. Na Kongresnem trgu imamo druženje z navijači. Letos se bom odpravil v Azijo, gre za čisto novo izkušnjo. Amerika je za potovanje preprosta, najameš avto … V Aziji pa v vseh mestih ni prav priporočljivo, da sedeš za volan in se voziš sam.

Nova pot, novi izzivi. Ko ste ravno omenili čas za pokrovitelje … Lepa gesta je bila, ko ste svoji trenerski ekipi podelili imitacije kolajn in orlov po letošnjem naslovu svetovnega prvaka v poletih in novoletni turneji. Od kod ta simpatična zamisel? To daje še dodatno dimenzijo vašim športnim uspehom.

To, da sem se lahko zahvalil trenerjem na približno primeren način, je bila moja ideja. Dolgo časa sem iskal način, kako bi to naredil, da ne bi bilo ceneno in prisiljeno. Da ne bi rekli, da je dal, ker je moral nekaj dati. Ko so mi ponudili 3D-tisk, sem naredil seznam, koliko kopij potrebujem in za koga. Prijetno s koristnim.

Peter Prevc, hvala, ker ste bili nedeljski gost na Valu 202. Uživajte v Planici, še posebno pa v Aziji. Imate pekočo hrano raje kot odojka?

Ja, raje pekoče kot odojka. Hvala za pogovor in … Smo na vezi!

Video izsek:


Nedeljski gost

866 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Peter Prevc

11.03.2016


S skakalnim šampionom o osebnostni rasti, pretentanju glave, mami, hribih, skokih med 40 tisoč navijačev in o tem, da denar lahko prinese srečo le, če si kupiš potovanje. Peter po Planici odhaja v Azijo.

Dobrodelna dražba zmagovalnih smuči Petra Prevca
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje, bliža se vrhunec sezone v Planici. Petra Prevca smo ujeli v umirjenem okolju ob kavi.

Peter, dnevi, ki so za vami, meseci, ki so za vami, so bili izjemno uspešni. Naporni čustveno in fizično. Je bila letošnja sezona bolj izčrpavajoča kot pretekle?

Sezona, ki sicer še traja, je bila za zdaj predvsem mentalno bolj zahtevna od prejšnjih, po drugi strani pa tudi lažja. V prejšnjih sezonah je bilo zmeraj naporno. Mentalno sem bil zelo na trnih, ali mi bo uspelo, morda mi ni uspelo zmagati ali pa se mi je ponesrečilo in sem bil po tekmi žalosten, celo bolj jezen kot žalosten. Letos sem po koncu težkih trenutkov dobil potrditev, občutil olajšanje, telo se je lažje regeneriralo, pa tudi glava.

Zdi se, da iz leta v leto osebnostno rastete, tako v športnem, rezultatskem smislu kot tudi pri sestavljanju mozaika vrhunske športne osebnosti. Rekli ste, da je bila sezona psihično zelo naporna. Koliko truda je treba vložiti, da človek ostane miren in nasmejan tudi takrat, ko mu morda ne gre na smeh?

Pri meni se to ne dogaja načrtno. Načrtno treniram samo skoke in kako pripraviti telo, da bo najboljše, glava se razvija sproti, vrti v levo in v desno. Ves čas v sebi preverjam, kako iti na skakalnico, kako ravnati z umirjeno, jezno, razburjeno glavo. Med sezonami se to nekako pokaže, včasih je treba to tudi spremeniti.

"Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako."

Res je, da se naučiš, da ni konec sveta, če ti ne uspe. Tudi takrat poiščeš dobre stvari in jih deliš z drugimi, slabe pa zadržiš v sebi in jih rešiš sam s sabo in z ekipo. Dovolj negativnih zgodb kroži po spletu in v medijih, bolje je, da zadržim negativne stvari zase.

Zapomnil sem si eno vaših izjav; rekli ste, da včasih poskušate pretentati glavo. Gre za tehnike, ki ste se jih naučili, ali za čisto vašo metodo, ki ste si jo izmislili sami? Kako se postavite v drugačen položaj, razpoloženje, kot bi si želela glava?

Ni tako, da bi pretental glavo in se postavil v drugačno čustvo, da bi bil žalosten namesto vesel ali obratno. Ko treniraš sredi poletja, skočiš sedemkrat ali osemkrat. Skočiš prvič in trener ti reče, da si počepnil previsoko, pri drugem skoku reče isto, pri tretjem misliš, da si počepnil nižje, pa je spet isto. Pri četrtem imaš dovolj, počepneš tako nizko, da glava misli, da drgneš z zadnjo platjo po smučeh … Šele takrat je v redu, pretentaš glavo, narediš skrajni premik, da se vsaj malo pozna. Za vsako majhno spremembo glava misli, da je velika, pa velikokrat ni tako.

Pri razpoloženju pa tega nikoli ne izvajate? V trenutkih, ko bi mogoče zadržali veselje ali jezo zase?

Ne. Nisem tak človek, da bi pretirano kazal čustva navzven. Kar zadeva besede … Te velikokrat zadržim – mislim, da je treba vzpostavljati pravo ravnovesje. V slabih trenutkih človek reče marsikaj povsem po nepotrebnem, to pa lahko pozneje obžaluje. Raje zadržim kakšno besedo zase, drugo pa je pri meni tako ali tako kratkotrajno. Ko je neke stvari konec, raje začnem misliti na prihodnost.

Kakšni pa so pogovori in stiki s trenerji, sotekmovalci in ekipo? Imate bolj čist, odkrit in neposreden odnos? Pri skakalnem delu morajo biti misli jasne in zelo natančne …

Z vsemi imam odkrit odnos. Ne glede na to, ali je to mlajši brat, starejši brat, oče, mama, stara mama, novinarji, politiki, sponzorji, trenerji … Z vsemi sem čisto odkrit, je pa res, da sem precej bolj neposreden, kot je vsak, v krogu ljudi, ki so mi blizu. Bližje so mi, bolj sem direkten. S prijatelji sem bolj direkten, trener si zasluži spoštovanje in ga ne morem poslati v tri krasne. Mu pa povem, kaj mi leži na duši, in to po navadi pretuhtamo. Včasih sem zelo zahteven, oni pa po drugi strani prav tako veliko zahtevajo od mene. Če bi se oboji nenehno zadrževali in si ne bi povedali vsega, bi ta zadržanost enkrat počila in bi se oddaljili.

Nekako je skakalna družina vaša druga družina. Vem, da je to nemogoče primerjati z drugimi odnosi, a ne nazadnje preživite skupaj ogromno časa. Je mogoče primerjati odnose v ekipi in s trenerskim vodstvom z domačim okoljem?

(Smeh.) Z domačim okoljem?

Tudi tam ni vedno vse najlažje ...

Ja, tudi tam ni najlažje. Prvič, tukaj nimamo mame (smeh). To je velika razlika. Smo pa veliko skupaj, tudi doma je družina veliko skupaj. Včasih zmanjka tem za pogovor in besed, ampak vsak ve, kaj mora narediti. To se velikokrat zgodi tudi doma, ne potrebuješ besed, vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti. Šalimo se drug z drugim, mogoče pa v skakalni družini ni nikogar, ki bi rekel, kaj moraš narediti in kaj pospraviti, vsak poskrbi zase.

Rekli ste, da ni mame. Je mama lik, ki predstavlja vaše osebnostno in čustveno zatočišče? Kaj vam pomeni mama?

Mama je ena sama, to pravi že stari rek. Mama je tista, ki zagotavlja vsem svojim otrokom maksimalno oporo v dobrem in v slabem. Velikokrat, ko mi ne gre in ni nobenih odzivov na telefonu, dobim mamino sporočilo: “Spočij se, jutri je nov dan.” Tako si predstavljam mamo, kot osebo, ki ima rada svoje otroke in jih vzpodbuja ne glede na to, kaj počnejo.

Zdi se mi, da veliko športnikov išče pomoč pri psihologih. Pravite, da take pomoči do sedaj tega niste potrebovali. Je mama kot nekakšen psiholog? Greste k njej, ko vam je hudo?

Psihologov imam zelo veliko, čeprav niso psihologi po poklicu. Mina je moja psihologinja, pa tudi Goran, Urban Jarc, Aljoša, moj oče ... Vsi, s katerimi sem vsak dan v stiku, saj me najbolje poznajo. Če potrebujem kaj v zvezi s skoki, se obrnem na trenerski štab.

"Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini."

Če se hočem odklopiti od skokov, preklopiti drugam, se obrnem na osebno stran življenja. Tam po navadi glava najde kak dodaten namig, včasih tudi čisto samoiniciativno, drugače pa se poglobim sam vase. Razmišljam, o čem sem razmišljal med tekmo, kaj sem počel pred tekmo. Tako spoznavam sam sebe. Mislim, da je vsaka glava zgodba zase. Mislim, da za to ne potrebujem koga tujega, ki me ne pozna.

Beseda odklop je dobila v slovenskem prostoru pomen z dr. Veselkom, ki je počel neverjetne stvari. Vi pravite: odklop od smučarskih skokov, to pomeni, kot da bi ugasnili televizijo. Kaj naredite, da preklopite drugam? Zdi se, da to ni preprosto, kamor koli gremo, bi vas kdo pozdravil, se z vami fotografiral, spregovoril kakšno besedo.

Res je, v javnosti je povpraševanje po meni (smeh). Ko pridem domov za en dan, dva ali tri in moram urejati vsakdanje stvari, to je zame že odklop. Tudi doma in ko se dobim s prijatelji, ni veliko besed o skokih. Če sem v hotelski sobi in berem knjigo ali gledam film, je to zame že odklop. Ali ko grem teč. Če bi imel čas in bi šel na potep, v hribe, bi bil to odličen odklop.

Radi imate hribe, naravo, tišino, prostor, kjer ste sami s seboj. Lahko primerjate takšen odklop s tistim, ki si ga lahko privoščite med sezono?

Med sezono ne morem v hribe. Trenerji niso veseli, gotovo pa bi se poznalo tudi na pripravljenosti, noge bi bile bolj utrujene. Poleti sem se odločil in šel hodit dve uri v hrib. Veselil sem se skoraj bolj, kot če bi šel na tekmo, v meni sta bila napetost in razburjenje. Ko stopiš na vrh hriba, se zavedaš svoje majhnosti. Takrat si oddahnem, globoko zadiham in uživam v tišini. Tukaj je, kot vidimo, ni veliko.

Je občutek, ko stopite na vrh hriba, podoben vašemu osebnemu zadovoljstvu, ko končate tekmo na vrhu?

(Smeh.) Ja, mislim, da lahko potegnemo vzporednice: osvojitvi zemeljskega in športnega hriba sta podobni. Pri obeh čutiš zadoščenje, olajšanje, ko stopiš na vrh, oddahneš si. V obeh primerih se jaz zazrem v prihodnost. V športnem svetu to pomeni, kaj sledi, katera tekma bo, kateri skok. Ko si na vrhu gore, pa moraš vedeti, da te čaka skoraj bolj zahtevna pot navzdol.

Peter Prevc, trenutno najboljši skakalec na svetu. V Planici boste prejeli veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Je to vrh vaše kariere v tem trenutku?

Ja, če pogledam dosedanjo kariero, je to vrh. Če se bodo uspehi nadaljevali … Gotovo si bom prizadeval za to. Za zdaj sem zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Nisem človek, nočem biti človek, ki bi štel svoje uspehe po globusih in medaljah, nočem, da se me spomnijo samo po tem. Vedno načrtujem en korak naprej. Veseli me, da sem dosegel tako skakalno raven; ko skočim, sem med prvimi tremi ali celo zmagam. S trenerji pa še vedno vidimo napake; to, da sem med najboljšimi, jemljem z rezervo.

Z mislimi sva že odšla v hribe. Če sva rekla, da je kariera vrh, kako visok je v primerjavi s tem, kar si še želite osvojiti?

Ne morem primerjati teh vrhov. Hočem, da je moja kariera oziroma življenje pot, ki se vedno vzpenja. Star sem 23 let, ne vem, koliko časa bo kariera še trajala. Upam, da bo vse potekalo brez poškodb in da bom čim dlje telesno sposoben. Ne morem si postaviti enega cilja. Dosežeš ga, kaj pa potem? V knjigi Pot Nejca Zaplotnika sem prebral dober citat: da bo tisti, ki išče pot, bolj zadovoljen kot tisti, ki si bo zastavil cilj, saj bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Martin Schmidt je o vas dejal, da je zmagovati težko. Je bilo vam že kdaj težko zmagati? Pa ne mislim v športnem pomenu, to je vedno težko. Ste kdaj občutili, da je lahko breme zmage težko?

Mislim, da samo breme zmage ni težko, bolj je težko pričakovanje – da hočeš zmagati, a ti ne uspe. Pa tudi to, da vsi okrog tebe pričakujejo zmago. Je pa res, da sem po koncu lanske sezone slišal razprave o tem, da je razlika med biti prvi in drugi predvsem v glavi, da si moraš upati zmagati. Ne vem, ali bom kdaj pozabil zadnje tri besede iz pogovora s Tino Maze. Rekla mi je: zmagaj, zmagaj, zmagaj. In glej ga zlomka, tisti konec tedna sem zmagal! Očitno te lahko bremeni to, da hočeš zmagati in si s tem ne dovoliš biti sproščen, si preveč zategnjen in ti zmanjka neki majhen košček. Pri sebi moraš biti dovolj samozavesten, da si rečeš, da ti bo uspelo, in da v to tudi verjameš.

Zmage prinesejo nagrade. Govorimo o denarnih nagradah, pokalih, o poslušanju himne na vrhu zmagovalnega odra. Pri vas, se mi zdi, je še najbolj izrazito osebno zadovoljstvo nad tem, da ste dobro opravili svoje delo. Kaj je najbolj pomembno na koncu dneva?

Na koncu dneva … Zaslužen počitek. Veliko stvari pride z uspehom. Še zmeraj si najbolj oddahnem, ko dobro skočim in pristanem. Takrat sem najbolj zadovoljen. V tej sezoni bi lahko preštel na prste ene roke skoke, s katerimi sem bil stoodstotno zadovoljen, pri katerih sem lahko iztržil maksimum. To niso bili skoki, ki so bili pomembni za zmago. Bil sem prav toliko zadovoljen z 2. ali 4. mestom, če sem vedel, da je bilo to največ, kar sem lahko storil.

"Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim."

Imate vitrino s svojimi lovorikami?

Ne. V sobi imam dve polni polici pokalov, a so vsi starejši od treh let. Kar sem dobil pozneje, se je v sezoni akumuliralo na enem mestu, po koncu sezone pa vse skupaj prestavim v drug kot in prekrijem z rjuho. Takrat zapečatim sezono.

Zapirate zgodbe za seboj, da ustvarite nove. Vas pogled na ta kot, na lovorike, navdaja s ponosom, zadovoljstvom? Ali gre le za lovorike, s katerimi ste v tistem trenutku zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi splahni?

Ja, za delček sekunde občutim zadovoljstvo, ponos, potem pa se zavem, da mi pokal ali lovorika ne bo nič prinesla v prihodnosti. Rečem si: “Če hočeš še kaj doseči, ti to ne bo uspelo z gledanjem lovorike.”

Vsak človek je kak dan bolje razpoložen in kak dan slabše. Pristno veselje ob vaših skokih močno niha, le nekajkrat smo vas videli otroško razigranega, kot da bi vam uspelo nekaj neverjetnega. Ali to sovpada z uspehi ali s tem, da je skok takšen, kot ga sami doživljate?

Otroško veselje se pri meni izrazi samo z odličnim skokom. Številke me ne ganejo toliko kot odriv, ko vem, da imam pravo hitrost, da me sunki vetra dvigujejo, da me nič ne zmoti. Imam nekakšen občutek nadvlade nad svetom, popolnega nadzora nad telesom. To je tista nirvana, ki jo išče skakalec.

Se bo to spremenilo, dopolnilo in dobilo novo dimenzijo v Planici? Tam bo 35.000 navijačev in večji del ali kar vsi na vaši strani. Bo tudi zato prišlo na plan zadovoljstvo ob koncu sezone?

Ja, Planica je vedno druga zgodba. Želim dobro skakati, nočem se osmešiti. Ko se spustiš z rampe, slišiš samo brnenje, do pristanka tako rekoč nič drugega. Potem zagledaš morje zastav, se ustaviš, slišiš 40.000 zvočnikov. Takrat grejo vsakemu skakalcu kocine pokonci. Takrat si rečeš: uživam v tej vlogi.

Rekli ste, da tudi ob pristanku ne slišite nič. Odmislite okolico ali je zares ne slišite?

To, da ne slišiš, je čista fizika – na glavi imaš čelado, premikaš se s hitrostjo 100 kilometrov na uro, veter šumi. Izoliran si od drugih motenj oziroma spodbud.

Govorila sva o zmagah. Prinesejo slavo in denar. Ali ta prinese boljše, kakovostnejše ali samo lažje življenje?

Vsaka stvar prinese dobre in slabe stvari. Slava je breme … Občasno je težava, ne bom rekel ravno breme. Denar, ki mi ga prinaša šport, pa mi omogoča, da mi ni treba gledati na vsak evro, ki ga zapravim. Lahko grem brez skrbi na bencinsko črpalko in vsak teden natočim poln tank goriva.

Kakovost življenja verjetno iščete povsem drugje … Tako kot drugi ljudje, ki delček te kakovosti najdejo tudi v vaših uspehih, saj so z njimi njihovi dnevi lepši.

Ne vem, zasledil sem misel, da denar lahko prinese srečo samo, če si kupiš potovanje. Mislim, da to drži. Veliko ljudi si z denarjem omogoči boljše življenje, a si zgradijo hišo, okrog nje pa 12-metrsko ograjo. Ne vem, kaj ti bo sreča, če je nimaš s kom deliti.

Na kakšen način najraje delite svojo srečo?

Preprosto – s tem, da preživim dobre trenutke s tistimi, ki so mi najbližje. S tistimi, ki vedo vse o tebi in ti o njih. Takšnih trenutkov ne moreš kupiti.

Ali lahko delite takšne trenutke tudi z navijači, z ljudmi, ki jih ne poznate?

Tudi. Velikokrat je kdo srečen, ko me spozna, ko me vidi, ko se skupaj fotografiramo, pogovorimo. Takrat sem tudi jaz vesel, saj vidim, da lahko dobro vplivam na življenje drugih. Takrat smo veseli vsi – jaz in navijači.

Ali jemljete to kot nekakšno poslanstvo? Peter Prevc je verjetno trenutno najbolj zaželeno ime v Sloveniji.

Ne vem, ali je to poslanstvo ali kaj drugega. Dejstvo je, da je težko vse skupaj urejati in ločiti od tega, kako biti ti. Trudimo se, da se čim večkrat dobimo z navijači. To, da prideš na športno pot z uspehom in je tvoj šport tako prepoznaven, kot so smučarski skoki v Sloveniji, je zelo dobro. Če se trudiš s svojim zgledom nekaj naučiti ljudi, pa naj bo tako.

Na enem od regijskih tekmovanj osnovnih šol je bilo več kot 300 skakalcev, to je nekaj neverjetnega. Kaj sporočiti mladim? Bo zmanjkalo skakalnic?

Ne, skakalnic ne bo zmanjkalo, majhne pa je tudi zelo lahko narediti. Zmanjkuje pa opreme po klubih. Zato je res skoraj malo zastrašujoče, koliko otrok se je na novo vpisalo v klube. Vesel sem, da smo z ekipo zaslužni za tako zgodbo in naval. Všeč mi je, da se otroci ukvarjajo s športom; vseeno s katerim, da jih je le čim več. Težko rečem, da je otrok preobremenjen, če se vsak dan ukvarja z drugim športom. Več stvari mlad človek poskusi, bolje je, pa naj gre za nogomet, košarko, skoke. Želim si in vesel sem, če lahko kakšno uro računalnika pri otroku zamenjam z uro športa.

Pravite, da je Planica vaše novo leto, takrat se praznuje. Kako boste praznovali svoje novo leto?

Res je, v Planici se konča enajstmesečno obdobje treniranja. Sezone je konec in lahko proslavimo. Takrat se dobimo s prijatelji, ki jih zanemarjam od septembra oziroma oktobra, po nedeljski planiški tekmi pa to nadoknadimo. In ko grem spat, v glavi nimam misli, da imam ob devetih trening.

Kaj pa kakšna obilna ali pa vsaj kakovostna večerja, ki morda med sezono ne pride v poštev?

Nisem privrženec obilnosti, ampak kvalitete. Kvalitetno pomeni tudi zdravo. Nikoli nisem prikrajšan za nič takšnega, zato ne bo nič posebnega na meniju. Morda le kakšna mastna hrana, ki vsakemu kdaj prija.

Odojek še ni naročen?

(Smeh.) Ne, odojek še ni naročen, po pravici povedano, mi tudi ni všeč.

Kje boste preživeli tedne po Planici? Dvakrat ste odpotovali v Ameriko, kjer ste našli svoj kotiček … Kakšni so načrti za letos?

Prvi teden je namenjen obisku sponzorjev, ki so mi pomagali. Na Kongresnem trgu imamo druženje z navijači. Letos se bom odpravil v Azijo, gre za čisto novo izkušnjo. Amerika je za potovanje preprosta, najameš avto … V Aziji pa v vseh mestih ni prav priporočljivo, da sedeš za volan in se voziš sam.

Nova pot, novi izzivi. Ko ste ravno omenili čas za pokrovitelje … Lepa gesta je bila, ko ste svoji trenerski ekipi podelili imitacije kolajn in orlov po letošnjem naslovu svetovnega prvaka v poletih in novoletni turneji. Od kod ta simpatična zamisel? To daje še dodatno dimenzijo vašim športnim uspehom.

To, da sem se lahko zahvalil trenerjem na približno primeren način, je bila moja ideja. Dolgo časa sem iskal način, kako bi to naredil, da ne bi bilo ceneno in prisiljeno. Da ne bi rekli, da je dal, ker je moral nekaj dati. Ko so mi ponudili 3D-tisk, sem naredil seznam, koliko kopij potrebujem in za koga. Prijetno s koristnim.

Peter Prevc, hvala, ker ste bili nedeljski gost na Valu 202. Uživajte v Planici, še posebno pa v Aziji. Imate pekočo hrano raje kot odojka?

Ja, raje pekoče kot odojka. Hvala za pogovor in … Smo na vezi!

Video izsek:


16.01.2022

Tomaž Rotar: Strah moramo jemati kot zdravilo

Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.


09.01.2022

Sergej Trifunović: Edinstven balkanski magični realizem

Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.


19.12.2021

Mateja Ratej: Ključne resnice družbe so zmeraj na njenem obrobju

Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.


12.12.2021

Pediatrinja Jasna Čuk Rupnik: V epidemiji trpimo vsi razen dobičkarji

Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.


05.12.2021

Erica Johnson Debeljak: Moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko

Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.


26.11.2021

Simona Bennett, Slovenka v Veliki Britaniji: O odprtosti Londona, politiki, brexitu in pandemiji

Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje. Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov. Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z pokojnim možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si ustvarila veliko družino v predmestju Londona. O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju.


21.11.2021

Dr. Mirjana Ule: Iz vzorne skupnosti smo postali problem

Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se s ključnimi družbenimi premiki nikoli ni ukvarjala zgolj kot raziskovalka, ampak jih je vedno naslavljala tudi kot aktivna državljanka. Je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Oboje na Fakulteti za družbene vede, kjer je leta 1994 ustanovila tudi Center za socialno psihologijo in ga vodila vse do upokojitve leta 2017. Od letošnjega junija je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sicer pa avtorica vrste temeljnih znanstvenih monografij, v katerih se je poleg že omenjenega ukvarjala z identiteto, življenjskimi poteki, družino, starševstvom in ženskami.


14.11.2021

Dr. Mojmir Mrak: Živimo na izposojenem času

Dr. Mojmir Mrak je profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije. Vodil je pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ, bil svetovalec vlade za finančna vprašanja ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, pa tudi svetovalec za mednarodne finance in evropske integracije mnogim institucijam in vladam držav centralne in JV Evrope. Govori o velikih količinah denarja, ki se porabljajo za reševanje zdravstvene krize, o domačih financah, o razvojnih ukrepih Slovenije, pa tudi o tem, kako je poučevati, ko nimaš neposrednega stika s študenti. Dr. Mojmir Mrak, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in gostujoči profesor na več tujih univerzah. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.


07.11.2021

Milena Zupančič

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).


31.10.2021

Domen Kokalj

Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.


24.10.2021

Enzo Smrekar

Enzo Smrekar je predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, član IO Mednarodne smučarske organizacije, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, predvsem pa vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.


17.10.2021

Slavenka Drakulić

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.


10.10.2021

Filozof Umberto Galimberti

Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.


03.10.2021

Žiga Divjak, režiser

Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.


26.09.2021

Ece Temelkuran

Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.


19.09.2021

Miloš Kosec

Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.


12.09.2021

Samuel Goldman, ameriški politolog

"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.


05.09.2021

Ivan Lorenčič, ravnatelj

Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.


29.08.2021

Aleš Winkler

Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.


18.07.2021

Miroslav Miro Cerar

V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.


Stran 8 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov