Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zlata Filipović

15.05.2016


Sarajevska Ana Frank živi in ustvarja na Irskem

Zlato Filipović ljudje najbolj poznajo kot sarajevsko Ano Frank. Deklico, ki je pisala dnevnik med obleganjem Sarajeva in se kot begunka z družino ustalila na Irskem. Življenje in vojna v Sarajevu jo je za vedno zaznamovalo. Zdaj z ustvarjanjem dokumentarnih filmov daje glas tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Kaj čutite, ko spremljate begunce ujete na grško-makedonski meji? Morda podoživljate tudi svojo zgodbo, ujetost v letih 1992-93?

Moja izkušnja je vendarle nekoliko drugačna od usod ljudi, ki se zdaj nahajajo na grško-makedonski meji. Po drugi strani pa me seveda spominja na dogodke v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in na Kosovu iz vojne sredi devetdesetih let. Na žalost je videti, kot da mora vsaka generacija doživeti svojo vojno. Ko gledam begunske družine in otroke, ki bežijo, me to res spominja na našo zgodbo. Nimajo druge izbire. Ljudje bežijo tja, kjer lahko vsaj preživijo. Nihče ne gre od doma, če ni v to prisiljen.

Dejali ste: “Nenadoma sem se znašla v položaju, ko sem lahko povedala, kar mislim, in vplivala na svet.“  Bi lahko neka deklica iz Sirije, Afganistana ali Iraka, ki trenutno čaka na meji med Grčijo in Makedonijo, tudi danes tako zelo vplivala na ljudi, kot ste vi, če bi napisala dnevnik?

Pravzaprav ne vem natančno, kakšen vpliv je imel dnevnik, ki sem ga napisala. V dnevniku sem pač opisala svojo izkušnjo, kaj sem takrat doživljala. Prikazala sem življenje civilistov, otrok in družin v obleganem Sarajevu. In zagotovo tudi zdaj otroci pišejo dnevnike. Tudi moj ni bil edini v Sarajevu; izbran je bil po naključju. Ljudje so slišali za mojo zgodbo, ki pa še zdaleč ni samo moja, ampak od vseh nas, ki smo to preživeli. Vendar ko ljudje slišijo zgodbo enega človeka, jo zelo hitro posplošijo tudi na druge, češ: »Aha, tako je to … Vsi so isti – begunci.« Tako tudi ne prepoznajo posameznikov v množici ljudi. Enako se je z nami dogajalo v Sarajevu. Ampak če slišite posameznikov glas in mu posvetite več pozornosti, se vas lahko dotakne in pripomore k temu, da malo bolje razumete položaj.

Z vašo družino ste bili begunci in ste pobegnili iz Sarajeva, ki ste ga poimenovali kar Grozajevo. Kako pa gledate na trenutni položaj na Balkanu? Na jugu Italije in Španije begunska kriza traja že kar nekaj časa, a se zdi, da je prave razsežnosti krize Evropa občutila šele zdaj.

Verjetno je temu tako, ker je zdaj prišlo zares veliko število ljudi. Doslej je Evropa to dojemala kot manjši problem, ki se pač dogaja v Italiji, Španiji. Veliko število beguncev pa se zdaj verjetno tudi bolje sliši.

Kakšno je vaše mnenje o zapiranju meja držav EU?

Mislim, da je to eden izmed načinov ravnanja, ob katerem države verjetno mislijo, da so rešile problem. Njihov pogled na to je: “Če beguncev ne vidimo, ni težav.” Vendar to ne pomeni, da ljudje ne želijo priti v Evropo in da bodo nehali poskušati. To je pač en izmed načinov: vi mislite, da nadzirate položaj, ker vam je lažje, če begunci ne prečkajo vaše države. Ampak s tem nismo rešili problema.

Kako v povezavi s tem gledate na odločitve in ravnanje evropske skupnosti med obleganjem Sarajeva?

Tudi mi smo dolgo čakali, da se nekaj spremeni. Pričakovali smo, da se lahko obrnemo ne samo na Evropo, ampak na ves svet, recimo na Združene narode. Ampak dokler se niso ti dejavneje vključili, pa ne mislim samo na humanitarno pomoč, temveč dokler se niso vključili neposredno, se vojna ni ustavila. To obdobje čakanja, da se svet dogovori, kako se bo odzval in kaj bo storil, je bilo ključno za vojno v Bosni in Hercegovini. In mislim, da smo spet priče obdobju čakanja, da se svet dogovori, kaj naj naredi.

Je to čakanje lahko usodno?

Seveda. Če bi se vojna ustavila na način, kot se je končala 3 leta in pol pozneje, bi to pomenilo, da ne bilo treh let in pol trpljenja, žrtev in vsega tega. V Bosni bi bilo 100 tisoč več živih, milijon manj beguncev, bilo bi tudi manj travm, manj Srebrenic, manj vsega ... Ali je bilo čakanje pogubno? Absolutno, ker je tako dolgo trajalo.

Po Evropi divja tudi val ksenofobije, rasizma in celo fašizma. Ste sami kdaj kot begunka občutili kaj podobnega?

Po eni strani zagotovo moramo priznati, da je bilo lažje biti belopolti begunec kot temnopolti. Mogoče je to neugodna resnica, ki si jo moramo priznati, in nekaj zagotovo pomeni. Ampak moje izkušnje so bile v večini pozitivne. Meni se ni nikoli zgodilo, da bi bila kot tujka nezaželena, recimo v Dublinu. Sem pa to vseeno občutila. Pred časom se je zgodila tudi precej tragikomična zgodba, ko je nekdo mojemu prijatelju, ki je Irec, zabrusil, naj se pobere nazaj na Filipine, ker ima pač črne lase. Na neki način je smešno, vendar je po drugi strani tragično. Verjetno so zdaj takšne besede bolj prisotne med nami. Ima pa vsakršna asimilacija svoje težave.

Kako se s tem spopadati?

Vedno sta najboljša rešitev odprtost in izobraževanje. Poskušamo na primer pripovedovati zgodbe ljudi, ki prihajajo, razumeti, da nas ne napadajo, ampak da so ljudje, kot vsi drugi. Migracija je pač ena izmed najbolj normalnih stvari, ki je definirala evropskega človeka, če lahko tako rečem. Vse se je vedno reševalo z migracijami. In edini način, da se s tem spopadamo, je, da smo odprti, da poslušamo, da se izobražujemo, ne pa da se zapiramo in ustvarjamo razliko med njimi in nami.

V Slovenijo je med balkansko vojno prišlo več deset tisoč beguncev, zdaj jih nekateri nočejo sprejeti nekaj sto. Argumenti so, da je bil položaj drugačen in da so se ljudje vrnili. Je sploh mogoče primerjati dogodke sredi devetdesetih let in zdajšnje?   

Ljudje so bili sprejeti, ampak to ne pomeni, da niti takrat ni bilo težav. Če je bilo sprejetih 10 tisoč ljudi pod oznako “ti so naši”, to še ne pomeni, da jim ni bilo težko in da je bilo vse idealno in rožnato. Znova se vračam na to, ali je zdaj res tako zelo drugače samo zato, ker so ti ljudje pač malo temnejše polti.

Vaš dnevnik je bil leta 1994 preveden tudi v slovenščino in postal skoraj obvezno čtivo ne samo v osnovnih šolah, brali so ga tudi odrasli. Kako vas je dnevnik zaznamoval takrat in kako še vedno vpliva na vaše življenje?

Dokler sem pisala dnevnik, nisem imela nikakršnih namenov in želja, da bi ga tudi izdala. Prvi dnevnik sem začela pisati pri 9-ih letih, to je še pred tem, ki je izšel kot knjiga. Pisala sem ga pač zase. Sem namreč med tistimi ljudmi, ki vedno shranijo vstopnice za kino ali gledališke predstave in druge spominke in se jih še čez čas spominjajo. Zato sem tudi pisala dnevnik, da bi se lahko čez 10 let spominjala otroštva, seveda pa sta name vplivala tudi dnevnika Jadrana Krta in Ane Frank.

Potem sem se na dnevnik tudi zelo navezala in v vojni mi je postal pravi prijatelj, ki sem mu lahko zaupala, ko mi je bilo težko. Lahko sem mu povedala, kakšna je moja nova realnost, ki ni bila povezana s šolo in prijatelji, ampak z granatami, vodo, elektriko in vsem, kar se je dogajalo v Sarajevu.

Potem ko so izdali dnevnik, nekako ni bil več samo moj, ampak je pripadal vsem. Všeč mi je to, da nekaterim ljudem, prijateljem, sosedom, ki nastopajo v njem, danes pomeni nekakšen spomin na vse, kar se je dogajalo. Če pozabijo, kdaj ima kdo rojstni dan, to lahko vedno najdejo v dnevniku. To je nekaj, kar pripada tako meni kot moji družini in vsemu mestu. Zdaj pa je to preraslo v nekaj, kar predstavlja izkušnjo “nekega otroka v neki vojni.“

Ko sem urejala knjigo, v kateri so zbrani vojni dnevniki mladih ljudi z vsega sveta, je bilo branje drugih otroških dnevnikov zanimiva izkušnja. Knjiga zajema dnevnike od leta 1914 do 2014 in izkušnje mladih so, čeprav so iz drugih časov in drugih vojn, zelo podobne.

Ste se našli v kateri izmed zgodb?

Seveda. V zbirki je približno 17 dnevnikov, ampak da smo jih izbrali, smo morali prebrati na stotine dnevnikov. V vseh, ki sem jih brala, sem našla stavke, besede, ki sem jih tudi sama uporabljala leta 1992, nekdo pa jih je že napisal leta 1914, 1943, 1968 ali pa 2004 v Iraku. Zanimivo, da se nisem našla samo v enem, ampak na neki način kar v vseh.

Naenkrat ste iz deklice, ki je živela v kleti, z negotovo prihodnostjo, postali medijska osebnost, za vas so se zanimali tudi tuji politiki. So bili tudi oni za vas “fantje”, kot ste poimenovali politike in generale, ki so povzročili vojno?  

To so bili vseeno ljudje z večjim pomenom. Upam, da jim je moj dnevnik, ki bi ga lahko napisal kdor koli, nekako odprl oči, da so končno spregledali, kaj se dogaja s civilisti, otroki v Sarajevu ter v Bosni in Hercegovini. Nekako sem upala, da bodo lahko kaj spremenili, saj so takrat imeli veliko moči v svojih rokah.

Pa mislite, da ste realno kaj vplivali nanje?

Iskreno vam povem, da ne vem. Pri trinajstih letih sem se pred njimi znašla z željo, da bi bila lahko po vojni običajna najstnica, ki hodi v šolo, posluša glasbo in ima prijatelje. Najbolj pa me je motiviralo, da sem imela možnost, da nekaj povem v imenu vseh tistih, ki so ostali v zasedi, recimo v imenu svoje prijateljice, ki ni pisala dnevnika, ampak je risala. Zato sem se seveda spraševala, zakaj so rešili mene, ki sem samo pisala dnevnik, in ne nekoga, ki je bil ranjen. To je bila moja motivacija, da govorim v imenu vseh njih. Koliko je bilo učinka, ne vem.

Verjetno je to eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so vam jih zastavili, pa vseeno: kje ste dobili energijo, da ste še vedno pisali in vztrajali? Kaj so o tem rekli starši?

Vedno sem pisala zase. Tudi takrat, ko sem urejala zbirko dnevnikov, sem ugotovila, kako zanimivo je vse to: zakaj izbrati pisanje v času, ko ni elektrike, papirja, pisal, svetlobe in niti ni možnosti, da vse to kupite. Še vedno ne vem, zakaj; pač res sem pisala zase, ker sem tak človek, ki piše dnevnike v vseh situacijah, dobrih in slabih. Starši pa niso imeli s tem nič, vedeli so samo, da nekaj pišem, ampak to je bila moja stvar.

V dnevniku proti koncu zapišete, da ste dobili povratno pismo iz Amerike od novega prijatelja Brandona. Ste ga kdaj zares spoznali?

Takrat je obstajala neka izmenjava pisem in so ameriški otroci pisali sarajevskim, tako da pisma nisem dobila samo jaz. Brandona nisem nikoli spoznala, sva se pa še enkrat potem slišala, ampak na koncu izgubila stike.

V dnevniku pišete, da ste takrat radi poslušali Madonno. Jo še vedno?

Poslušam Madonnine starejše pesmi, ki me spominjajo na to obdobje.

Katero izmed njenih pesmi bi si mogoče želeli slišati zdaj?

Mogoče ni ravno moja najljubša, ampak me spominja na neki posnetek, ki ga še vedno hranim in na katerem v polomljeni angleščini pojem: Like a prayer.

Zlata Filipovič, rojeni ste v Sarajevu. Pred nekaj tedni je bila 20. obletnica prenehanja obleganja tega mesta, potem ko ste z družino pobegnili in se ustalili na Irskem. Kaj še čutite do Sarajeva? Kaj vam pomeni?

Sarajevo mi je zelo pri srcu in vedno, ko pridem nazaj, občutim srečo. Zanimivo je, da v Sarajevu pozabim, da obstajam tudi v Dublinu, da tam živim že več kot 20 let, pozabim na tamkajšnje prijatelje in delo. In Sarajevo vsakič zapustim v joku. Zelo težko se namreč poslavljamo drug od drugega, mogoče še vedno občutimo travme, kot takrat, ko smo se razhajali. Zdi se mi, da smo v zadnjih 25-ih letih vedno v nekakšnem procesu pozdravljanja. Na hitro se vidimo, potem pa spet moramo drugam. In vsakič nas slovo spomni na prvo slovo.

Kako bi lahko primerjali to pozdravljanje med zahodom in Sarajevom?

Pred časom sem zaznala, kako sem res vezana na Sarajevo, medtem ko na Irsko nisem. Zdi se mi, da sem se pač tam pred 20-imi leti na novo rodila, in to je to. V Sarajevu me veliko ljudi pozna, recimo kot hčer nekoga, vnukinjo ali pa kot deklico, s katero je hodil v šolo. Lepo je vedno znova občutiti, da res pripadam mestu in da bo ta povezanost v Sarajevu vedno globlja kot na Irskem.

Vas prebivalci Sarajeva še vedno radi sprejmejo, ne glede na to, da ste se odselili.

Imam se za Sarajevčanko, ki živi Dublinu. In to je res. Ne morem reči, da sem Irka, ker nisem. Tam sem res že nekaj časa in moje trenutno življenje je res v Dublinu, ampak nikoli ne bom pripadala Irski. Vsakič ko na primer sedem v taksi in pozdravim z običajnim angleškim pozdravom “hi”, se takoj sliši, da nisem z Irske. In skoraj vedno sledi vprašanje taksista, od kod sem in ali se bom kmalu vrnila. To me vedno znova opomni, da to ni moj dom. Počutim se dobro, vendar to je nekaj, kjer obstajam samo 20 let. In čeprav že nekaj časa ne živim v Sarajevu, se rada vedno znova vračam.

V študiji o Sarajevu sem bral, da je v zadnjih letih za mnoge Sarajevčane postal prostor, ki ga ne prepoznavajo več. Vi še prepoznate Sarajevo?

V zadnjih letih so veliko zgradili, še posebej v središču mesta, kjer se res veliko dogaja, veliko je festivalov, vse več je tudi turistov. Še vedno pa je veliko težav in nerazčiščenih stvari, ne samo v Sarajevu, ampak po vsej Bosni in Hercegovini; to so na žalost procesi, ki se dogajajo po vojni in se počasi rešujejo.

Neki profesor politologije mi je v Sarajevu pred leti dejal, da je največja težava mladih v Sarajevu in BiH etnonacionalizem, ki se nezadržno širi. Mnogi pa za nevzdržne razmere krivijo predvsem prodor islama v mestna in državna vlakna; to pa simbolizira ponikanje sekularne družbe, ki je bila za številne Sarajevčane osrednje zagotovilo tolerance. S tem pa se nestrpno radikalizirajo tudi druge vere.

Mogoče je to eden izmed žalostnih rezultatov vojne, da je prebivalstvo, ki je bilo prej bolj mešano, zdaj veliko bolj razdeljeno na “nas”, “vas”, “njih”. Gre za rezultat vojne in tudi Daytonskega sporazuma, ki je delitve nekako legitimiziral. Zamrznil je trenutek ob koncu vojne.  Res je, da je mešanosti naroda manj, kot je je bilo.

Kaj mislite o Daytonskem sporazumu? Je to uspešen projekt?

Uspešen je samo v tej meri, da je bil edini od vseh sporazumov, ki je obstal in ustavil vojno. Bilo je namreč toliko različnih sporazumov … Veselili smo se vsakokrat, ko je bilo podpisano kakšno premirje, navadno pa je bilo že naslednji dan kršeno. Tako smo se tudi naučili biti skeptični do vsakega poskusa premirja in podpisa sporazuma.

Kaj za vas pomenijo sodbe mednarodnega sodišča v Haagu?

To je mogoče nehvaležen proces pravde po koncu vojne, ko je pomembno, da se te stvari opravijo. Ampak po drugi strani nič od tega ne bo vrnilo ogromno mrtvih, posiljenih in ranjenih. Če zbanaliziram: ko vam nekdo ukrade torbico, v kateri ste imeli slike najdražjih, pa četudi ga dobijo in pride do sodbe, vam nič ne bo vrnilo slik, ki so vam bile pri srcu. Vedno boste občutili žalost. Seveda pa je pomembno, da se pokaže resnica, ki bo pomagala pri grajenju prihodnosti.

Bo mogoče kdaj na Balkanu in v BiH živeti brez napetosti, recimo tako kot pred vojno, kar bi mnogi radi videli?

Sodelovala sem z organizacijo Mednarodna krizna skupina. V tej skupini je bil nekdo, ki je bil zadolžen za Balkan. Vprašala sem ga, koliko časa bo moralo preteči, da bo tako kot pred vojno. To je bilo pred desetimi leti in dejal mi je, da bo do normalizacije preteklo 30 ali 40 let. Takrat sem ugotovila, da vsi državni in zgodovinski procesi trajajo veliko dlje, kot si mislimo. Globoke travme in želje, da se vzpostavijo razmere kot pred vojno,  zahtevajo dolg proces.

Imate posebno glasbeno željo za Sarajevo, katero skladbo bi mu poklonili?

Pred časom sem iz Sarajeva dobila za darilo albuma Amire Medunjanine in Boža Vreća, ki me s svojimi interpretacijami pesmi spominjata na mesto.

Dnevniku, ki ste ga napisali med obleganjem Sarajeva, ste dali ime Mimmy. Na koncu ste mu tudi obljubili, da mu boste še kdaj pisali in pripovedovali o svojem bednem življenju. Kdaj in o kakšnem življenju ste mu pisali nazadnje?

Ta Mimmy, tako se mi zdi, zdaj pripada neki mlajši Zlati. Malo bi bilo smešno, če bi zdaj pisala: “Draga Mimmy”. Ko sem šla iz Sarajeva, sem začela pisati nov dnevnik, ampak takrat nisem več pisala Mimmy, ki je s tem tudi izginila iz mojih dnevnikov.

Torej ste tudi prekinili bedno življenje.

Mimmy je nastala z lepim življenjem, saj sem dnevniku dala ime pred vojno, ko je bilo še vse v redu. In Mimmy ni bila povezana samo s tem težkim vojnim delom dnevnika. Sicer nisem niti razmišljala o tem, ampak potem dnevnika preprosto nisem več naslavljala z "Draga Mimmy".

Ampak vaše življenje po Mimmy je bilo veliko lepše.

Seveda, po izdaji knjige, sem bila na varnem, v šoli in vzpostavila sem običajno najstniško življenje. Ampak to ne pomeni, da sem vse pozabila, ko sem odšla iz Sarajeva.

Tam je ostalo veliko ljudi, ki jih nismo mogli kar tako pozabiti in pustiti za sabo. Ne morem reči, da je bil to srečen konec, ampak bil je novi začetek.

Kaj pa drugače zdaj počnete? V Ljubljano ste prišli kot članica žirije na festivalu dokumentarnega filma.

Delam kot producentka dokumentarnih filmov na Irskem. Veliko sodelujem s prostovoljskimi organizacijami, kot je irski Amnesty International. Sodelovala sem tudi z Združenimi narodi, Unescom, organizacijo Save the Children, pomagala sem tudi pri delavnicah za otroke, ki jih veseli pisanje. So pa to vseeno postranske stvari, glavna zadolžitev je produkcija dokumentarnih filmov.

Kdaj lahko pričakujemo vaš film o Sarajevu?

Mogoče pa res nekoč. Pomembno je, da nisem ves čas definirana samo s Sarajevom, vojno in dnevnikom, ampak da se povežem še s kakšno drugo zgodbo. To ne pomeni, da me ne zanima, ampak trenutno res delam pri drugih projektih.

V  intervjuju pred devetimi leti ste dejali, da verjamete, da so ljudje na splošno dobri in da širite revolucijo optimizma. Še vedno vztrajate pri tej tezi?

Ne spomnim se, ali sem to res rekla, vendar sem v samem bistvu res optimistka. Kljub vsemu verjamem v pozitivne strani ljudi. Moj fant z Irske, ki je imel povsem drugačno in normalnejše življenje od mene, recimo misli, da je veliko več slabih ljudi na svetu, kot jaz, ki sem preživela vojno. Mogoče me je zaznamovalo, da sem v istem obdobju doživela, kako so lahko ljudje grozni in zlobni in kako so lahko neverjetno človeški drug do drugega. Mogoče so to skrajnosti, najslabše in najlepše plati ljudi, ki jih vidimo. Mogoče pa je to, da verjamem v pozitivne ljudi, ena od mojih značilnosti.

Še en citat sem si zapisal iz tega intervjuja: "v trenutku nemoči imam samo upanje! Razumem, da se dogaja nekaj slabega, ampak na koncu tunela vidim luč." Je ta luč še vedno vidna?

Vedno verjamem, da se bo na koncu vse rešilo. Nedavno sem prebrala, da ne glede na to, kako težko vam je v nekem trenutku, se boste čez 5 ali 20 let v večini primerov tega spominjali v skupini prijateljev in si pripovedovali, kako je bilo. Življenje je pač polno vzponov in padcev. Vendar, ja, na koncu vedno nekako vidim luč.


Nedeljski gost

874 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Zlata Filipović

15.05.2016


Sarajevska Ana Frank živi in ustvarja na Irskem

Zlato Filipović ljudje najbolj poznajo kot sarajevsko Ano Frank. Deklico, ki je pisala dnevnik med obleganjem Sarajeva in se kot begunka z družino ustalila na Irskem. Življenje in vojna v Sarajevu jo je za vedno zaznamovalo. Zdaj z ustvarjanjem dokumentarnih filmov daje glas tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Kaj čutite, ko spremljate begunce ujete na grško-makedonski meji? Morda podoživljate tudi svojo zgodbo, ujetost v letih 1992-93?

Moja izkušnja je vendarle nekoliko drugačna od usod ljudi, ki se zdaj nahajajo na grško-makedonski meji. Po drugi strani pa me seveda spominja na dogodke v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in na Kosovu iz vojne sredi devetdesetih let. Na žalost je videti, kot da mora vsaka generacija doživeti svojo vojno. Ko gledam begunske družine in otroke, ki bežijo, me to res spominja na našo zgodbo. Nimajo druge izbire. Ljudje bežijo tja, kjer lahko vsaj preživijo. Nihče ne gre od doma, če ni v to prisiljen.

Dejali ste: “Nenadoma sem se znašla v položaju, ko sem lahko povedala, kar mislim, in vplivala na svet.“  Bi lahko neka deklica iz Sirije, Afganistana ali Iraka, ki trenutno čaka na meji med Grčijo in Makedonijo, tudi danes tako zelo vplivala na ljudi, kot ste vi, če bi napisala dnevnik?

Pravzaprav ne vem natančno, kakšen vpliv je imel dnevnik, ki sem ga napisala. V dnevniku sem pač opisala svojo izkušnjo, kaj sem takrat doživljala. Prikazala sem življenje civilistov, otrok in družin v obleganem Sarajevu. In zagotovo tudi zdaj otroci pišejo dnevnike. Tudi moj ni bil edini v Sarajevu; izbran je bil po naključju. Ljudje so slišali za mojo zgodbo, ki pa še zdaleč ni samo moja, ampak od vseh nas, ki smo to preživeli. Vendar ko ljudje slišijo zgodbo enega človeka, jo zelo hitro posplošijo tudi na druge, češ: »Aha, tako je to … Vsi so isti – begunci.« Tako tudi ne prepoznajo posameznikov v množici ljudi. Enako se je z nami dogajalo v Sarajevu. Ampak če slišite posameznikov glas in mu posvetite več pozornosti, se vas lahko dotakne in pripomore k temu, da malo bolje razumete položaj.

Z vašo družino ste bili begunci in ste pobegnili iz Sarajeva, ki ste ga poimenovali kar Grozajevo. Kako pa gledate na trenutni položaj na Balkanu? Na jugu Italije in Španije begunska kriza traja že kar nekaj časa, a se zdi, da je prave razsežnosti krize Evropa občutila šele zdaj.

Verjetno je temu tako, ker je zdaj prišlo zares veliko število ljudi. Doslej je Evropa to dojemala kot manjši problem, ki se pač dogaja v Italiji, Španiji. Veliko število beguncev pa se zdaj verjetno tudi bolje sliši.

Kakšno je vaše mnenje o zapiranju meja držav EU?

Mislim, da je to eden izmed načinov ravnanja, ob katerem države verjetno mislijo, da so rešile problem. Njihov pogled na to je: “Če beguncev ne vidimo, ni težav.” Vendar to ne pomeni, da ljudje ne želijo priti v Evropo in da bodo nehali poskušati. To je pač en izmed načinov: vi mislite, da nadzirate položaj, ker vam je lažje, če begunci ne prečkajo vaše države. Ampak s tem nismo rešili problema.

Kako v povezavi s tem gledate na odločitve in ravnanje evropske skupnosti med obleganjem Sarajeva?

Tudi mi smo dolgo čakali, da se nekaj spremeni. Pričakovali smo, da se lahko obrnemo ne samo na Evropo, ampak na ves svet, recimo na Združene narode. Ampak dokler se niso ti dejavneje vključili, pa ne mislim samo na humanitarno pomoč, temveč dokler se niso vključili neposredno, se vojna ni ustavila. To obdobje čakanja, da se svet dogovori, kako se bo odzval in kaj bo storil, je bilo ključno za vojno v Bosni in Hercegovini. In mislim, da smo spet priče obdobju čakanja, da se svet dogovori, kaj naj naredi.

Je to čakanje lahko usodno?

Seveda. Če bi se vojna ustavila na način, kot se je končala 3 leta in pol pozneje, bi to pomenilo, da ne bilo treh let in pol trpljenja, žrtev in vsega tega. V Bosni bi bilo 100 tisoč več živih, milijon manj beguncev, bilo bi tudi manj travm, manj Srebrenic, manj vsega ... Ali je bilo čakanje pogubno? Absolutno, ker je tako dolgo trajalo.

Po Evropi divja tudi val ksenofobije, rasizma in celo fašizma. Ste sami kdaj kot begunka občutili kaj podobnega?

Po eni strani zagotovo moramo priznati, da je bilo lažje biti belopolti begunec kot temnopolti. Mogoče je to neugodna resnica, ki si jo moramo priznati, in nekaj zagotovo pomeni. Ampak moje izkušnje so bile v večini pozitivne. Meni se ni nikoli zgodilo, da bi bila kot tujka nezaželena, recimo v Dublinu. Sem pa to vseeno občutila. Pred časom se je zgodila tudi precej tragikomična zgodba, ko je nekdo mojemu prijatelju, ki je Irec, zabrusil, naj se pobere nazaj na Filipine, ker ima pač črne lase. Na neki način je smešno, vendar je po drugi strani tragično. Verjetno so zdaj takšne besede bolj prisotne med nami. Ima pa vsakršna asimilacija svoje težave.

Kako se s tem spopadati?

Vedno sta najboljša rešitev odprtost in izobraževanje. Poskušamo na primer pripovedovati zgodbe ljudi, ki prihajajo, razumeti, da nas ne napadajo, ampak da so ljudje, kot vsi drugi. Migracija je pač ena izmed najbolj normalnih stvari, ki je definirala evropskega človeka, če lahko tako rečem. Vse se je vedno reševalo z migracijami. In edini način, da se s tem spopadamo, je, da smo odprti, da poslušamo, da se izobražujemo, ne pa da se zapiramo in ustvarjamo razliko med njimi in nami.

V Slovenijo je med balkansko vojno prišlo več deset tisoč beguncev, zdaj jih nekateri nočejo sprejeti nekaj sto. Argumenti so, da je bil položaj drugačen in da so se ljudje vrnili. Je sploh mogoče primerjati dogodke sredi devetdesetih let in zdajšnje?   

Ljudje so bili sprejeti, ampak to ne pomeni, da niti takrat ni bilo težav. Če je bilo sprejetih 10 tisoč ljudi pod oznako “ti so naši”, to še ne pomeni, da jim ni bilo težko in da je bilo vse idealno in rožnato. Znova se vračam na to, ali je zdaj res tako zelo drugače samo zato, ker so ti ljudje pač malo temnejše polti.

Vaš dnevnik je bil leta 1994 preveden tudi v slovenščino in postal skoraj obvezno čtivo ne samo v osnovnih šolah, brali so ga tudi odrasli. Kako vas je dnevnik zaznamoval takrat in kako še vedno vpliva na vaše življenje?

Dokler sem pisala dnevnik, nisem imela nikakršnih namenov in želja, da bi ga tudi izdala. Prvi dnevnik sem začela pisati pri 9-ih letih, to je še pred tem, ki je izšel kot knjiga. Pisala sem ga pač zase. Sem namreč med tistimi ljudmi, ki vedno shranijo vstopnice za kino ali gledališke predstave in druge spominke in se jih še čez čas spominjajo. Zato sem tudi pisala dnevnik, da bi se lahko čez 10 let spominjala otroštva, seveda pa sta name vplivala tudi dnevnika Jadrana Krta in Ane Frank.

Potem sem se na dnevnik tudi zelo navezala in v vojni mi je postal pravi prijatelj, ki sem mu lahko zaupala, ko mi je bilo težko. Lahko sem mu povedala, kakšna je moja nova realnost, ki ni bila povezana s šolo in prijatelji, ampak z granatami, vodo, elektriko in vsem, kar se je dogajalo v Sarajevu.

Potem ko so izdali dnevnik, nekako ni bil več samo moj, ampak je pripadal vsem. Všeč mi je to, da nekaterim ljudem, prijateljem, sosedom, ki nastopajo v njem, danes pomeni nekakšen spomin na vse, kar se je dogajalo. Če pozabijo, kdaj ima kdo rojstni dan, to lahko vedno najdejo v dnevniku. To je nekaj, kar pripada tako meni kot moji družini in vsemu mestu. Zdaj pa je to preraslo v nekaj, kar predstavlja izkušnjo “nekega otroka v neki vojni.“

Ko sem urejala knjigo, v kateri so zbrani vojni dnevniki mladih ljudi z vsega sveta, je bilo branje drugih otroških dnevnikov zanimiva izkušnja. Knjiga zajema dnevnike od leta 1914 do 2014 in izkušnje mladih so, čeprav so iz drugih časov in drugih vojn, zelo podobne.

Ste se našli v kateri izmed zgodb?

Seveda. V zbirki je približno 17 dnevnikov, ampak da smo jih izbrali, smo morali prebrati na stotine dnevnikov. V vseh, ki sem jih brala, sem našla stavke, besede, ki sem jih tudi sama uporabljala leta 1992, nekdo pa jih je že napisal leta 1914, 1943, 1968 ali pa 2004 v Iraku. Zanimivo, da se nisem našla samo v enem, ampak na neki način kar v vseh.

Naenkrat ste iz deklice, ki je živela v kleti, z negotovo prihodnostjo, postali medijska osebnost, za vas so se zanimali tudi tuji politiki. So bili tudi oni za vas “fantje”, kot ste poimenovali politike in generale, ki so povzročili vojno?  

To so bili vseeno ljudje z večjim pomenom. Upam, da jim je moj dnevnik, ki bi ga lahko napisal kdor koli, nekako odprl oči, da so končno spregledali, kaj se dogaja s civilisti, otroki v Sarajevu ter v Bosni in Hercegovini. Nekako sem upala, da bodo lahko kaj spremenili, saj so takrat imeli veliko moči v svojih rokah.

Pa mislite, da ste realno kaj vplivali nanje?

Iskreno vam povem, da ne vem. Pri trinajstih letih sem se pred njimi znašla z željo, da bi bila lahko po vojni običajna najstnica, ki hodi v šolo, posluša glasbo in ima prijatelje. Najbolj pa me je motiviralo, da sem imela možnost, da nekaj povem v imenu vseh tistih, ki so ostali v zasedi, recimo v imenu svoje prijateljice, ki ni pisala dnevnika, ampak je risala. Zato sem se seveda spraševala, zakaj so rešili mene, ki sem samo pisala dnevnik, in ne nekoga, ki je bil ranjen. To je bila moja motivacija, da govorim v imenu vseh njih. Koliko je bilo učinka, ne vem.

Verjetno je to eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so vam jih zastavili, pa vseeno: kje ste dobili energijo, da ste še vedno pisali in vztrajali? Kaj so o tem rekli starši?

Vedno sem pisala zase. Tudi takrat, ko sem urejala zbirko dnevnikov, sem ugotovila, kako zanimivo je vse to: zakaj izbrati pisanje v času, ko ni elektrike, papirja, pisal, svetlobe in niti ni možnosti, da vse to kupite. Še vedno ne vem, zakaj; pač res sem pisala zase, ker sem tak človek, ki piše dnevnike v vseh situacijah, dobrih in slabih. Starši pa niso imeli s tem nič, vedeli so samo, da nekaj pišem, ampak to je bila moja stvar.

V dnevniku proti koncu zapišete, da ste dobili povratno pismo iz Amerike od novega prijatelja Brandona. Ste ga kdaj zares spoznali?

Takrat je obstajala neka izmenjava pisem in so ameriški otroci pisali sarajevskim, tako da pisma nisem dobila samo jaz. Brandona nisem nikoli spoznala, sva se pa še enkrat potem slišala, ampak na koncu izgubila stike.

V dnevniku pišete, da ste takrat radi poslušali Madonno. Jo še vedno?

Poslušam Madonnine starejše pesmi, ki me spominjajo na to obdobje.

Katero izmed njenih pesmi bi si mogoče želeli slišati zdaj?

Mogoče ni ravno moja najljubša, ampak me spominja na neki posnetek, ki ga še vedno hranim in na katerem v polomljeni angleščini pojem: Like a prayer.

Zlata Filipovič, rojeni ste v Sarajevu. Pred nekaj tedni je bila 20. obletnica prenehanja obleganja tega mesta, potem ko ste z družino pobegnili in se ustalili na Irskem. Kaj še čutite do Sarajeva? Kaj vam pomeni?

Sarajevo mi je zelo pri srcu in vedno, ko pridem nazaj, občutim srečo. Zanimivo je, da v Sarajevu pozabim, da obstajam tudi v Dublinu, da tam živim že več kot 20 let, pozabim na tamkajšnje prijatelje in delo. In Sarajevo vsakič zapustim v joku. Zelo težko se namreč poslavljamo drug od drugega, mogoče še vedno občutimo travme, kot takrat, ko smo se razhajali. Zdi se mi, da smo v zadnjih 25-ih letih vedno v nekakšnem procesu pozdravljanja. Na hitro se vidimo, potem pa spet moramo drugam. In vsakič nas slovo spomni na prvo slovo.

Kako bi lahko primerjali to pozdravljanje med zahodom in Sarajevom?

Pred časom sem zaznala, kako sem res vezana na Sarajevo, medtem ko na Irsko nisem. Zdi se mi, da sem se pač tam pred 20-imi leti na novo rodila, in to je to. V Sarajevu me veliko ljudi pozna, recimo kot hčer nekoga, vnukinjo ali pa kot deklico, s katero je hodil v šolo. Lepo je vedno znova občutiti, da res pripadam mestu in da bo ta povezanost v Sarajevu vedno globlja kot na Irskem.

Vas prebivalci Sarajeva še vedno radi sprejmejo, ne glede na to, da ste se odselili.

Imam se za Sarajevčanko, ki živi Dublinu. In to je res. Ne morem reči, da sem Irka, ker nisem. Tam sem res že nekaj časa in moje trenutno življenje je res v Dublinu, ampak nikoli ne bom pripadala Irski. Vsakič ko na primer sedem v taksi in pozdravim z običajnim angleškim pozdravom “hi”, se takoj sliši, da nisem z Irske. In skoraj vedno sledi vprašanje taksista, od kod sem in ali se bom kmalu vrnila. To me vedno znova opomni, da to ni moj dom. Počutim se dobro, vendar to je nekaj, kjer obstajam samo 20 let. In čeprav že nekaj časa ne živim v Sarajevu, se rada vedno znova vračam.

V študiji o Sarajevu sem bral, da je v zadnjih letih za mnoge Sarajevčane postal prostor, ki ga ne prepoznavajo več. Vi še prepoznate Sarajevo?

V zadnjih letih so veliko zgradili, še posebej v središču mesta, kjer se res veliko dogaja, veliko je festivalov, vse več je tudi turistov. Še vedno pa je veliko težav in nerazčiščenih stvari, ne samo v Sarajevu, ampak po vsej Bosni in Hercegovini; to so na žalost procesi, ki se dogajajo po vojni in se počasi rešujejo.

Neki profesor politologije mi je v Sarajevu pred leti dejal, da je največja težava mladih v Sarajevu in BiH etnonacionalizem, ki se nezadržno širi. Mnogi pa za nevzdržne razmere krivijo predvsem prodor islama v mestna in državna vlakna; to pa simbolizira ponikanje sekularne družbe, ki je bila za številne Sarajevčane osrednje zagotovilo tolerance. S tem pa se nestrpno radikalizirajo tudi druge vere.

Mogoče je to eden izmed žalostnih rezultatov vojne, da je prebivalstvo, ki je bilo prej bolj mešano, zdaj veliko bolj razdeljeno na “nas”, “vas”, “njih”. Gre za rezultat vojne in tudi Daytonskega sporazuma, ki je delitve nekako legitimiziral. Zamrznil je trenutek ob koncu vojne.  Res je, da je mešanosti naroda manj, kot je je bilo.

Kaj mislite o Daytonskem sporazumu? Je to uspešen projekt?

Uspešen je samo v tej meri, da je bil edini od vseh sporazumov, ki je obstal in ustavil vojno. Bilo je namreč toliko različnih sporazumov … Veselili smo se vsakokrat, ko je bilo podpisano kakšno premirje, navadno pa je bilo že naslednji dan kršeno. Tako smo se tudi naučili biti skeptični do vsakega poskusa premirja in podpisa sporazuma.

Kaj za vas pomenijo sodbe mednarodnega sodišča v Haagu?

To je mogoče nehvaležen proces pravde po koncu vojne, ko je pomembno, da se te stvari opravijo. Ampak po drugi strani nič od tega ne bo vrnilo ogromno mrtvih, posiljenih in ranjenih. Če zbanaliziram: ko vam nekdo ukrade torbico, v kateri ste imeli slike najdražjih, pa četudi ga dobijo in pride do sodbe, vam nič ne bo vrnilo slik, ki so vam bile pri srcu. Vedno boste občutili žalost. Seveda pa je pomembno, da se pokaže resnica, ki bo pomagala pri grajenju prihodnosti.

Bo mogoče kdaj na Balkanu in v BiH živeti brez napetosti, recimo tako kot pred vojno, kar bi mnogi radi videli?

Sodelovala sem z organizacijo Mednarodna krizna skupina. V tej skupini je bil nekdo, ki je bil zadolžen za Balkan. Vprašala sem ga, koliko časa bo moralo preteči, da bo tako kot pred vojno. To je bilo pred desetimi leti in dejal mi je, da bo do normalizacije preteklo 30 ali 40 let. Takrat sem ugotovila, da vsi državni in zgodovinski procesi trajajo veliko dlje, kot si mislimo. Globoke travme in želje, da se vzpostavijo razmere kot pred vojno,  zahtevajo dolg proces.

Imate posebno glasbeno željo za Sarajevo, katero skladbo bi mu poklonili?

Pred časom sem iz Sarajeva dobila za darilo albuma Amire Medunjanine in Boža Vreća, ki me s svojimi interpretacijami pesmi spominjata na mesto.

Dnevniku, ki ste ga napisali med obleganjem Sarajeva, ste dali ime Mimmy. Na koncu ste mu tudi obljubili, da mu boste še kdaj pisali in pripovedovali o svojem bednem življenju. Kdaj in o kakšnem življenju ste mu pisali nazadnje?

Ta Mimmy, tako se mi zdi, zdaj pripada neki mlajši Zlati. Malo bi bilo smešno, če bi zdaj pisala: “Draga Mimmy”. Ko sem šla iz Sarajeva, sem začela pisati nov dnevnik, ampak takrat nisem več pisala Mimmy, ki je s tem tudi izginila iz mojih dnevnikov.

Torej ste tudi prekinili bedno življenje.

Mimmy je nastala z lepim življenjem, saj sem dnevniku dala ime pred vojno, ko je bilo še vse v redu. In Mimmy ni bila povezana samo s tem težkim vojnim delom dnevnika. Sicer nisem niti razmišljala o tem, ampak potem dnevnika preprosto nisem več naslavljala z "Draga Mimmy".

Ampak vaše življenje po Mimmy je bilo veliko lepše.

Seveda, po izdaji knjige, sem bila na varnem, v šoli in vzpostavila sem običajno najstniško življenje. Ampak to ne pomeni, da sem vse pozabila, ko sem odšla iz Sarajeva.

Tam je ostalo veliko ljudi, ki jih nismo mogli kar tako pozabiti in pustiti za sabo. Ne morem reči, da je bil to srečen konec, ampak bil je novi začetek.

Kaj pa drugače zdaj počnete? V Ljubljano ste prišli kot članica žirije na festivalu dokumentarnega filma.

Delam kot producentka dokumentarnih filmov na Irskem. Veliko sodelujem s prostovoljskimi organizacijami, kot je irski Amnesty International. Sodelovala sem tudi z Združenimi narodi, Unescom, organizacijo Save the Children, pomagala sem tudi pri delavnicah za otroke, ki jih veseli pisanje. So pa to vseeno postranske stvari, glavna zadolžitev je produkcija dokumentarnih filmov.

Kdaj lahko pričakujemo vaš film o Sarajevu?

Mogoče pa res nekoč. Pomembno je, da nisem ves čas definirana samo s Sarajevom, vojno in dnevnikom, ampak da se povežem še s kakšno drugo zgodbo. To ne pomeni, da me ne zanima, ampak trenutno res delam pri drugih projektih.

V  intervjuju pred devetimi leti ste dejali, da verjamete, da so ljudje na splošno dobri in da širite revolucijo optimizma. Še vedno vztrajate pri tej tezi?

Ne spomnim se, ali sem to res rekla, vendar sem v samem bistvu res optimistka. Kljub vsemu verjamem v pozitivne strani ljudi. Moj fant z Irske, ki je imel povsem drugačno in normalnejše življenje od mene, recimo misli, da je veliko več slabih ljudi na svetu, kot jaz, ki sem preživela vojno. Mogoče me je zaznamovalo, da sem v istem obdobju doživela, kako so lahko ljudje grozni in zlobni in kako so lahko neverjetno človeški drug do drugega. Mogoče so to skrajnosti, najslabše in najlepše plati ljudi, ki jih vidimo. Mogoče pa je to, da verjamem v pozitivne ljudi, ena od mojih značilnosti.

Še en citat sem si zapisal iz tega intervjuja: "v trenutku nemoči imam samo upanje! Razumem, da se dogaja nekaj slabega, ampak na koncu tunela vidim luč." Je ta luč še vedno vidna?

Vedno verjamem, da se bo na koncu vse rešilo. Nedavno sem prebrala, da ne glede na to, kako težko vam je v nekem trenutku, se boste čez 5 ali 20 let v večini primerov tega spominjali v skupini prijateljev in si pripovedovali, kako je bilo. Življenje je pač polno vzponov in padcev. Vendar, ja, na koncu vedno nekako vidim luč.


11.04.2021

Andrej Blatnik

Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.


04.04.2021

Nace Breitenberger

Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.


21.03.2021

Dr. Nataša Pirc Musar

Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.


14.03.2021

Bojan Križaj

Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.


07.03.2021

Dr Jana Javornik

Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.


28.02.2021

Manca Juvan

Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.


21.02.2021

dr. Metoda Dodič Fikfak

Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.


14.02.2021

Brita Krebs, humanitarka v Gambiji

Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.


07.02.2021

Tanja Prušnik

Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.


31.01.2021

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.


24.01.2021

Ivo Pogorelić

Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.


17.01.2021

Kevin Sullivan, Washington Post

Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.


10.01.2021

Igor Vidmar

Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.


20.12.2020

Emil Tedeschi

Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.


13.12.2020

Martin Šolar, direktor Kobariškega muzeja

Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.


06.12.2020

Jakob J. Kenda

Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.


29.11.2020

Dr. Janez Poklukar, generalni direktor UKC Ljubljana

Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.


22.11.2020

Jani Novak, vodja zasedbe Laibach

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.


15.11.2020

Virologinja Tatjana Avšič Županc: Na kaj takega se nihče na svetu ni mogel pripraviti

Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.


08.11.2020

Esad Babačić: "Slovenija je bitka na majhnem prostoru"

"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”


Stran 10 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov