Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti

Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.

Spomini in interpretacije

Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.

Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.

''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."

Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''

Tank in fičko

Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.

Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.

Pričevalke in pričevalci

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''

Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.

Meje niso izginile

''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''

Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''

Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."

Kultura ni strošek, kultura je dobrina

Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''

Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''

Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''

Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …