Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
Izredna profesorica doktorica Nada Rotovnik Kozjek je ustanoviteljica in vodja Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot pedagoginja študentom medicine v Ljubljani predaja znanje iz klinične prehrane, predava pa tudi na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za Vede o zdravju Primorske Univerze. Je ustanoviteljica Slovenskega združenja za klinično prehrano ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano, članica Medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije in tudi zdravnica mnogih slovenskih vrhunskih športnikov. V svojem prostem času se veliko posveča rekreaciji, je odlična maratonka in triatlonka, med drugim je večkrat uspešno zaključila tudi tekmovanje Ironman.
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
Neveljaven email naslov