Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo: “Črtala bi obvezne izbirne predmete, ker imajo za seboj učne načrte in ocenjevanja, to pa prinese nepotreben pritisk. Vrnila bi interesne dejavnosti.”
“Predmeti na razredni stopnji so prezahtevni, ne zdi se mi smiselno, da na primer četrtošolec zelo podrobno razmišlja o človeškem telesu. Jaz sem se o tem učila v sedmem ali osmem razredu. Učne načrte je treba spremeniti.”
Bojana Potočnik opaža, da se v zadnjem času vendarle več otrok odloča za poklice, še vedno pa si jih preveč želi v gimnazije, čeprav niso profil zanje. Težava je tudi v zbirokratiziranosti šole: “Na roditeljskih sestankih 90 odstotkov staršev nima pojma o strokovnih izrazih, ki jih moramo uporabljati učitelji. Birokracija se je močno povečala. Popisati moramo dobesedno vse, kaj delamo. Evalvacija in notranja diferenciacija sta pogosti rubriki pri naši papirologiji.”
Sogovornica je prepričana, da lahko učitelj veliko naredi iz tistega, v kar verjame. Sama se je največ naučila od učiteljem s karizmo in z branjem. Žal je med šolarji vedno več pasivnosti: “Uporništva med učenci sploh ne opažam. Nenehno jih provociram, predvsem osmošolce in devetošolce, da bi bili uporniki, saj bodo živeli v družbi, v kateri bo to nujno za preživetje.”
“V razredu imajo otroci na eni strani 2-3 majice in slabe čevlje, na drugi pa najnovejše naprave in so prepotovali svet. Pred revščino smo hinavci in si zatiskamo oči.”
Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko: “V kratkotrajni izkušnji v politiki sem spoznala, da so glavni osebni interesi, šele nato pa kolektiv. Morala in etika se lahko čez noč spremenita.”
Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo: “Ne smemo pozabiti, kako je biti otrok. Čudovito se je spuščati v otroški svet.” Bojani Potočnik je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča …
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo: “Črtala bi obvezne izbirne predmete, ker imajo za seboj učne načrte in ocenjevanja, to pa prinese nepotreben pritisk. Vrnila bi interesne dejavnosti.”
“Predmeti na razredni stopnji so prezahtevni, ne zdi se mi smiselno, da na primer četrtošolec zelo podrobno razmišlja o človeškem telesu. Jaz sem se o tem učila v sedmem ali osmem razredu. Učne načrte je treba spremeniti.”
Bojana Potočnik opaža, da se v zadnjem času vendarle več otrok odloča za poklice, še vedno pa si jih preveč želi v gimnazije, čeprav niso profil zanje. Težava je tudi v zbirokratiziranosti šole: “Na roditeljskih sestankih 90 odstotkov staršev nima pojma o strokovnih izrazih, ki jih moramo uporabljati učitelji. Birokracija se je močno povečala. Popisati moramo dobesedno vse, kaj delamo. Evalvacija in notranja diferenciacija sta pogosti rubriki pri naši papirologiji.”
Sogovornica je prepričana, da lahko učitelj veliko naredi iz tistega, v kar verjame. Sama se je največ naučila od učiteljem s karizmo in z branjem. Žal je med šolarji vedno več pasivnosti: “Uporništva med učenci sploh ne opažam. Nenehno jih provociram, predvsem osmošolce in devetošolce, da bi bili uporniki, saj bodo živeli v družbi, v kateri bo to nujno za preživetje.”
“V razredu imajo otroci na eni strani 2-3 majice in slabe čevlje, na drugi pa najnovejše naprave in so prepotovali svet. Pred revščino smo hinavci in si zatiskamo oči.”
Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko: “V kratkotrajni izkušnji v politiki sem spoznala, da so glavni osebni interesi, šele nato pa kolektiv. Morala in etika se lahko čez noč spremenita.”
Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo: “Ne smemo pozabiti, kako je biti otrok. Čudovito se je spuščati v otroški svet.” Bojani Potočnik je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča …
Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
“Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati,” pravi Ivanka Mežan, 88-letna filmska in gledališka igralka, ki je leta 1944 kot 17-letna gimnazijka, prvič stopila na gledališki oder, na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. “Kako sem vesela, ko me študenti povabijo v svoje diplomske filme! Kako so v redu!”
Nedeljski gost bo tokrat Miroslav Cerar, eden najuspešnejših slovenskih športnikov, legenda slovenske športne gimnastike.
Dr. Valerija Bužan, psihologinja, 30 let na čelu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi, svoje delo posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju, s svojimi projekti, njen zadnji odmeven je gostilnicaa Druga violina, si prizadeva za boljšo kakovost življenja ljudi s posebnimi potrebami in dela opazne premike v naši družbi pri sprejemanju drugačnosti.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Neveljaven email naslov