Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Ne samo, da zelo slabo deluje pravna država, v Sloveniji razpadajo tudi vrednote. To je za državo večji problem kot ekonomska kriza. Poštenost nam ni več vodilo, poštenost se nam zdi nepotrebna.”
Prof. dr. Verica Trstenjak je te dni slovenske zdravnike opozorila na pomen etike, prava in (lažne) solidarnosti pri njihovem delu: “V slovenskem zdravstvu je odpovedal nadzor, potrebujemo tudi več odgovornosti. Tako v zdravstveni kot pravniški stroki se skrivamo za lažno solidarnostjo in ne povemo, to je bilo narobe. V Avstriji sistem deluje. Če nekdo naredi napako, zanjo odgovarja. Kolegi se od njega distancirajo. Tako je tudi statistično manj napak.”
Vrhunsko pravno strokovnjakinjo je kariera iz Prlekije prek Ljubljane, Nemčije in Luksemburga pripeljala na Dunaj, kjer je cenjena profesorica za evropsko pravo.
“Po končanem mandatu evropske pravobranilke sem obe javni pravni fakulteti v Sloveniji obvestila, da sem prosta. Ni bilo interesa, da bi me angažirali,” pripoveduje Trstenjakova, ki sicer ne želi posploševati, ampak predvsem v višjih letnikih "so avstrijski študenti bolj ambiciozni, kritični in aktivni kot slovenski. Več sprašujejo. Sistem jih v to spodbuja.”
“Da najboljši strokovnjaki v Sloveniji ne dobijo zaposlitve, je hud problem za prihodnost naše družbe. Pri nas izbiramo ljudi po poznanstvih, sorodstvenih povezavah, klientelizmu. Najboljši pa niso izbrani. Da mladi odhajajo v tujino, ni problem, problem je, da se z dodatnimi znanji in izkušnjami ne morejo vrniti. Inženirji, zdravniki, pravniki …, ki se želijo vrniti, bi morali biti darilo državi.”
Nekaj časa je delovala tudi kot generalna sekretarka v vladi Andreja Bajuka, aktivna politika je sicer ne zanima več, kljub nagovarjanjem, da bi kandidirala celo za predsednico države: “Sama nisem političarka, po srcu sem znanstvenica.”
Z distance in kritično gleda na slovensko družbo, pravno državo, tudi politike in vlado: “Osebno sem nad aktualno vlado razočarana, posebej glede spoštovanja moralnih, etičnih in drugih standardov.”
Kot mati in pravnica pozorno spremlja rejniški primer koroških dečkov, ki zadnje tedne pretresa Slovenijo: “Zgrožena sem. Oprostite, kako lahko ministrstvo reče, da je odločba zakonita, kršene pa so človekove pravice? To je razlog za odgovornost, za odstop!”
Daljna sorodnica akademika Antona Trstenjaka zagovarja poštenost, znanje in vrednote: “Anton Trstenjak je bil tako velik človek, da si je lahko dovolil biti majhen. Vsaka njegova beseda je imela moč.”
"Ne samo, da zelo slabo deluje pravna država, v Sloveniji razpadajo tudi vrednote. To je za državo večji problem kot ekonomska kriza. Poštenost nam ni več vodilo, poštenost se nam zdi nepotrebna."
Meni, da bi bil veliki slovenski mislec danes razočaran: “Ne razumem, kako si ljudje, ki davkariji dolgujejo milijone, sploh upajo sprehajati po Sloveniji.”
Prof. dr. Verica Trstenjak se zaveda, da se Evropa ob soočenju in reševanju begunske krize srečuje s številnimi težavami in težkimi odločitvami: “Že kot evropska pravobranilka sem predlagala, da se azilantov ne sme vračati v Grčijo zaradi kršitev človekovih pravic.”
“Humanost mora biti nad pravom, a prosilci za azil si vseeno nimajo pravice izbirati države. Imajo pravico iti do prve varne države. Kot Evropejko me boli srce, ampak če gre za varnost, razumem tudi postavitev žičnatih ograj na mejah.”
874 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
“Ne samo, da zelo slabo deluje pravna država, v Sloveniji razpadajo tudi vrednote. To je za državo večji problem kot ekonomska kriza. Poštenost nam ni več vodilo, poštenost se nam zdi nepotrebna.”
Prof. dr. Verica Trstenjak je te dni slovenske zdravnike opozorila na pomen etike, prava in (lažne) solidarnosti pri njihovem delu: “V slovenskem zdravstvu je odpovedal nadzor, potrebujemo tudi več odgovornosti. Tako v zdravstveni kot pravniški stroki se skrivamo za lažno solidarnostjo in ne povemo, to je bilo narobe. V Avstriji sistem deluje. Če nekdo naredi napako, zanjo odgovarja. Kolegi se od njega distancirajo. Tako je tudi statistično manj napak.”
Vrhunsko pravno strokovnjakinjo je kariera iz Prlekije prek Ljubljane, Nemčije in Luksemburga pripeljala na Dunaj, kjer je cenjena profesorica za evropsko pravo.
“Po končanem mandatu evropske pravobranilke sem obe javni pravni fakulteti v Sloveniji obvestila, da sem prosta. Ni bilo interesa, da bi me angažirali,” pripoveduje Trstenjakova, ki sicer ne želi posploševati, ampak predvsem v višjih letnikih "so avstrijski študenti bolj ambiciozni, kritični in aktivni kot slovenski. Več sprašujejo. Sistem jih v to spodbuja.”
“Da najboljši strokovnjaki v Sloveniji ne dobijo zaposlitve, je hud problem za prihodnost naše družbe. Pri nas izbiramo ljudi po poznanstvih, sorodstvenih povezavah, klientelizmu. Najboljši pa niso izbrani. Da mladi odhajajo v tujino, ni problem, problem je, da se z dodatnimi znanji in izkušnjami ne morejo vrniti. Inženirji, zdravniki, pravniki …, ki se želijo vrniti, bi morali biti darilo državi.”
Nekaj časa je delovala tudi kot generalna sekretarka v vladi Andreja Bajuka, aktivna politika je sicer ne zanima več, kljub nagovarjanjem, da bi kandidirala celo za predsednico države: “Sama nisem političarka, po srcu sem znanstvenica.”
Z distance in kritično gleda na slovensko družbo, pravno državo, tudi politike in vlado: “Osebno sem nad aktualno vlado razočarana, posebej glede spoštovanja moralnih, etičnih in drugih standardov.”
Kot mati in pravnica pozorno spremlja rejniški primer koroških dečkov, ki zadnje tedne pretresa Slovenijo: “Zgrožena sem. Oprostite, kako lahko ministrstvo reče, da je odločba zakonita, kršene pa so človekove pravice? To je razlog za odgovornost, za odstop!”
Daljna sorodnica akademika Antona Trstenjaka zagovarja poštenost, znanje in vrednote: “Anton Trstenjak je bil tako velik človek, da si je lahko dovolil biti majhen. Vsaka njegova beseda je imela moč.”
"Ne samo, da zelo slabo deluje pravna država, v Sloveniji razpadajo tudi vrednote. To je za državo večji problem kot ekonomska kriza. Poštenost nam ni več vodilo, poštenost se nam zdi nepotrebna."
Meni, da bi bil veliki slovenski mislec danes razočaran: “Ne razumem, kako si ljudje, ki davkariji dolgujejo milijone, sploh upajo sprehajati po Sloveniji.”
Prof. dr. Verica Trstenjak se zaveda, da se Evropa ob soočenju in reševanju begunske krize srečuje s številnimi težavami in težkimi odločitvami: “Že kot evropska pravobranilka sem predlagala, da se azilantov ne sme vračati v Grčijo zaradi kršitev človekovih pravic.”
“Humanost mora biti nad pravom, a prosilci za azil si vseeno nimajo pravice izbirati države. Imajo pravico iti do prve varne države. Kot Evropejko me boli srce, ampak če gre za varnost, razumem tudi postavitev žičnatih ograj na mejah.”
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
Neveljaven email naslov