"Trump je ameriška različica Berlusconija, a niti slučajno ni bolj nevaren kot Hillary Clinton"

Prenesi podkast oddaje

Kar je Slavoj Žižek za Slovenijo in svet, je Srećko Horvat za svet in Hrvaško. Karizmatični filozof in vznemirljiv glas mlade generacije. Politično aktiven svetovljan brez stalnega naslova, ki se jasno opredeljuje do dogajanja po svetu. Od ameriških volitev do begunske tragedije.

Ustanovitelj zagrebškega Subverzivnega festivala zdaj skupaj z Janisom Varufakisom in po nasvetih Juliana Assangea gradi novo evropsko levico. V staro Evropo Srećko Horvat ne verjame več. Filozof Srećko Horvat tudi o tem, zakaj je za hišnega ljubljenčka bolje imeti mačko kot psa.

Srećko Horvat, dober dan! Pravijo, da nimate doma, ampak kovček … Od kod ste pripotovali v Šibenik?

Mislim, da sem prišel iz Beograda. Takšno je moje življenje, vsak teden se zgodi kaj novega.

Koliko držav ste letos že obiskali, v koliko mestih ste živeli, predavali, študirali … ?

V juniju sem bil vsaj 15-krat na teden na letalu. Bil sem v Atenah, pa v Londonu, Parizu, Romuniji … Zdaj sem nekoliko zmanjšal intenzivnost potovanj, napisati moram novo knjigo.

Več kot očitno tudi v praksi dokazujete, da ne verjamete v nacionalne države? So te res preživet koncept? Zakaj?

V 21. stoletju, v modernem kapitalizmu, so nacionalne države preživet koncept. To pa zato, ker je globalni kapitalizem vdrl v vse sfere človeškega življenja. Videli smo primer Sirize v Grčiji, ki kaže, da kljub temu, da pridete na oblast, nimate dovolj moči za spremembe. Tudi to je dokaz, da je koncept nacionalne države preživet, danes vladajo tajni trgovinski sporazumi in velike korporacije. Vedno bolj je čutiti vpliv podjetij iz Silicijeve doline, Googla in Facebooka, ki z novimi koncepti, kot so na primer pametna mesta ali internet stvari, zamenjujejo naše dojemanje nacionalne države, ki po mojem mnenju nima več nobene moči.

"Praktično vsak mesec sem pri Julianu Assangeu, vmes se tudi slišiva, a raje ne bi razkrival, kako komunicirava."

Na Hrvaškem so spet volitve. Kako vidite zadnje politične zaplete, kaj kažejo?

Situacija na Hrvaškem je precej depresivna. Toda to ni nikakršna izjema, je le izjema, ki potrjuje stanje v Evropski uniji danes. Hrvaška se je priključila trendu ekstremnega centra, ki vlada v Evropski uniji. Stalno lahko spremljamo pingpong med levim in desnim centrom, na Hrvaškem se je na tem področju položaj v zadnjem letu tako zapletel, da nam je vladala ustašoidna oblast, ki se je šla kulturni boj.

To seveda v Evropski uniji ni nič novega, dovolj je, da pogledate Poljsko, Orbanovo Madžarsko, tudi Britanci so pod vplivom čisto neracionalnih argumentov Nigela Faragea glasovali za brexit. V Nemčiji se je na lokalni ravni začela vzpenjati desnica, drugo leto se obetajo volitve na državni ravni tako v Nemčiji kot v Franciji, kjer se bo okrepilo gibanje Marie LePen. Spremljamo dogajanje, ki se v Evropi kuha že od izbruha velike ekonomske krize.

Kako pa ocenjujete odnose v regiji - Hrvaška ima vedno več konfliktov - z Bosno in Hercegovino in seveda predvsem s Srbijo?

Meni se zdijo vsi ti kvazi konflikti smešni, saj prikrivajo večje geopolitične igre, o katerih nihče ne govori. Govorimo o vohunski aferi med Hrvaško in Srbijo, nihče pa ne omenja vpliva Rusije, Kitajske ali Združenih arabskih emiratov na Srbijo, katere cilj ni več vstop v Evropsko unijo. Tudi na Hrvaškem nihče več ne govori o Evropski uniji. Če gremo zdaj na ulice Šibenika vprašat, kdo je šef Evropske komisije, 90 odstotkov državljanov ne bo znalo odgovoriti na to vprašanje.

Kolikor poznam razmere v Sloveniji, je pri vas podobno. Vaš sociolog Mitja Velikonja je to dobro poimenoval evroza. Evropske evforije ni več. Zdaj se banana države, od Slovenije in Bosne do Srbije …, ukvarjajo s konflikti, ki zakrivajo prave interese javnosti.

Vrniva se k volitvam; čas pred njimi je vedno idealen za iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov. Ampak skočiva čez lužo. Fenomen Trump: kaj nam kaže?

To ni nobena novost. Fenomen Trump smo videli že pri Berlusconiju v Italiji. Trump je ameriška različica Berlusconija. Njegov vzpon dokazuje nekaj podobnega kot brexit. Zanimivo je namreč pogledati strukturo ljudi v Veliki Britaniji, kako so glasovali: 70 odstotkov podpornikov EU je bilo iz Londona oziroma finančnega središča City - torej tistih, ki imajo korist od Unije. Proti je glasoval predvsem delavski razred, ki je čutil vse varčevalne ukrepe, od Margaret Thatcher do Tonyja Blaira.

Beli delavski razred je v ZDA "kupil" Trumpov populizem. Verjamejo, da bo Trump popeljal ZDA iz krize. Pri tem je treba poudariti, da Donald Trump niti slučajno ni bolj nevaren kot Hillary Clinton. Če pride na oblast Trump, ne vemo točno, kaj lahko pričakujemo. Lahko se zgodi vse. Če pride na oblast Hillary Clinton, pa lahko pričakujemo nove vojne, ne samo nadaljevanje bojev v Siriji in Libiji, ampak tudi nadaljevanje tako imenovanega transatlanticizma oziroma ekspanzivno politiko, ki jo bomo čutili tudi v Evropi.

Julian Assange napoveduje razkritje novih elektronskih sporočil Hillary Clinton. Dela Assange v bistvu za Trumpa?

Seveda ji bo škodovalo, ampak vzemite to z vidika Wikileaksa, organizacije, ki zbira tajne informacije in jih objavlja. V trenutku, ko je Assange dobil podatke o Hillary Clinton, je bila njegova odgovornost, da jih tudi objavi. Ameriški establišment, ki je blizu Clintonovi, tudi časnik New York Times, je to izkoristil in Assangea razglasil za ruskega igralca oziroma ga obtožil, da dela za Trumpa. To je klasičen primer javne manipulacije. Škandalozno je, da razkritja Wikileaksa o Hillary Clinton - od tega, kako se je znebila Bernieja Sandersa, do spornega načina zbiranja donacij -  Clintonove niso izključila iz igre.

Assange bo v nekaj tednih objavil nove podatke, ki bi morali še bolj razburkati predvolilno dogajanje v ZDA.

Kako pogosto ste v stiku z Assangeom?

Praktično vsak mesec sem pri njem na ekvadorski ambasadi, vmes se tudi slišiva, a raje ne bi razkrival, kako komunicirava …

Junija sem organiziral dogodek v podporo Assangeu, ob 4-letnici  njegovega političnega azila na ekvadorski ambasadi.

V kakšnem stanju je Assange?

Je v hišnem priporu. Ekvadorska ambasada je nasproti Harrodsa, najbolj luksuzne veleblagovnice na svetu, v najprestižnejšem delu Londona, kjer so parkirani tudi zlati lamborginiji.

Assange pet let ni videl sonca, ni bil na svežem zraku. To seveda pušča psihofizične posledice, vsakič, ko ga obiščem, je drugačnega razpoloženja. Sreča v nesreči je, da mu je uspelo ekvadorsko ambasado spremeniti v nekakšen subverzivni štab, kamor vsak dan prihajajo ugledni aktivisti, na primer Noam Chomsky. Če rečem nekoliko filozofsko - Assange uporablja mehanizme sistema proti samemu sistemu. 16 let je kot heker vdiral v Pentagon, zdaj to znanje izkorišča, da se bori proti sistemu. Dokler ima Assange internet, je srečen človek!

Če pride na oblast Hillary Clinton, bodo razmere za Assangea še slabše, tudi v Ekvadorju bodo volitve, ker zdajšnji predsednik ne more več kandidirati. Geopolitične razmere vplivajo na Assangeovo življenje.

Pred tedni ste v Bruslju na zanimivem nastopu skupaj z Varufakisom parafrazirali pastorja Martina Niemöllerja. Kdo bo naslednji?

Vsi smo v podobnem položaju, pasivnost je največji zločin. To je pastor dobro ubesedil …

Ne gre samo za Assangea, tu sta še Chelsea Manning in Edward Snowden. Vsi, ki sodelujejo z njimi, so potencialne tarče. Pa ne samo oni, pravzaprav so v nevarnosti vsi aktivisti!

Vsi, ki uporabljamo internet, od Facebooka, Google Maps do Pokemonov, za seboj puščamo ogromne količine podatkov, ki jih lahko izkoristijo proti nam.

Vi niste na Facebooku?

Za normalno komunikacijo uporabljam običajno elektronsko pošto, za resnejše in politično komuniciranje seveda uporabljam enkripcijo. Tako na računalniku kot na mobilnem telefonu imam aplikaciji Telegram in Signal, ki ju uporablja tudi Edward Snowden. Gre za osebno higieno, zakaj bi telekomunikacijska podjetja, ki imajo sporazume s tajnimi službami - tudi v Sloveniji in na Hrvaškem - vedela za moje osebne stvari?!

Srećko Horvat, med nastopi večkrat poveste tudi kakšno šalo … Kako že gre tista, malo povezana tudi z Assangeom, o razliki med mačko in psom?

Mačka ne bi mogla nikoli delati za policijo! Ne gre samo za značaj  mačke, ki bi en dan počela nekaj, drugi pa nekaj čisto drugega, ampak tudi za dejstvo, da psi delajo za policijo. Naknadno sem odkril - mislim, da mi je to celo povedal Julian Assange - da je CIA delala poskus,  kako bi lahko iz mačk naredila vohune, a niti njej  ni uspelo. Če obstaja arhetip pravega subverzivca med živalmi, je to vsekakor mačka.

Ima Assange mačko?

Da, ima, poslala mu jo je njegova družina, ki je na žalost ne more videti in v Franciji živi z lažno identiteto. Assangeova mačka na ekvadorski ambasadi je vse večja in večja, počasi postaja tiger.

Se kdaj šalite tudi s Slavojem Žižkom? Morda na račun Slovencev?

Najbolje je, da za šale o Slovencih vprašate Slavoja, ne pa, da jih pripoveduje Hrvat oziroma ustaš, kot mi pravi Žižek.

V svoji zadnji knjigi Radikalnost ljubezni preučujete vpliv  politične ureditve na ljubezensko življenje. Kaj imata skupnega ljubezen in revolucija?

Veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled. Že Engels je rekel, da je pri vsaki radikalni revoluciji potrebna tudi sprememba v intimni sferi. Oktobrska revolucija, od katere mineva 100 let, je prinesla radikalne spremembe seksualne zakonodaje, ki jih danes ne bi sprejele niti najbolj progresivne vlade.

Podobno je bilo s francosko revolucijo, ki je na novo osmislila enakopravnost spolov. Vsak večji politični razkol sproži tudi vprašanje čustev, spraševanje o načinu vedenja do drugega, o tem, kako poteka oblikovanje zveze, vprašanje patriarhata …

Danes kljub nekaterim velikim pretresom nismo prišli do točke, na kateri bi se vprašali, kakšne spremembe želimo na področju intimnosti. Danes smo priče poenostavljanju odnosov, to lahko vidimo na Facebooku, kjer se prijateljstva merijo z všečkanjem, pa pri novih aplikacijah, kot sta Grindr in Tinder, pri katerih se ljubezenskega partnerja izbira  na svobodnem trgu. Radikalno moramo redefinirati pojem ljubezni in najintimnejših odnosov.

Izraelska sociologinja Eva Illouz omenja emocionalni kapitalizem.

Ona to imenuje hladna intimnost. Kapitalistični racionalizem je proniknil v najgloblje intimne sfere. Če nimamo partnerja ali z obstoječim nismo zadovoljni, ni problema, trg je velik, bomo že našli drugega. Poglejmo samo, kako delujejo agencije za zmenke: s čisto racionalističnimi algoritmi definirajo, kdo bi lahko bil vaš partner.

Računalnik bo obdelal vse podatke in vam našel idealnega partnerja. Samo še na zmenek morate priti. Vsak, ki se je v življenju vsaj enkrat zaljubil, dobro ve, da stvari ne delujejo tako.

Kako se sploh lahko upremo?

Veliko se lahko naučimo iz zgodovine, iz  revolucij in tudi iz teologije. Predvsem moramo dekonstruirati mit o ljubezni, ki pravi, da sta v ljubezni  dve  polovici združeni v eno. Vztrajati moramo pri radikalni različnosti: spoštovati moramo drugo osebo in njeno drugačnost. Ne smemo poskušati vplivati nanjo s svojimi preteklimi ljubezenskimi izkušnjami, praksami, tradicijami in razočaranji. Za to je potrebnega zelo veliko poguma.

"Najbolje je, da za šale o Slovencih vprašate Slavoja, ne pa, da jih pripoveduje Hrvat oziroma ustaš, kot mi pravi Žižek."

Lahko samo solidarnost in ljubezen rešita begunsko krizo?

Morda zveni paradoksalno, ampak s solidarnostjo ne moremo rešiti begunske krize. Ko so pred enim letom begunci potovali tudi čez naše območje, je bil spontan odziv številnih običajnih državljanov in tudi moj, da smo šli na zagrebški kolodvor in jim nesli hrano, obleke, da bi jim pomagali. A to ni dovolj.

Položaj je podoben, kot ga je v enem izmed svojih besedil opisal Oscar Wilde. Rekel je, da težav berača na ulici ne boste rešili, če mu daste evro ali dva, samo trenutno mu boste olajšali življenje. Treba je radikalno spremeniti družbeni sistem tako, da berač ne bo imel razloga za življenje na ulici.

Begunske krize po mojem mnenju žal ni mogoče rešiti niti v nekaj naslednjih letih, edina možnost je rešitev geopolitičnih vprašanj. Ta nas vodijo najprej v Sirijo, pa od tam v Katar, Turčijo, Savdsko Arabijo, Združene države Amerike, Francijo, na Kitajsko, v Rusijo, Izrael … Vpletenih je več kot 20 geopolitičnih igralcev, ki imajo konkretne interese v Siriji. Vse skupaj nas pelje v prihodnost, do ameriških volitev, naprej v prihodnost v Turčijo, kjer Erdogan utrjuje svojo diktaturo …

Kako ocenjujete vlogo in početje turškega predsednika Erdogana?

Je prototip današnjega uspešnega politika, podobno kot Putin ali Orban. Vsem trem je uspelo ukiniti demokracijo, neodvisne medije, pregnati intelektualce, ki jih ne marajo ... Erdogan je naredil še korak naprej in ustvaril neke vrste vojno diktaturo v Turčiji, kje seveda še naprej vlada turbo kapitalizem. Podobno kot na Madžarskem in v Rusiji. Imamo kombinacijo radikalnega nacionalizma, diktature in turbo kapitalizma. To je na žalost model za prihodnost Evropske unije. Samo na Madžarsko moramo pogledati in ugotovimo, kaj se približuje Hrvaški in Sloveniji pa tudi drugim državam.

Zdi se, da ima Erdogan evropske politike v šahu.

Evropska zunanja politika niti impotentna ni, saj mora za impotentnost prej vendarle nekaj obstajati. Evropska zunanja politika je preprosto šala, ne obstaja. Imamo situacijo, v kateri izvažamo vojno, potem uvozimo begunce, veliko denarja izvozimo v Turčijo in od tam nazaj uvozimo turške demokratične standarde. V Nemčiji je zdaj recimo satira praktično prepovedana. Evropska unija je čisto izgubljena. Tudi če se spomnimo Grčije in odnosa Evropske unije do nje, nam je jasno, da tako ne gre.

Pred dvema mesecema sem bi v grškem pristanišču v Pireju. Tam sta grški in kitajski del. V grškem delu so 20 dni stavkali, medtem pa so v kitajskem še bolj delali. Razlika je v tem, da v delu pristanišča, ki je v kitajski lasti, grški delavci dobivajo nižje plače, nimajo kolektivne pogodbe niti sindikata … Vse to se je zgodilo zaradi nefunkcionalne notranje, finančne in zunanje politike Evropske unije. To, s  čimer se je eksperimentiralo na evropskem obrobju, se je zdaj kot bumerang vrnilo v središče Evrope. Če pogledamo Hollandovo reformo trga dela, je to točno to, kar je trojka izvedla v Grčiji. Delavske pravice bodo čez nekaj let ukinjene tudi v središču Evropske unije.

So se potem Britanci z brexitom odločili pravilno? Bo Evropska unija razpadla?

Na dan britanskega referenduma sem bil na obisku pri Julianu Assangeu in na mizi smo imeli vse dnevne časopise. Debata v večini  je bila  neracionalna, že samo podatek, da je bil dan po referendumu na Googlu v Veliki Britaniji najbolj iskan pojem Evropska unija, veliko pove.

Če vzamemo Veliko Britanijo danes - je izšla iz kapitalizma? Je postala utopična družba, v kateri imajo delavci večje pravice? Prav nasprotno, še bolj so na muhi globalnega kapitalizma. Ne verjamem v ideje nekaterih levičarjev, da je mogoče pobegniti iz kapitalizma. Razmere bosta izkoristila desnica in tako imenovani ekstremni center, na primer Orban.

Potrebujemo radikalni internacionalizem. Če kapital deluje na mednarodnem prizorišču, moramo tudi mi delovati enako. Po vsem svetu.

Kam je izginil kritični duh s trga Taksim, ko je predvsem leta 2010 več 100 tisoč Turkov protestiralo proti oblasti? Ne samo Turčija, kje je kritična Evropa, zakaj je ni več na ulicah?

Živeli smo v Clintonovih srečnih devetdesetih, ko smo mislili, da kapitalizem deluje. Na Balkanu smo mislili, da smo v obdobju tranzicije in da nas na koncu  poti čaka pošten kapitalizem. Ugotovili smo, da tudi na Zahodu vlada korupcija, da so vojne, begunska kriza … Leta 2011 je vendarle prišlo do protestov po vsem svetu, tudi v Sloveniji. A paradigma se je kmalu spet obrnila, zavedeli smo se, da neposredna demokracija ni dovolj. Dan po protestih vprašaš, kaj pa zdaj?

Ustanovile so se nove stranke, na primer Siriza ali Podemos. Zdaj smo v obdobju, ko ugotavljamo, da niso dovolj niti protesti niti nove stranke. Tukaj skušamo vstopiti z našim gibanjem Diem in povezati tako horizontalno kot vertikalno demokracijo. Dejavni smo na lokalni ravni, delujemo na primer v Barceloni, pa tudi na nacionalni ravni: sodelujemo s španskim Podemosom in drugimi strankami. Pozabiti ne smemo niti evropske ravni.

Seznam vaših predavanj, gostovanj, potovanj po svetu je skoraj neverjeten - kdaj imate sploh čas brati, razmišljati? Stereotipnega filozofa si predstavljamo kot malce odmaknjenega misleca …

Ne bi vam ravno odkrival svojih otokov, se bojim, da bo tja prišlo še več ljudi. Vsake toliko časa se zgodi, da se za nekaj ur lahko izklopim. Maja in junija smo snemali dokumentarec z Al Jazeero o Evropi. Imel sem srečo, da sem bil v begunskih taboriščihv Idomeni in tudi v Džungli v Callasu.  Na štiri oči sem se pogovarjal z Nigelom Faragom v Bruslju ter bil v Romuniji na neki planini na dva tisoč metrih.

Na srečo vse te  izkušnje in bivanje v delu nekega zgodovinskega procesa, ki se nam dogaja pred očmi, omogočajo veliko boljši  vpogled v to, kar se dogaja, kot pa pogled iz akademskega kabineta.

Recimo, ko pridete v Idomeni in vidite, kje je bilo 15 tisoč ljudi, potem pa pridete v Evrotunel pri Callasu, spoznate, da je razlog za to, da so begunce strpali v Callas in taborišča pri Solunu, isti. Problem je bil, da begunci preprečujejo prosti pretok kapitala, in zato so jih umaknili, ker so bile izgube milijonske.

Potem greste v atensko pristanišče Pirej, kjer lahko vidite, da imajo Kitajci interes, da prek Balkana uvedejo svoje poceni izdelke. Tako so imeli tudi Kitajci interes, da se begunci umaknejo.

In vse to so stvari, ki jih iz slonokoščenega stolpa esejistike, akademskosti, razmišljanja in premišljanja ne morete razumeti.

Ste se tudi zaradi tega odpovedali akademski karieri? Mamo kaj skrbi, ker niste izbrali klasične poti ... ?

Res je, mamo skrbi. Verjetno zaradi ekvadorske ambasade in še česa, kar počnem. Imel sem možnost poučevati na London School Of Economics in na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kar so verjetno sanje večine študentov. Končati študij in se potem ukvarjati z akademskim delom.  Sam sem se odločil, da to ni pot, ki bi ji sledil, ker potem ne bi mogel biti na poti. S svojim načinom življenja, ki ga je težko opisati, imam veliko večjo možnost vpogleda in odziva ter tudi svobodo, ki je na neki način brezmejna. Sam si določam ritem in lahko objavljam. Sam izbiram teme in nisem nikakor omejen, niti z bibliografijo in še čim, kar predpisuje akademsko življenje.

Zanima me polnost življenja. Iti tja, kjer se stvari dogajajo. Ko je v Grčiji prišla na oblast Siriza, sem si za mesec dni najel stanovanje v Atenah, ko se je zgodil Occupy Wall Street, sem šel tja. Seveda nekatere stvari tudi sami organiziramo in pridemo tudi prej. Ampak vse to ne bi bilo mogoče, če bi bil akademik.

"Izobraževalni sistem je perverzen. Vprašajo te, kako boš uporabil Nietzscheja, ko boš delal v pekarni ali kot skiper."

Akademski problemi so na neki drugi ravni. Recimo, ko smo mi študirali, je še obstajal neki klasični nemški model idealizma, po katerem je bilo znanje na piedestalu, ne kot sredstvo, ampak kot namen. Danes z bolonjsko reformo znanje postaja  sredstvo, da bi lahko našli zaposlitev na trgu dela. Vemo pa, da zaposlitev  ni. Ves sistem je perverzen, študenti pišejo projekte, da bi dobili oceno. Nihče pa jim ne pove, da znanja, ki ga bodo pridobili na fakulteti, ne bodo mogli uporabljati, ker trg dela ne deluje. Na Hrvaškem je nezaposlenost med mladimi 54-odstotna. O čem potem govorimo …

Lahko si predstavljam, da bi delal na univerzi, kjer bi znanje bilo znanje in kjer bi bila neka utopična skupnost. Danes pa so študenti v veliki godlji. Ne moreš si več privoščiti užitka, da recimo tri tedne zaprt v stanovanju bereš Nietzscheja ali Schopenhauerja. Danes te vprašajo, kako boš to uporabil, ko boš delal v pekarni ali ko boš skiper.

Kako vam je uspelo tako popularizirati filozofijo? Vaši dogodki z uglednimi svetovnimi gosti so praktično razprodani … Kje je skrivnost uspeha?

Nesmiselno je pripravljati majhne seminarje za 10 ljudi. Želim, da ima dogodek vpliv. Ob obletnici političnega azila smo pripravili dogodke v desetih mestih, odziv je bil odličen. Če kapitalizem uporablja medije in druge pristope, da spreminja razmišljanje ljudi, moramo tehnologijo in moderne pristope izkoristiti tudi mi. Seveda pa ni naključje, da gostujemo tudi v narodnih gledališčih, ta so namenjena prav temu - javnim razpravam ljudstva, tako je v Zagrebu, v Beogradu, v Mariboru ... In vse to smo naredili praktično brez proračuna, vsi so delali prostovoljno, od Janisa Varufakisa do Patty Smith.

Kako bi ocenili Janisa Varufakisa?

Janisa poznam od leta 2013, ko smo ga povabili na Subversive festival v Zagreb. Takrat je bil večini še nepoznan ekonomist, objavil je knjigo Globalni minotaver, ki jo je poznal ožji krog ljudi. Takrat se je zbližal s Ciprasom in nekaj mesecev pozneje postal tudi finančni minister. Tako da ga poznam iz obdobja pred tem in med tem, ko je bila Siriza na oblasti, in zdaj, ko skupaj delujemo v Diemu. In prav zadnje kaže, kakšen značaj  je Janis Varufakis.

Potem ko je odstopil, bi lahko imel podobno kariero kot Thomas Piketty ali Paul Krugman, po svetu bi lahko predaval za 30 ali 50 tisoč evrov, pisal bi knjige in bi bil potujoči intelektualec. Ampak Janis se je podobno kot jaz in še tisoč ljudi po Evropi odločil, da bo vložil svoj čas, denar ter svoje zasebno življenje v utopično idejo, da je Evropsko unijo še mogoče rešiti. Mislim, da to veliko pove o njem. Medtem sva postala prava prijatelja, vidiva se skoraj vsakih nekaj tednov. Ves čas se pogovarjava tudi zaradi Diema. Povsem mu zaupam in mislim, da bo ostal v tem do konca tako kot jaz.

Zakaj ste optimist?

Če na razmere v svetu pogledamo racionalno, od terorističnih napadov do begunske krize, ni niti enega razloga za optimizem. Tisto, kar potrebujemo, je pesimizem intelekta, če parafriziram Gramscija. Toda če se temu pesimizmu prepustimo, ne bomo mogli ničesar spremeniti, potem nimamo razloga, da jutri sploh še vstanemo iz postelje. Morali bi se boriti proti naivnemu optimizmu.

Pred kratkim sem imel dolgo razpravo z Janisom;  v bistvu sem  zagovarjal pesimizem intelekta. Janis pa je rekel, da mu vzbuja upanje, ko vidi, kako se družine in pari pozdravljajo na letališčih, ko se znova vidijo. Kljub vsemu očitno še obstaja neka vrsta humanizma, ljudskosti.

Seveda je problem v tem, da se je kapitalizem okrepil, da imamo številne vojne. In se vrnemo nazaj k stari zgodbi o človeku, ki je človeku volk. Mislim, da imamo zgodovinsko priložnost, da to spremenimo.

Kako dolgo boste še potovali po svetu v sedanjem ritmu?

O tem ne razmišljam. Kjer mi je všeč, tam sem. Svet bi bil boljši, če bi ljudje  več potovali, če bi srečali begunce, ne pa da o njih samo razmišljajo ali pa še to ne. Doma se počutim tako v Berlinu kot v Parizu, Atenah, Šibeniku. Domače se počutim ne zaradi mest, ampak zaradi ljudi, ki so tam. In če se jutri znajdem v podobnem položaju kot Assange ali Snowden, lahko v 50 mestih po svetu poiščem pomoč.

Dokler bo šlo, bo. Mogoče pa zbolim ali me kdo ustreli, ampak to bo pokazal čas.

Bi imeli mačko?

Verjetno bi jo imel spet. Če je s teboj pes, se bojim, da je sumljiv. Ampak pri  mački je tudi neki drug problem, če se vrnem k šali z začetka pogovora. Mačka  deluje podobno kot tisti, ki pričakujejo pomoč od socialne države. Ljudje smo za mačke socialna država in ko jim damo zatočišče in hrano, se mačke ne menijo za nas. In potem, ko ima mačka znova socialni problem, se obrne na socialno državo.

Mačke so reakcionarne, v nasprotju s psom, ki ti bo zvest. Nisem še prepričan, za kateri model se naj odločim.

Pogovor v izvirniku: