Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo: “Črtala bi obvezne izbirne predmete, ker imajo za seboj učne načrte in ocenjevanja, to pa prinese nepotreben pritisk. Vrnila bi interesne dejavnosti.”
“Predmeti na razredni stopnji so prezahtevni, ne zdi se mi smiselno, da na primer četrtošolec zelo podrobno razmišlja o človeškem telesu. Jaz sem se o tem učila v sedmem ali osmem razredu. Učne načrte je treba spremeniti.”
Bojana Potočnik opaža, da se v zadnjem času vendarle več otrok odloča za poklice, še vedno pa si jih preveč želi v gimnazije, čeprav niso profil zanje. Težava je tudi v zbirokratiziranosti šole: “Na roditeljskih sestankih 90 odstotkov staršev nima pojma o strokovnih izrazih, ki jih moramo uporabljati učitelji. Birokracija se je močno povečala. Popisati moramo dobesedno vse, kaj delamo. Evalvacija in notranja diferenciacija sta pogosti rubriki pri naši papirologiji.”
Sogovornica je prepričana, da lahko učitelj veliko naredi iz tistega, v kar verjame. Sama se je največ naučila od učiteljem s karizmo in z branjem. Žal je med šolarji vedno več pasivnosti: “Uporništva med učenci sploh ne opažam. Nenehno jih provociram, predvsem osmošolce in devetošolce, da bi bili uporniki, saj bodo živeli v družbi, v kateri bo to nujno za preživetje.”
“V razredu imajo otroci na eni strani 2-3 majice in slabe čevlje, na drugi pa najnovejše naprave in so prepotovali svet. Pred revščino smo hinavci in si zatiskamo oči.”
Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko: “V kratkotrajni izkušnji v politiki sem spoznala, da so glavni osebni interesi, šele nato pa kolektiv. Morala in etika se lahko čez noč spremenita.”
Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo: “Ne smemo pozabiti, kako je biti otrok. Čudovito se je spuščati v otroški svet.” Bojani Potočnik je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča …
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo: “Črtala bi obvezne izbirne predmete, ker imajo za seboj učne načrte in ocenjevanja, to pa prinese nepotreben pritisk. Vrnila bi interesne dejavnosti.”
“Predmeti na razredni stopnji so prezahtevni, ne zdi se mi smiselno, da na primer četrtošolec zelo podrobno razmišlja o človeškem telesu. Jaz sem se o tem učila v sedmem ali osmem razredu. Učne načrte je treba spremeniti.”
Bojana Potočnik opaža, da se v zadnjem času vendarle več otrok odloča za poklice, še vedno pa si jih preveč želi v gimnazije, čeprav niso profil zanje. Težava je tudi v zbirokratiziranosti šole: “Na roditeljskih sestankih 90 odstotkov staršev nima pojma o strokovnih izrazih, ki jih moramo uporabljati učitelji. Birokracija se je močno povečala. Popisati moramo dobesedno vse, kaj delamo. Evalvacija in notranja diferenciacija sta pogosti rubriki pri naši papirologiji.”
Sogovornica je prepričana, da lahko učitelj veliko naredi iz tistega, v kar verjame. Sama se je največ naučila od učiteljem s karizmo in z branjem. Žal je med šolarji vedno več pasivnosti: “Uporništva med učenci sploh ne opažam. Nenehno jih provociram, predvsem osmošolce in devetošolce, da bi bili uporniki, saj bodo živeli v družbi, v kateri bo to nujno za preživetje.”
“V razredu imajo otroci na eni strani 2-3 majice in slabe čevlje, na drugi pa najnovejše naprave in so prepotovali svet. Pred revščino smo hinavci in si zatiskamo oči.”
Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko: “V kratkotrajni izkušnji v politiki sem spoznala, da so glavni osebni interesi, šele nato pa kolektiv. Morala in etika se lahko čez noč spremenita.”
Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo: “Ne smemo pozabiti, kako je biti otrok. Čudovito se je spuščati v otroški svet.” Bojani Potočnik je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča …
V doli reke Hudson v New Yorku nedaleč stran ena drugi stojijo štiri vrhunske restavracije, v katerih lahko pijete različna slovenska vina, jedi solite s piransko soljo ali solato začinite s štajerskim bučnim oljem. Lastnik vseh štirih je kuhar in podjetnik, ljubljenec kuharskih vodnikov in kuharskih kritikov, gost številnih zvezdniških kuharskih oddaj, kuharski samouk in zaljubljenec v vse, kar je slovensko.
Dr. Ivan Leban, kemik in upokojeni profesor anorganske kemije je svoje znanstveno delo posvetil kristalografiji. Svoje bogato znanje še vedno rad deli tudi z mladimi, čeprav vsakemu svetuje, naj uspešnega eksperimenta nikoli ne ponavlja. S prevzemom direktorske funkcije na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu je lani akademsko sfero zamenjal z menedžersko.
Dr. Ivan Leban, kemik in upokojeni profesor anorganske kemije je svoje znanstveno delo posvetil kristalografiji. Svoje bogato znanje še vedno rad deli tudi z mladimi, čeprav vsakemu svetuje, naj uspešnega eksperimenta nikoli ne ponavlja. S prevzemom direktorske funkcije na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu je lani akademsko sfero zamenjal z menedžersko.
Dr. Lenart Škof je predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer se največ ukvarja z družbeno in politično etiko ter etiko sočutja. Zase pravi, da ga je precej zaznamovalo dejstvo, da je po študiju filozofije v želji po novem znanju odšel študirat še na teološko fakulteto, ker v Sloveniji na stvari še vedno ne znamo gledati neobremenjeno.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dušica Balážek je njeno uradno ime, prijatelji jo kličejo Duša, med Romi pa je že od otroštva znana kot Dušika. Novomeška romska svetnica po rodu sploh ni Rominja, saj se je rodila slovenskima staršema. A ker je svoja rosna leta preživela v soseščini polni romskih otrok, je kmalu ugotovila, da svet bolj dojema in občuti po romsko.
Peter Podlunšek, akrobatski pilot in podjetnik, prvi Slovenec, ki se je uvrstil na najhitrejša svetovna tekmovanja Red Bull Air Race.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljski gost je Matej Andraž Vogrinčič, vizualni umetnik, ki nima ateljeja in če se le da, ne razstavlja v galerijah.
40-letni Mariborčan Aleš Vičič se je po študiju ustalil v Ljubljani, od takrat pa je s psihološko pripravo na najpomembnejše tekme pomagal kakim 300 športrnikom. Tudi na iztekajoče se zimske igre v Sočiju je pospremil lep del naših olimpijcev.
40-letni Mariborčan Aleš Vičič se je po študiju ustalil v Ljubljani, od takrat pa je s psihološko pripravo na najpomembnejše tekme pomagal kakim 300 športrnikom. Tudi na iztekajoče se zimske igre v Sočiju je pospremil lep del naših olimpijcev.
Kljub mladosti sta imela že zavidljivi karieri in lasten dom, ko sta se določila, da pravzaprav to ni tisto, kar si res želita. Zato sta zgolj z nahrbtnikoma odpotovala na pot po Aziji, Avstraliji, delu Južne Amerike in le koščku Afrike. Pot, ki je bila namesto načrtovanih treh, na koncu dolga skoraj polnih sedem let. In bila je dovolj dolga, da vesta, da pot v nekdanje ustaljene tirnice zanju ni več sprejemljiva. Zato ju po sedanjem postanku, v katerem se jima je rodil sin in v katerem s potopisom in potopisnimi predavanji govorita o doživetem, zagotovo čaka nova pot, saj Dominika in Igor Osvald, Nedeljska gosta na Valu 202, v popotovanju po svetu vidita tudi svojo prihodnost. Foto: Dominika in Igor Osvald.
Gospodarstvenik in diplomat, predsednik Društva slovensko ruskega prijateljstva je prepričan, da bi lahko imeli zaradi tradicionalno dobrih odnosov med državama bistveno večje koristi, kot jih imamo. Prepričan je, da bodo Rusi Olimpijske igre zgledno izpeljali, a ne brez težav. S Sašem Geržino o Rusiji in Rusih, Olimpijskih igrah in igrah velesil, gospodarstvu in politiki.
Jose Antonio Morales zase pravi, da je Prekmurec, a rodil se je v Limi, prestolnici Peruja. Pri 29 letih je zavrnil dobro plačano službo in se preselil v Slovenijo, kjer je poročen oče dveh otrok. Družina je eden izmed največjih osebnih uspehov, čeprav mu tudi poslovnih ne manjka. Njegova vizija je povezovanje podjetnih ljudi in idej. Pozna ga slovenska start-up skupnost, tudi zato, ker je pred kratkim organiziral konferenco o strahu in neuspehu. Poudarja, da je neuspeh v poslovnem svetu nekaj povsem normalnega, čeprav se ga ljudje, Slovenci morda še posebej, bojimo.
Otroški nasmeh v objemu zadovoljnih staršev je najmočnejše sporočilo in moč, ki je tudi neresnica ne more zatreti. To je pred dnevi staršem otrok in bolnikov s prirojeno srčno napako napisal doktor Robert Blumauer.
Kot zdravnik se srečuje z bolečimi spoznanji, da je za pacienta vedno manj časa in da administrativni postopki ob vedno novih obveznostih družinskih zdravnikov povečujejo njihovo obremenjenost. Iztok Tomazin ima nahrbtnik za posredovanje in pomoč v gorah vedno pripravljen. Gore so zanj izziv in odklop tako kot pisanje proze, pesmi in letenje s padalom. \t
Pisatelj Borut Golob se je leta 1973 rodil v delavski družini, odraščal ob babici v Kranju, kasneje delal v proizvodnji, na filozofski fakulteti prišel do absolventskega staža, se vrnil na začetek študija in diplomiral iz novinarstva.
Je redni profesor klasičnega saksofona na dunajski glasbeni univerzi. Svojo življenjsko zgodbo, od prvih korakov glasbeno nadarjenega bosonogega vaškega pastirčka, postopnem plezanju po “saksofonski” lestvici, do tega, kako se mu je z neverjetno trmo in voljo uspelo zavihteti v sam evropski in svetovnih vrh klasičnega saksofona, je Oto Vrhovnik razgrnil v pogovoru z Lojzetom Kosom.
64-letni Kanadčan Rick Simpson je prijazen dedek, ki se je po hudi delovni nesreči pozdravil zgolj in samo s pomočjo domnevno grozno nevarne rastline - indijske konoplje, s katero so nas desetletja strašili.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Neveljaven email naslov