Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.
Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje. Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov. Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z pokojnim možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si ustvarila veliko družino v predmestju Londona. O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju.
Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se s ključnimi družbenimi premiki nikoli ni ukvarjala zgolj kot raziskovalka, ampak jih je vedno naslavljala tudi kot aktivna državljanka. Je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Oboje na Fakulteti za družbene vede, kjer je leta 1994 ustanovila tudi Center za socialno psihologijo in ga vodila vse do upokojitve leta 2017. Od letošnjega junija je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sicer pa avtorica vrste temeljnih znanstvenih monografij, v katerih se je poleg že omenjenega ukvarjala z identiteto, življenjskimi poteki, družino, starševstvom in ženskami.
Dr. Mojmir Mrak je profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije. Vodil je pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ, bil svetovalec vlade za finančna vprašanja ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, pa tudi svetovalec za mednarodne finance in evropske integracije mnogim institucijam in vladam držav centralne in JV Evrope. Govori o velikih količinah denarja, ki se porabljajo za reševanje zdravstvene krize, o domačih financah, o razvojnih ukrepih Slovenije, pa tudi o tem, kako je poučevati, ko nimaš neposrednega stika s študenti. Dr. Mojmir Mrak, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in gostujoči profesor na več tujih univerzah. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.
Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).
Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.
Enzo Smrekar je predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, član IO Mednarodne smučarske organizacije, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, predvsem pa vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.
Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.
Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.
Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Neveljaven email naslov