Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Robert Pešut je šarlatan, ki je v bistvu general in velik frajer. V kvartirju svojega studia razčlenjuje polja od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do ...
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico.
Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev.
“Nacija je stvar zavestne odločitve, jaz se lahko odločim, da bom od jutri Hrvat ali Albanec. Da je to stvar dogovora, je dokazala tudi košarkarska reprezentanca. Vsako zaklinjanje na nacijo je neumnost. Meni nacionalnost nekaj pomeni samo na folklorni ravni.”
Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce: "Demagogi so, izkoriščajo umetnost v najbolj banalne namene.” Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan: "Že samo iskanje sreče te pripelje na drugo stran. Dnevno rutinirano zadovoljstvo pa kar najdem.”
Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu: “Moj poklic je na polju šarlatanstva. Ukvarjamo se s kvantno fiziko, muzike ne moreš prijeti, sprožamo valovanje delcev, ki pridejo v ušesa in jih možgani registrirajo. Naprej ne razumem, kaj se dogaja.” V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom.
“Sem šaljivec, cinizma pa ne maram preveč, ker se je razpasel.”
Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do …
V Magnificovem studiu v ljubljanskem parku Tivoli smo preživeli torkovo popoldne. Po intervjuju smo se iz pisarne preselili v studio, pridružil se nam je mlajši Magnificov brat Schatzi. V sproščenem vzdušju je nastal spontan dialog o bratski navezi.
Magnifico se je na našo prošnjo usedel še za računalnik v svoji pisarni in zagnal YouTube. Izbral je naslednjih 5 komadov.
860 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Robert Pešut je šarlatan, ki je v bistvu general in velik frajer. V kvartirju svojega studia razčlenjuje polja od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do ...
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico.
Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev.
“Nacija je stvar zavestne odločitve, jaz se lahko odločim, da bom od jutri Hrvat ali Albanec. Da je to stvar dogovora, je dokazala tudi košarkarska reprezentanca. Vsako zaklinjanje na nacijo je neumnost. Meni nacionalnost nekaj pomeni samo na folklorni ravni.”
Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce: "Demagogi so, izkoriščajo umetnost v najbolj banalne namene.” Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan: "Že samo iskanje sreče te pripelje na drugo stran. Dnevno rutinirano zadovoljstvo pa kar najdem.”
Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu: “Moj poklic je na polju šarlatanstva. Ukvarjamo se s kvantno fiziko, muzike ne moreš prijeti, sprožamo valovanje delcev, ki pridejo v ušesa in jih možgani registrirajo. Naprej ne razumem, kaj se dogaja.” V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom.
“Sem šaljivec, cinizma pa ne maram preveč, ker se je razpasel.”
Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do …
V Magnificovem studiu v ljubljanskem parku Tivoli smo preživeli torkovo popoldne. Po intervjuju smo se iz pisarne preselili v studio, pridružil se nam je mlajši Magnificov brat Schatzi. V sproščenem vzdušju je nastal spontan dialog o bratski navezi.
Magnifico se je na našo prošnjo usedel še za računalnik v svoji pisarni in zagnal YouTube. Izbral je naslednjih 5 komadov.
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
“Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati,” pravi Ivanka Mežan, 88-letna filmska in gledališka igralka, ki je leta 1944 kot 17-letna gimnazijka, prvič stopila na gledališki oder, na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. “Kako sem vesela, ko me študenti povabijo v svoje diplomske filme! Kako so v redu!”
Nedeljski gost bo tokrat Miroslav Cerar, eden najuspešnejših slovenskih športnikov, legenda slovenske športne gimnastike.
Dr. Valerija Bužan, psihologinja, 30 let na čelu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi, svoje delo posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju, s svojimi projekti, njen zadnji odmeven je gostilnicaa Druga violina, si prizadeva za boljšo kakovost življenja ljudi s posebnimi potrebami in dela opazne premike v naši družbi pri sprejemanju drugačnosti.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Dr. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem. Kritičen do pretirano zaščitniških staršev in šolske politike priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost. Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj.
Neveljaven email naslov