Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zlata Filipović

15.05.2016


Sarajevska Ana Frank živi in ustvarja na Irskem

Zlato Filipović ljudje najbolj poznajo kot sarajevsko Ano Frank. Deklico, ki je pisala dnevnik med obleganjem Sarajeva in se kot begunka z družino ustalila na Irskem. Življenje in vojna v Sarajevu jo je za vedno zaznamovalo. Zdaj z ustvarjanjem dokumentarnih filmov daje glas tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Kaj čutite, ko spremljate begunce ujete na grško-makedonski meji? Morda podoživljate tudi svojo zgodbo, ujetost v letih 1992-93?

Moja izkušnja je vendarle nekoliko drugačna od usod ljudi, ki se zdaj nahajajo na grško-makedonski meji. Po drugi strani pa me seveda spominja na dogodke v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in na Kosovu iz vojne sredi devetdesetih let. Na žalost je videti, kot da mora vsaka generacija doživeti svojo vojno. Ko gledam begunske družine in otroke, ki bežijo, me to res spominja na našo zgodbo. Nimajo druge izbire. Ljudje bežijo tja, kjer lahko vsaj preživijo. Nihče ne gre od doma, če ni v to prisiljen.

Dejali ste: “Nenadoma sem se znašla v položaju, ko sem lahko povedala, kar mislim, in vplivala na svet.“  Bi lahko neka deklica iz Sirije, Afganistana ali Iraka, ki trenutno čaka na meji med Grčijo in Makedonijo, tudi danes tako zelo vplivala na ljudi, kot ste vi, če bi napisala dnevnik?

Pravzaprav ne vem natančno, kakšen vpliv je imel dnevnik, ki sem ga napisala. V dnevniku sem pač opisala svojo izkušnjo, kaj sem takrat doživljala. Prikazala sem življenje civilistov, otrok in družin v obleganem Sarajevu. In zagotovo tudi zdaj otroci pišejo dnevnike. Tudi moj ni bil edini v Sarajevu; izbran je bil po naključju. Ljudje so slišali za mojo zgodbo, ki pa še zdaleč ni samo moja, ampak od vseh nas, ki smo to preživeli. Vendar ko ljudje slišijo zgodbo enega človeka, jo zelo hitro posplošijo tudi na druge, češ: »Aha, tako je to … Vsi so isti – begunci.« Tako tudi ne prepoznajo posameznikov v množici ljudi. Enako se je z nami dogajalo v Sarajevu. Ampak če slišite posameznikov glas in mu posvetite več pozornosti, se vas lahko dotakne in pripomore k temu, da malo bolje razumete položaj.

Z vašo družino ste bili begunci in ste pobegnili iz Sarajeva, ki ste ga poimenovali kar Grozajevo. Kako pa gledate na trenutni položaj na Balkanu? Na jugu Italije in Španije begunska kriza traja že kar nekaj časa, a se zdi, da je prave razsežnosti krize Evropa občutila šele zdaj.

Verjetno je temu tako, ker je zdaj prišlo zares veliko število ljudi. Doslej je Evropa to dojemala kot manjši problem, ki se pač dogaja v Italiji, Španiji. Veliko število beguncev pa se zdaj verjetno tudi bolje sliši.

Kakšno je vaše mnenje o zapiranju meja držav EU?

Mislim, da je to eden izmed načinov ravnanja, ob katerem države verjetno mislijo, da so rešile problem. Njihov pogled na to je: “Če beguncev ne vidimo, ni težav.” Vendar to ne pomeni, da ljudje ne želijo priti v Evropo in da bodo nehali poskušati. To je pač en izmed načinov: vi mislite, da nadzirate položaj, ker vam je lažje, če begunci ne prečkajo vaše države. Ampak s tem nismo rešili problema.

Kako v povezavi s tem gledate na odločitve in ravnanje evropske skupnosti med obleganjem Sarajeva?

Tudi mi smo dolgo čakali, da se nekaj spremeni. Pričakovali smo, da se lahko obrnemo ne samo na Evropo, ampak na ves svet, recimo na Združene narode. Ampak dokler se niso ti dejavneje vključili, pa ne mislim samo na humanitarno pomoč, temveč dokler se niso vključili neposredno, se vojna ni ustavila. To obdobje čakanja, da se svet dogovori, kako se bo odzval in kaj bo storil, je bilo ključno za vojno v Bosni in Hercegovini. In mislim, da smo spet priče obdobju čakanja, da se svet dogovori, kaj naj naredi.

Je to čakanje lahko usodno?

Seveda. Če bi se vojna ustavila na način, kot se je končala 3 leta in pol pozneje, bi to pomenilo, da ne bilo treh let in pol trpljenja, žrtev in vsega tega. V Bosni bi bilo 100 tisoč več živih, milijon manj beguncev, bilo bi tudi manj travm, manj Srebrenic, manj vsega ... Ali je bilo čakanje pogubno? Absolutno, ker je tako dolgo trajalo.

Po Evropi divja tudi val ksenofobije, rasizma in celo fašizma. Ste sami kdaj kot begunka občutili kaj podobnega?

Po eni strani zagotovo moramo priznati, da je bilo lažje biti belopolti begunec kot temnopolti. Mogoče je to neugodna resnica, ki si jo moramo priznati, in nekaj zagotovo pomeni. Ampak moje izkušnje so bile v večini pozitivne. Meni se ni nikoli zgodilo, da bi bila kot tujka nezaželena, recimo v Dublinu. Sem pa to vseeno občutila. Pred časom se je zgodila tudi precej tragikomična zgodba, ko je nekdo mojemu prijatelju, ki je Irec, zabrusil, naj se pobere nazaj na Filipine, ker ima pač črne lase. Na neki način je smešno, vendar je po drugi strani tragično. Verjetno so zdaj takšne besede bolj prisotne med nami. Ima pa vsakršna asimilacija svoje težave.

Kako se s tem spopadati?

Vedno sta najboljša rešitev odprtost in izobraževanje. Poskušamo na primer pripovedovati zgodbe ljudi, ki prihajajo, razumeti, da nas ne napadajo, ampak da so ljudje, kot vsi drugi. Migracija je pač ena izmed najbolj normalnih stvari, ki je definirala evropskega človeka, če lahko tako rečem. Vse se je vedno reševalo z migracijami. In edini način, da se s tem spopadamo, je, da smo odprti, da poslušamo, da se izobražujemo, ne pa da se zapiramo in ustvarjamo razliko med njimi in nami.

V Slovenijo je med balkansko vojno prišlo več deset tisoč beguncev, zdaj jih nekateri nočejo sprejeti nekaj sto. Argumenti so, da je bil položaj drugačen in da so se ljudje vrnili. Je sploh mogoče primerjati dogodke sredi devetdesetih let in zdajšnje?   

Ljudje so bili sprejeti, ampak to ne pomeni, da niti takrat ni bilo težav. Če je bilo sprejetih 10 tisoč ljudi pod oznako “ti so naši”, to še ne pomeni, da jim ni bilo težko in da je bilo vse idealno in rožnato. Znova se vračam na to, ali je zdaj res tako zelo drugače samo zato, ker so ti ljudje pač malo temnejše polti.

Vaš dnevnik je bil leta 1994 preveden tudi v slovenščino in postal skoraj obvezno čtivo ne samo v osnovnih šolah, brali so ga tudi odrasli. Kako vas je dnevnik zaznamoval takrat in kako še vedno vpliva na vaše življenje?

Dokler sem pisala dnevnik, nisem imela nikakršnih namenov in želja, da bi ga tudi izdala. Prvi dnevnik sem začela pisati pri 9-ih letih, to je še pred tem, ki je izšel kot knjiga. Pisala sem ga pač zase. Sem namreč med tistimi ljudmi, ki vedno shranijo vstopnice za kino ali gledališke predstave in druge spominke in se jih še čez čas spominjajo. Zato sem tudi pisala dnevnik, da bi se lahko čez 10 let spominjala otroštva, seveda pa sta name vplivala tudi dnevnika Jadrana Krta in Ane Frank.

Potem sem se na dnevnik tudi zelo navezala in v vojni mi je postal pravi prijatelj, ki sem mu lahko zaupala, ko mi je bilo težko. Lahko sem mu povedala, kakšna je moja nova realnost, ki ni bila povezana s šolo in prijatelji, ampak z granatami, vodo, elektriko in vsem, kar se je dogajalo v Sarajevu.

Potem ko so izdali dnevnik, nekako ni bil več samo moj, ampak je pripadal vsem. Všeč mi je to, da nekaterim ljudem, prijateljem, sosedom, ki nastopajo v njem, danes pomeni nekakšen spomin na vse, kar se je dogajalo. Če pozabijo, kdaj ima kdo rojstni dan, to lahko vedno najdejo v dnevniku. To je nekaj, kar pripada tako meni kot moji družini in vsemu mestu. Zdaj pa je to preraslo v nekaj, kar predstavlja izkušnjo “nekega otroka v neki vojni.“

Ko sem urejala knjigo, v kateri so zbrani vojni dnevniki mladih ljudi z vsega sveta, je bilo branje drugih otroških dnevnikov zanimiva izkušnja. Knjiga zajema dnevnike od leta 1914 do 2014 in izkušnje mladih so, čeprav so iz drugih časov in drugih vojn, zelo podobne.

Ste se našli v kateri izmed zgodb?

Seveda. V zbirki je približno 17 dnevnikov, ampak da smo jih izbrali, smo morali prebrati na stotine dnevnikov. V vseh, ki sem jih brala, sem našla stavke, besede, ki sem jih tudi sama uporabljala leta 1992, nekdo pa jih je že napisal leta 1914, 1943, 1968 ali pa 2004 v Iraku. Zanimivo, da se nisem našla samo v enem, ampak na neki način kar v vseh.

Naenkrat ste iz deklice, ki je živela v kleti, z negotovo prihodnostjo, postali medijska osebnost, za vas so se zanimali tudi tuji politiki. So bili tudi oni za vas “fantje”, kot ste poimenovali politike in generale, ki so povzročili vojno?  

To so bili vseeno ljudje z večjim pomenom. Upam, da jim je moj dnevnik, ki bi ga lahko napisal kdor koli, nekako odprl oči, da so končno spregledali, kaj se dogaja s civilisti, otroki v Sarajevu ter v Bosni in Hercegovini. Nekako sem upala, da bodo lahko kaj spremenili, saj so takrat imeli veliko moči v svojih rokah.

Pa mislite, da ste realno kaj vplivali nanje?

Iskreno vam povem, da ne vem. Pri trinajstih letih sem se pred njimi znašla z željo, da bi bila lahko po vojni običajna najstnica, ki hodi v šolo, posluša glasbo in ima prijatelje. Najbolj pa me je motiviralo, da sem imela možnost, da nekaj povem v imenu vseh tistih, ki so ostali v zasedi, recimo v imenu svoje prijateljice, ki ni pisala dnevnika, ampak je risala. Zato sem se seveda spraševala, zakaj so rešili mene, ki sem samo pisala dnevnik, in ne nekoga, ki je bil ranjen. To je bila moja motivacija, da govorim v imenu vseh njih. Koliko je bilo učinka, ne vem.

Verjetno je to eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so vam jih zastavili, pa vseeno: kje ste dobili energijo, da ste še vedno pisali in vztrajali? Kaj so o tem rekli starši?

Vedno sem pisala zase. Tudi takrat, ko sem urejala zbirko dnevnikov, sem ugotovila, kako zanimivo je vse to: zakaj izbrati pisanje v času, ko ni elektrike, papirja, pisal, svetlobe in niti ni možnosti, da vse to kupite. Še vedno ne vem, zakaj; pač res sem pisala zase, ker sem tak človek, ki piše dnevnike v vseh situacijah, dobrih in slabih. Starši pa niso imeli s tem nič, vedeli so samo, da nekaj pišem, ampak to je bila moja stvar.

V dnevniku proti koncu zapišete, da ste dobili povratno pismo iz Amerike od novega prijatelja Brandona. Ste ga kdaj zares spoznali?

Takrat je obstajala neka izmenjava pisem in so ameriški otroci pisali sarajevskim, tako da pisma nisem dobila samo jaz. Brandona nisem nikoli spoznala, sva se pa še enkrat potem slišala, ampak na koncu izgubila stike.

V dnevniku pišete, da ste takrat radi poslušali Madonno. Jo še vedno?

Poslušam Madonnine starejše pesmi, ki me spominjajo na to obdobje.

Katero izmed njenih pesmi bi si mogoče želeli slišati zdaj?

Mogoče ni ravno moja najljubša, ampak me spominja na neki posnetek, ki ga še vedno hranim in na katerem v polomljeni angleščini pojem: Like a prayer.

Zlata Filipovič, rojeni ste v Sarajevu. Pred nekaj tedni je bila 20. obletnica prenehanja obleganja tega mesta, potem ko ste z družino pobegnili in se ustalili na Irskem. Kaj še čutite do Sarajeva? Kaj vam pomeni?

Sarajevo mi je zelo pri srcu in vedno, ko pridem nazaj, občutim srečo. Zanimivo je, da v Sarajevu pozabim, da obstajam tudi v Dublinu, da tam živim že več kot 20 let, pozabim na tamkajšnje prijatelje in delo. In Sarajevo vsakič zapustim v joku. Zelo težko se namreč poslavljamo drug od drugega, mogoče še vedno občutimo travme, kot takrat, ko smo se razhajali. Zdi se mi, da smo v zadnjih 25-ih letih vedno v nekakšnem procesu pozdravljanja. Na hitro se vidimo, potem pa spet moramo drugam. In vsakič nas slovo spomni na prvo slovo.

Kako bi lahko primerjali to pozdravljanje med zahodom in Sarajevom?

Pred časom sem zaznala, kako sem res vezana na Sarajevo, medtem ko na Irsko nisem. Zdi se mi, da sem se pač tam pred 20-imi leti na novo rodila, in to je to. V Sarajevu me veliko ljudi pozna, recimo kot hčer nekoga, vnukinjo ali pa kot deklico, s katero je hodil v šolo. Lepo je vedno znova občutiti, da res pripadam mestu in da bo ta povezanost v Sarajevu vedno globlja kot na Irskem.

Vas prebivalci Sarajeva še vedno radi sprejmejo, ne glede na to, da ste se odselili.

Imam se za Sarajevčanko, ki živi Dublinu. In to je res. Ne morem reči, da sem Irka, ker nisem. Tam sem res že nekaj časa in moje trenutno življenje je res v Dublinu, ampak nikoli ne bom pripadala Irski. Vsakič ko na primer sedem v taksi in pozdravim z običajnim angleškim pozdravom “hi”, se takoj sliši, da nisem z Irske. In skoraj vedno sledi vprašanje taksista, od kod sem in ali se bom kmalu vrnila. To me vedno znova opomni, da to ni moj dom. Počutim se dobro, vendar to je nekaj, kjer obstajam samo 20 let. In čeprav že nekaj časa ne živim v Sarajevu, se rada vedno znova vračam.

V študiji o Sarajevu sem bral, da je v zadnjih letih za mnoge Sarajevčane postal prostor, ki ga ne prepoznavajo več. Vi še prepoznate Sarajevo?

V zadnjih letih so veliko zgradili, še posebej v središču mesta, kjer se res veliko dogaja, veliko je festivalov, vse več je tudi turistov. Še vedno pa je veliko težav in nerazčiščenih stvari, ne samo v Sarajevu, ampak po vsej Bosni in Hercegovini; to so na žalost procesi, ki se dogajajo po vojni in se počasi rešujejo.

Neki profesor politologije mi je v Sarajevu pred leti dejal, da je največja težava mladih v Sarajevu in BiH etnonacionalizem, ki se nezadržno širi. Mnogi pa za nevzdržne razmere krivijo predvsem prodor islama v mestna in državna vlakna; to pa simbolizira ponikanje sekularne družbe, ki je bila za številne Sarajevčane osrednje zagotovilo tolerance. S tem pa se nestrpno radikalizirajo tudi druge vere.

Mogoče je to eden izmed žalostnih rezultatov vojne, da je prebivalstvo, ki je bilo prej bolj mešano, zdaj veliko bolj razdeljeno na “nas”, “vas”, “njih”. Gre za rezultat vojne in tudi Daytonskega sporazuma, ki je delitve nekako legitimiziral. Zamrznil je trenutek ob koncu vojne.  Res je, da je mešanosti naroda manj, kot je je bilo.

Kaj mislite o Daytonskem sporazumu? Je to uspešen projekt?

Uspešen je samo v tej meri, da je bil edini od vseh sporazumov, ki je obstal in ustavil vojno. Bilo je namreč toliko različnih sporazumov … Veselili smo se vsakokrat, ko je bilo podpisano kakšno premirje, navadno pa je bilo že naslednji dan kršeno. Tako smo se tudi naučili biti skeptični do vsakega poskusa premirja in podpisa sporazuma.

Kaj za vas pomenijo sodbe mednarodnega sodišča v Haagu?

To je mogoče nehvaležen proces pravde po koncu vojne, ko je pomembno, da se te stvari opravijo. Ampak po drugi strani nič od tega ne bo vrnilo ogromno mrtvih, posiljenih in ranjenih. Če zbanaliziram: ko vam nekdo ukrade torbico, v kateri ste imeli slike najdražjih, pa četudi ga dobijo in pride do sodbe, vam nič ne bo vrnilo slik, ki so vam bile pri srcu. Vedno boste občutili žalost. Seveda pa je pomembno, da se pokaže resnica, ki bo pomagala pri grajenju prihodnosti.

Bo mogoče kdaj na Balkanu in v BiH živeti brez napetosti, recimo tako kot pred vojno, kar bi mnogi radi videli?

Sodelovala sem z organizacijo Mednarodna krizna skupina. V tej skupini je bil nekdo, ki je bil zadolžen za Balkan. Vprašala sem ga, koliko časa bo moralo preteči, da bo tako kot pred vojno. To je bilo pred desetimi leti in dejal mi je, da bo do normalizacije preteklo 30 ali 40 let. Takrat sem ugotovila, da vsi državni in zgodovinski procesi trajajo veliko dlje, kot si mislimo. Globoke travme in želje, da se vzpostavijo razmere kot pred vojno,  zahtevajo dolg proces.

Imate posebno glasbeno željo za Sarajevo, katero skladbo bi mu poklonili?

Pred časom sem iz Sarajeva dobila za darilo albuma Amire Medunjanine in Boža Vreća, ki me s svojimi interpretacijami pesmi spominjata na mesto.

Dnevniku, ki ste ga napisali med obleganjem Sarajeva, ste dali ime Mimmy. Na koncu ste mu tudi obljubili, da mu boste še kdaj pisali in pripovedovali o svojem bednem življenju. Kdaj in o kakšnem življenju ste mu pisali nazadnje?

Ta Mimmy, tako se mi zdi, zdaj pripada neki mlajši Zlati. Malo bi bilo smešno, če bi zdaj pisala: “Draga Mimmy”. Ko sem šla iz Sarajeva, sem začela pisati nov dnevnik, ampak takrat nisem več pisala Mimmy, ki je s tem tudi izginila iz mojih dnevnikov.

Torej ste tudi prekinili bedno življenje.

Mimmy je nastala z lepim življenjem, saj sem dnevniku dala ime pred vojno, ko je bilo še vse v redu. In Mimmy ni bila povezana samo s tem težkim vojnim delom dnevnika. Sicer nisem niti razmišljala o tem, ampak potem dnevnika preprosto nisem več naslavljala z "Draga Mimmy".

Ampak vaše življenje po Mimmy je bilo veliko lepše.

Seveda, po izdaji knjige, sem bila na varnem, v šoli in vzpostavila sem običajno najstniško življenje. Ampak to ne pomeni, da sem vse pozabila, ko sem odšla iz Sarajeva.

Tam je ostalo veliko ljudi, ki jih nismo mogli kar tako pozabiti in pustiti za sabo. Ne morem reči, da je bil to srečen konec, ampak bil je novi začetek.

Kaj pa drugače zdaj počnete? V Ljubljano ste prišli kot članica žirije na festivalu dokumentarnega filma.

Delam kot producentka dokumentarnih filmov na Irskem. Veliko sodelujem s prostovoljskimi organizacijami, kot je irski Amnesty International. Sodelovala sem tudi z Združenimi narodi, Unescom, organizacijo Save the Children, pomagala sem tudi pri delavnicah za otroke, ki jih veseli pisanje. So pa to vseeno postranske stvari, glavna zadolžitev je produkcija dokumentarnih filmov.

Kdaj lahko pričakujemo vaš film o Sarajevu?

Mogoče pa res nekoč. Pomembno je, da nisem ves čas definirana samo s Sarajevom, vojno in dnevnikom, ampak da se povežem še s kakšno drugo zgodbo. To ne pomeni, da me ne zanima, ampak trenutno res delam pri drugih projektih.

V  intervjuju pred devetimi leti ste dejali, da verjamete, da so ljudje na splošno dobri in da širite revolucijo optimizma. Še vedno vztrajate pri tej tezi?

Ne spomnim se, ali sem to res rekla, vendar sem v samem bistvu res optimistka. Kljub vsemu verjamem v pozitivne strani ljudi. Moj fant z Irske, ki je imel povsem drugačno in normalnejše življenje od mene, recimo misli, da je veliko več slabih ljudi na svetu, kot jaz, ki sem preživela vojno. Mogoče me je zaznamovalo, da sem v istem obdobju doživela, kako so lahko ljudje grozni in zlobni in kako so lahko neverjetno človeški drug do drugega. Mogoče so to skrajnosti, najslabše in najlepše plati ljudi, ki jih vidimo. Mogoče pa je to, da verjamem v pozitivne ljudi, ena od mojih značilnosti.

Še en citat sem si zapisal iz tega intervjuja: "v trenutku nemoči imam samo upanje! Razumem, da se dogaja nekaj slabega, ampak na koncu tunela vidim luč." Je ta luč še vedno vidna?

Vedno verjamem, da se bo na koncu vse rešilo. Nedavno sem prebrala, da ne glede na to, kako težko vam je v nekem trenutku, se boste čez 5 ali 20 let v večini primerov tega spominjali v skupini prijateljev in si pripovedovali, kako je bilo. Življenje je pač polno vzponov in padcev. Vendar, ja, na koncu vedno nekako vidim luč.


Nedeljski gost

870 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Zlata Filipović

15.05.2016


Sarajevska Ana Frank živi in ustvarja na Irskem

Zlato Filipović ljudje najbolj poznajo kot sarajevsko Ano Frank. Deklico, ki je pisala dnevnik med obleganjem Sarajeva in se kot begunka z družino ustalila na Irskem. Življenje in vojna v Sarajevu jo je za vedno zaznamovalo. Zdaj z ustvarjanjem dokumentarnih filmov daje glas tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Kaj čutite, ko spremljate begunce ujete na grško-makedonski meji? Morda podoživljate tudi svojo zgodbo, ujetost v letih 1992-93?

Moja izkušnja je vendarle nekoliko drugačna od usod ljudi, ki se zdaj nahajajo na grško-makedonski meji. Po drugi strani pa me seveda spominja na dogodke v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in na Kosovu iz vojne sredi devetdesetih let. Na žalost je videti, kot da mora vsaka generacija doživeti svojo vojno. Ko gledam begunske družine in otroke, ki bežijo, me to res spominja na našo zgodbo. Nimajo druge izbire. Ljudje bežijo tja, kjer lahko vsaj preživijo. Nihče ne gre od doma, če ni v to prisiljen.

Dejali ste: “Nenadoma sem se znašla v položaju, ko sem lahko povedala, kar mislim, in vplivala na svet.“  Bi lahko neka deklica iz Sirije, Afganistana ali Iraka, ki trenutno čaka na meji med Grčijo in Makedonijo, tudi danes tako zelo vplivala na ljudi, kot ste vi, če bi napisala dnevnik?

Pravzaprav ne vem natančno, kakšen vpliv je imel dnevnik, ki sem ga napisala. V dnevniku sem pač opisala svojo izkušnjo, kaj sem takrat doživljala. Prikazala sem življenje civilistov, otrok in družin v obleganem Sarajevu. In zagotovo tudi zdaj otroci pišejo dnevnike. Tudi moj ni bil edini v Sarajevu; izbran je bil po naključju. Ljudje so slišali za mojo zgodbo, ki pa še zdaleč ni samo moja, ampak od vseh nas, ki smo to preživeli. Vendar ko ljudje slišijo zgodbo enega človeka, jo zelo hitro posplošijo tudi na druge, češ: »Aha, tako je to … Vsi so isti – begunci.« Tako tudi ne prepoznajo posameznikov v množici ljudi. Enako se je z nami dogajalo v Sarajevu. Ampak če slišite posameznikov glas in mu posvetite več pozornosti, se vas lahko dotakne in pripomore k temu, da malo bolje razumete položaj.

Z vašo družino ste bili begunci in ste pobegnili iz Sarajeva, ki ste ga poimenovali kar Grozajevo. Kako pa gledate na trenutni položaj na Balkanu? Na jugu Italije in Španije begunska kriza traja že kar nekaj časa, a se zdi, da je prave razsežnosti krize Evropa občutila šele zdaj.

Verjetno je temu tako, ker je zdaj prišlo zares veliko število ljudi. Doslej je Evropa to dojemala kot manjši problem, ki se pač dogaja v Italiji, Španiji. Veliko število beguncev pa se zdaj verjetno tudi bolje sliši.

Kakšno je vaše mnenje o zapiranju meja držav EU?

Mislim, da je to eden izmed načinov ravnanja, ob katerem države verjetno mislijo, da so rešile problem. Njihov pogled na to je: “Če beguncev ne vidimo, ni težav.” Vendar to ne pomeni, da ljudje ne želijo priti v Evropo in da bodo nehali poskušati. To je pač en izmed načinov: vi mislite, da nadzirate položaj, ker vam je lažje, če begunci ne prečkajo vaše države. Ampak s tem nismo rešili problema.

Kako v povezavi s tem gledate na odločitve in ravnanje evropske skupnosti med obleganjem Sarajeva?

Tudi mi smo dolgo čakali, da se nekaj spremeni. Pričakovali smo, da se lahko obrnemo ne samo na Evropo, ampak na ves svet, recimo na Združene narode. Ampak dokler se niso ti dejavneje vključili, pa ne mislim samo na humanitarno pomoč, temveč dokler se niso vključili neposredno, se vojna ni ustavila. To obdobje čakanja, da se svet dogovori, kako se bo odzval in kaj bo storil, je bilo ključno za vojno v Bosni in Hercegovini. In mislim, da smo spet priče obdobju čakanja, da se svet dogovori, kaj naj naredi.

Je to čakanje lahko usodno?

Seveda. Če bi se vojna ustavila na način, kot se je končala 3 leta in pol pozneje, bi to pomenilo, da ne bilo treh let in pol trpljenja, žrtev in vsega tega. V Bosni bi bilo 100 tisoč več živih, milijon manj beguncev, bilo bi tudi manj travm, manj Srebrenic, manj vsega ... Ali je bilo čakanje pogubno? Absolutno, ker je tako dolgo trajalo.

Po Evropi divja tudi val ksenofobije, rasizma in celo fašizma. Ste sami kdaj kot begunka občutili kaj podobnega?

Po eni strani zagotovo moramo priznati, da je bilo lažje biti belopolti begunec kot temnopolti. Mogoče je to neugodna resnica, ki si jo moramo priznati, in nekaj zagotovo pomeni. Ampak moje izkušnje so bile v večini pozitivne. Meni se ni nikoli zgodilo, da bi bila kot tujka nezaželena, recimo v Dublinu. Sem pa to vseeno občutila. Pred časom se je zgodila tudi precej tragikomična zgodba, ko je nekdo mojemu prijatelju, ki je Irec, zabrusil, naj se pobere nazaj na Filipine, ker ima pač črne lase. Na neki način je smešno, vendar je po drugi strani tragično. Verjetno so zdaj takšne besede bolj prisotne med nami. Ima pa vsakršna asimilacija svoje težave.

Kako se s tem spopadati?

Vedno sta najboljša rešitev odprtost in izobraževanje. Poskušamo na primer pripovedovati zgodbe ljudi, ki prihajajo, razumeti, da nas ne napadajo, ampak da so ljudje, kot vsi drugi. Migracija je pač ena izmed najbolj normalnih stvari, ki je definirala evropskega človeka, če lahko tako rečem. Vse se je vedno reševalo z migracijami. In edini način, da se s tem spopadamo, je, da smo odprti, da poslušamo, da se izobražujemo, ne pa da se zapiramo in ustvarjamo razliko med njimi in nami.

V Slovenijo je med balkansko vojno prišlo več deset tisoč beguncev, zdaj jih nekateri nočejo sprejeti nekaj sto. Argumenti so, da je bil položaj drugačen in da so se ljudje vrnili. Je sploh mogoče primerjati dogodke sredi devetdesetih let in zdajšnje?   

Ljudje so bili sprejeti, ampak to ne pomeni, da niti takrat ni bilo težav. Če je bilo sprejetih 10 tisoč ljudi pod oznako “ti so naši”, to še ne pomeni, da jim ni bilo težko in da je bilo vse idealno in rožnato. Znova se vračam na to, ali je zdaj res tako zelo drugače samo zato, ker so ti ljudje pač malo temnejše polti.

Vaš dnevnik je bil leta 1994 preveden tudi v slovenščino in postal skoraj obvezno čtivo ne samo v osnovnih šolah, brali so ga tudi odrasli. Kako vas je dnevnik zaznamoval takrat in kako še vedno vpliva na vaše življenje?

Dokler sem pisala dnevnik, nisem imela nikakršnih namenov in želja, da bi ga tudi izdala. Prvi dnevnik sem začela pisati pri 9-ih letih, to je še pred tem, ki je izšel kot knjiga. Pisala sem ga pač zase. Sem namreč med tistimi ljudmi, ki vedno shranijo vstopnice za kino ali gledališke predstave in druge spominke in se jih še čez čas spominjajo. Zato sem tudi pisala dnevnik, da bi se lahko čez 10 let spominjala otroštva, seveda pa sta name vplivala tudi dnevnika Jadrana Krta in Ane Frank.

Potem sem se na dnevnik tudi zelo navezala in v vojni mi je postal pravi prijatelj, ki sem mu lahko zaupala, ko mi je bilo težko. Lahko sem mu povedala, kakšna je moja nova realnost, ki ni bila povezana s šolo in prijatelji, ampak z granatami, vodo, elektriko in vsem, kar se je dogajalo v Sarajevu.

Potem ko so izdali dnevnik, nekako ni bil več samo moj, ampak je pripadal vsem. Všeč mi je to, da nekaterim ljudem, prijateljem, sosedom, ki nastopajo v njem, danes pomeni nekakšen spomin na vse, kar se je dogajalo. Če pozabijo, kdaj ima kdo rojstni dan, to lahko vedno najdejo v dnevniku. To je nekaj, kar pripada tako meni kot moji družini in vsemu mestu. Zdaj pa je to preraslo v nekaj, kar predstavlja izkušnjo “nekega otroka v neki vojni.“

Ko sem urejala knjigo, v kateri so zbrani vojni dnevniki mladih ljudi z vsega sveta, je bilo branje drugih otroških dnevnikov zanimiva izkušnja. Knjiga zajema dnevnike od leta 1914 do 2014 in izkušnje mladih so, čeprav so iz drugih časov in drugih vojn, zelo podobne.

Ste se našli v kateri izmed zgodb?

Seveda. V zbirki je približno 17 dnevnikov, ampak da smo jih izbrali, smo morali prebrati na stotine dnevnikov. V vseh, ki sem jih brala, sem našla stavke, besede, ki sem jih tudi sama uporabljala leta 1992, nekdo pa jih je že napisal leta 1914, 1943, 1968 ali pa 2004 v Iraku. Zanimivo, da se nisem našla samo v enem, ampak na neki način kar v vseh.

Naenkrat ste iz deklice, ki je živela v kleti, z negotovo prihodnostjo, postali medijska osebnost, za vas so se zanimali tudi tuji politiki. So bili tudi oni za vas “fantje”, kot ste poimenovali politike in generale, ki so povzročili vojno?  

To so bili vseeno ljudje z večjim pomenom. Upam, da jim je moj dnevnik, ki bi ga lahko napisal kdor koli, nekako odprl oči, da so končno spregledali, kaj se dogaja s civilisti, otroki v Sarajevu ter v Bosni in Hercegovini. Nekako sem upala, da bodo lahko kaj spremenili, saj so takrat imeli veliko moči v svojih rokah.

Pa mislite, da ste realno kaj vplivali nanje?

Iskreno vam povem, da ne vem. Pri trinajstih letih sem se pred njimi znašla z željo, da bi bila lahko po vojni običajna najstnica, ki hodi v šolo, posluša glasbo in ima prijatelje. Najbolj pa me je motiviralo, da sem imela možnost, da nekaj povem v imenu vseh tistih, ki so ostali v zasedi, recimo v imenu svoje prijateljice, ki ni pisala dnevnika, ampak je risala. Zato sem se seveda spraševala, zakaj so rešili mene, ki sem samo pisala dnevnik, in ne nekoga, ki je bil ranjen. To je bila moja motivacija, da govorim v imenu vseh njih. Koliko je bilo učinka, ne vem.

Verjetno je to eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so vam jih zastavili, pa vseeno: kje ste dobili energijo, da ste še vedno pisali in vztrajali? Kaj so o tem rekli starši?

Vedno sem pisala zase. Tudi takrat, ko sem urejala zbirko dnevnikov, sem ugotovila, kako zanimivo je vse to: zakaj izbrati pisanje v času, ko ni elektrike, papirja, pisal, svetlobe in niti ni možnosti, da vse to kupite. Še vedno ne vem, zakaj; pač res sem pisala zase, ker sem tak človek, ki piše dnevnike v vseh situacijah, dobrih in slabih. Starši pa niso imeli s tem nič, vedeli so samo, da nekaj pišem, ampak to je bila moja stvar.

V dnevniku proti koncu zapišete, da ste dobili povratno pismo iz Amerike od novega prijatelja Brandona. Ste ga kdaj zares spoznali?

Takrat je obstajala neka izmenjava pisem in so ameriški otroci pisali sarajevskim, tako da pisma nisem dobila samo jaz. Brandona nisem nikoli spoznala, sva se pa še enkrat potem slišala, ampak na koncu izgubila stike.

V dnevniku pišete, da ste takrat radi poslušali Madonno. Jo še vedno?

Poslušam Madonnine starejše pesmi, ki me spominjajo na to obdobje.

Katero izmed njenih pesmi bi si mogoče želeli slišati zdaj?

Mogoče ni ravno moja najljubša, ampak me spominja na neki posnetek, ki ga še vedno hranim in na katerem v polomljeni angleščini pojem: Like a prayer.

Zlata Filipovič, rojeni ste v Sarajevu. Pred nekaj tedni je bila 20. obletnica prenehanja obleganja tega mesta, potem ko ste z družino pobegnili in se ustalili na Irskem. Kaj še čutite do Sarajeva? Kaj vam pomeni?

Sarajevo mi je zelo pri srcu in vedno, ko pridem nazaj, občutim srečo. Zanimivo je, da v Sarajevu pozabim, da obstajam tudi v Dublinu, da tam živim že več kot 20 let, pozabim na tamkajšnje prijatelje in delo. In Sarajevo vsakič zapustim v joku. Zelo težko se namreč poslavljamo drug od drugega, mogoče še vedno občutimo travme, kot takrat, ko smo se razhajali. Zdi se mi, da smo v zadnjih 25-ih letih vedno v nekakšnem procesu pozdravljanja. Na hitro se vidimo, potem pa spet moramo drugam. In vsakič nas slovo spomni na prvo slovo.

Kako bi lahko primerjali to pozdravljanje med zahodom in Sarajevom?

Pred časom sem zaznala, kako sem res vezana na Sarajevo, medtem ko na Irsko nisem. Zdi se mi, da sem se pač tam pred 20-imi leti na novo rodila, in to je to. V Sarajevu me veliko ljudi pozna, recimo kot hčer nekoga, vnukinjo ali pa kot deklico, s katero je hodil v šolo. Lepo je vedno znova občutiti, da res pripadam mestu in da bo ta povezanost v Sarajevu vedno globlja kot na Irskem.

Vas prebivalci Sarajeva še vedno radi sprejmejo, ne glede na to, da ste se odselili.

Imam se za Sarajevčanko, ki živi Dublinu. In to je res. Ne morem reči, da sem Irka, ker nisem. Tam sem res že nekaj časa in moje trenutno življenje je res v Dublinu, ampak nikoli ne bom pripadala Irski. Vsakič ko na primer sedem v taksi in pozdravim z običajnim angleškim pozdravom “hi”, se takoj sliši, da nisem z Irske. In skoraj vedno sledi vprašanje taksista, od kod sem in ali se bom kmalu vrnila. To me vedno znova opomni, da to ni moj dom. Počutim se dobro, vendar to je nekaj, kjer obstajam samo 20 let. In čeprav že nekaj časa ne živim v Sarajevu, se rada vedno znova vračam.

V študiji o Sarajevu sem bral, da je v zadnjih letih za mnoge Sarajevčane postal prostor, ki ga ne prepoznavajo več. Vi še prepoznate Sarajevo?

V zadnjih letih so veliko zgradili, še posebej v središču mesta, kjer se res veliko dogaja, veliko je festivalov, vse več je tudi turistov. Še vedno pa je veliko težav in nerazčiščenih stvari, ne samo v Sarajevu, ampak po vsej Bosni in Hercegovini; to so na žalost procesi, ki se dogajajo po vojni in se počasi rešujejo.

Neki profesor politologije mi je v Sarajevu pred leti dejal, da je največja težava mladih v Sarajevu in BiH etnonacionalizem, ki se nezadržno širi. Mnogi pa za nevzdržne razmere krivijo predvsem prodor islama v mestna in državna vlakna; to pa simbolizira ponikanje sekularne družbe, ki je bila za številne Sarajevčane osrednje zagotovilo tolerance. S tem pa se nestrpno radikalizirajo tudi druge vere.

Mogoče je to eden izmed žalostnih rezultatov vojne, da je prebivalstvo, ki je bilo prej bolj mešano, zdaj veliko bolj razdeljeno na “nas”, “vas”, “njih”. Gre za rezultat vojne in tudi Daytonskega sporazuma, ki je delitve nekako legitimiziral. Zamrznil je trenutek ob koncu vojne.  Res je, da je mešanosti naroda manj, kot je je bilo.

Kaj mislite o Daytonskem sporazumu? Je to uspešen projekt?

Uspešen je samo v tej meri, da je bil edini od vseh sporazumov, ki je obstal in ustavil vojno. Bilo je namreč toliko različnih sporazumov … Veselili smo se vsakokrat, ko je bilo podpisano kakšno premirje, navadno pa je bilo že naslednji dan kršeno. Tako smo se tudi naučili biti skeptični do vsakega poskusa premirja in podpisa sporazuma.

Kaj za vas pomenijo sodbe mednarodnega sodišča v Haagu?

To je mogoče nehvaležen proces pravde po koncu vojne, ko je pomembno, da se te stvari opravijo. Ampak po drugi strani nič od tega ne bo vrnilo ogromno mrtvih, posiljenih in ranjenih. Če zbanaliziram: ko vam nekdo ukrade torbico, v kateri ste imeli slike najdražjih, pa četudi ga dobijo in pride do sodbe, vam nič ne bo vrnilo slik, ki so vam bile pri srcu. Vedno boste občutili žalost. Seveda pa je pomembno, da se pokaže resnica, ki bo pomagala pri grajenju prihodnosti.

Bo mogoče kdaj na Balkanu in v BiH živeti brez napetosti, recimo tako kot pred vojno, kar bi mnogi radi videli?

Sodelovala sem z organizacijo Mednarodna krizna skupina. V tej skupini je bil nekdo, ki je bil zadolžen za Balkan. Vprašala sem ga, koliko časa bo moralo preteči, da bo tako kot pred vojno. To je bilo pred desetimi leti in dejal mi je, da bo do normalizacije preteklo 30 ali 40 let. Takrat sem ugotovila, da vsi državni in zgodovinski procesi trajajo veliko dlje, kot si mislimo. Globoke travme in želje, da se vzpostavijo razmere kot pred vojno,  zahtevajo dolg proces.

Imate posebno glasbeno željo za Sarajevo, katero skladbo bi mu poklonili?

Pred časom sem iz Sarajeva dobila za darilo albuma Amire Medunjanine in Boža Vreća, ki me s svojimi interpretacijami pesmi spominjata na mesto.

Dnevniku, ki ste ga napisali med obleganjem Sarajeva, ste dali ime Mimmy. Na koncu ste mu tudi obljubili, da mu boste še kdaj pisali in pripovedovali o svojem bednem življenju. Kdaj in o kakšnem življenju ste mu pisali nazadnje?

Ta Mimmy, tako se mi zdi, zdaj pripada neki mlajši Zlati. Malo bi bilo smešno, če bi zdaj pisala: “Draga Mimmy”. Ko sem šla iz Sarajeva, sem začela pisati nov dnevnik, ampak takrat nisem več pisala Mimmy, ki je s tem tudi izginila iz mojih dnevnikov.

Torej ste tudi prekinili bedno življenje.

Mimmy je nastala z lepim življenjem, saj sem dnevniku dala ime pred vojno, ko je bilo še vse v redu. In Mimmy ni bila povezana samo s tem težkim vojnim delom dnevnika. Sicer nisem niti razmišljala o tem, ampak potem dnevnika preprosto nisem več naslavljala z "Draga Mimmy".

Ampak vaše življenje po Mimmy je bilo veliko lepše.

Seveda, po izdaji knjige, sem bila na varnem, v šoli in vzpostavila sem običajno najstniško življenje. Ampak to ne pomeni, da sem vse pozabila, ko sem odšla iz Sarajeva.

Tam je ostalo veliko ljudi, ki jih nismo mogli kar tako pozabiti in pustiti za sabo. Ne morem reči, da je bil to srečen konec, ampak bil je novi začetek.

Kaj pa drugače zdaj počnete? V Ljubljano ste prišli kot članica žirije na festivalu dokumentarnega filma.

Delam kot producentka dokumentarnih filmov na Irskem. Veliko sodelujem s prostovoljskimi organizacijami, kot je irski Amnesty International. Sodelovala sem tudi z Združenimi narodi, Unescom, organizacijo Save the Children, pomagala sem tudi pri delavnicah za otroke, ki jih veseli pisanje. So pa to vseeno postranske stvari, glavna zadolžitev je produkcija dokumentarnih filmov.

Kdaj lahko pričakujemo vaš film o Sarajevu?

Mogoče pa res nekoč. Pomembno je, da nisem ves čas definirana samo s Sarajevom, vojno in dnevnikom, ampak da se povežem še s kakšno drugo zgodbo. To ne pomeni, da me ne zanima, ampak trenutno res delam pri drugih projektih.

V  intervjuju pred devetimi leti ste dejali, da verjamete, da so ljudje na splošno dobri in da širite revolucijo optimizma. Še vedno vztrajate pri tej tezi?

Ne spomnim se, ali sem to res rekla, vendar sem v samem bistvu res optimistka. Kljub vsemu verjamem v pozitivne strani ljudi. Moj fant z Irske, ki je imel povsem drugačno in normalnejše življenje od mene, recimo misli, da je veliko več slabih ljudi na svetu, kot jaz, ki sem preživela vojno. Mogoče me je zaznamovalo, da sem v istem obdobju doživela, kako so lahko ljudje grozni in zlobni in kako so lahko neverjetno človeški drug do drugega. Mogoče so to skrajnosti, najslabše in najlepše plati ljudi, ki jih vidimo. Mogoče pa je to, da verjamem v pozitivne ljudi, ena od mojih značilnosti.

Še en citat sem si zapisal iz tega intervjuja: "v trenutku nemoči imam samo upanje! Razumem, da se dogaja nekaj slabega, ampak na koncu tunela vidim luč." Je ta luč še vedno vidna?

Vedno verjamem, da se bo na koncu vse rešilo. Nedavno sem prebrala, da ne glede na to, kako težko vam je v nekem trenutku, se boste čez 5 ali 20 let v večini primerov tega spominjali v skupini prijateljev in si pripovedovali, kako je bilo. Življenje je pač polno vzponov in padcev. Vendar, ja, na koncu vedno nekako vidim luč.


03.05.2020

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.


26.04.2020

dr. Katarina Keber

Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.


19.04.2020

Roman Jerala

Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.


12.04.2020

Gregor Čušin

Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.


05.04.2020

Tina Bregant

Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, dokorica nevropediatrije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.


29.03.2020

Biserka Marolt Meden

Biserka Marolt Meden je humanitarka, prostovoljka, skupaj s sodelavkami je postavila materinski dom v Sloveniji, sodelovala pri izgradnji Pediatrične klinike in bila njena strokovna direktorica. Sedaj je upokojena, a aktivna v civilnem združenju Srebrna nit, ki si prizadeva za drugačen odnos družbe do starostnikov. Izpostavlja nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi uzakonitev pravice za dostojno dokončanje življenja, ob epidemiji pa opozarja, da daljša osamitev v domovih za starejše ni najboljša rešitev. Z njo se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


22.03.2020

Renata Salecl, filozofinja in sociologinja

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka. Avtor: Luka Hvalc   


15.03.2020

Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost

Strokovnjak za jedrsko varnost magister Miroslav Gregorič je bil do leta 2002 direktor Uprave RS za jedrsko varnost, več kot šest let je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju. Vmes pa kot predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC še pred napadom na Irak vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Po upokojitvi pa se je posvetil tudi raziskovanju ozadij premogovništva v Šaleški dolini. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


08.03.2020

Ana Jug

Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.


01.03.2020

Andrej Bauer, matematik

Šaljiva definicija pravi, da je matematika sestavljena iz 50% formul, 50% dokazov in 50% domišljije. Andrej Bauer se strinja, da to sploh ni tako slaba definicija. Matematika je gonilna sila številnih ved, ne le računalništva. Tudi če vas v šoli ni navdušila, vas bodo številne zanimive izpeljave problemov, ki jih rešujejo raziskovalci na Fakulteti za matematiko in fiziko.


23.02.2020

Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem

Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh … Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.


16.02.2020

Nedeljska gostja - Andreja Leskovšek McQuarrie

V času tekmovanja za Zlato lisico smo se srečali z nekdanjo tekmovalko, potem pa tudi profesionalno smučarko na ameriški turneji. Andreja Leskovšek McQuarrie je v spominu »zrelih« Slovencev predvsem nekdanja alpska smučarka, mladinska svetovna prvakinja, ki je zelo mlada končala kariero. Manj znano je, da je po študiju psihologije ostala v Združenih državah, si tam ustvarila družino in po naključju postala vpeta v organizacijo zimskih olimpijskih iger. 20 let je svetovala organizatorjem zimskih olimpijskih iger, začela v Salt Lake Citiju, se potem selila v Italijo zaradi Torina, pa v Kanado zaradi Vancouvra, potem pa za igre v Sočiju in Pyeongchangu delovala že iz Slovenije, iz Komende. Zaradi hčerke se je po vrnitvi v domovino srečala z ženskim nogometom, postala predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, glasnica ženskega nogometa, ki ga vidi kot izjemno priložnost, tudi poslovno, obenem pa je že dolgo tudi borka za enake možnosti v športu. "Ne obstajata ženski in moški šport, ostaja samo šport!"


09.02.2020

Dragan Živadinov

Talent gledališkega režiserja in postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova je vesolje zaznalo že v vrtcu v domači Ilirski Bistrici. Vzgojiteljica ga je primerjala kar z velikim slikarjem Černigojem, sam pa se je v mladih letih navduševal nad Dragotinom Kettejem, Srečkom Kosovelom in Markom Brecljem. Dragan Živadinov se pripravlja na izstrelitev umetniškega satelita, v domačem kulturnem vesolju pa ni nikoli našel gladkih tirnic. Trdno je prepričan, da je Republiko Slovenijo zgradila umetnost, ne pa generali … Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik. Foto: Bobo


02.02.2020

Tanja Španić, predsednica Europe donne

Tanjo Španić so izkušnje z boleznijo, ki jo je presenetila na začetku njene znanstvene poti, in želja pomagati, spodbudile, da je opustila znanost in se posvetila vodenju združenja za boj proti raku dojk Europa donna. “Šele kakšni dve leti po bolezni sem začela razmišljati, v kakšni stiski so bili pravzaprav moji starši.“ V Evropi donni (https://europadonna.si/) tudi zato s svojimi programi podpore skrbijo za svojce obolelih. Gosti jo Danila Hradil Kuplen.


24.01.2020

Dr. Andrej Pompe, oglaševalec in glasbenik

Dr. Andrej Pompe je v slovensko oglaševanje vstopil na začetku devetdesetih z ustanovitvijo agencije Formitas, kjer je še vedno partner. Je avtor več kot 140 jinglov za oglase, napisal je pesem za legendarni Frutek: lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo … Zdaj predava o blagovnih znamkah. Je ustanovni član skupine Panda, ki že štiriintrideseto leto sooblikuje slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo avtorsko glasbo. Tudi o povezovanju I feel Slovenia z Luko Dončićem, pa tudi o tem, kako naš učni sitem ne spodbuja ustvarjalnosti in inovativnosti. Z Andrejem Pompetom se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


19.01.2020

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.


10.01.2020

Alojz Kodre, fizik in prevajalec

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.


22.12.2019

Boris Podrecca

Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


15.12.2019

Dana Budisavljević

Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.


08.12.2019

Filip Gartner, legendarni smučarski trener

Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.


Stran 12 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov