Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
"Rada plešem. Rada ljubim. Rada imam življenje." To je v svojem romanu Ljubezen v F-molu napisala Elza Budau, pisateljica, pesnica, avtorica besedil številnih zimzelenih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija pripravljala izjemne oddaje. Nedeljska gostja, ki jo je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zmore z besedami in domišljijo turoben zimski dan spremeniti v poletno noč … Foto: Vjekoslav Mikez
Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič ni znan po dolgih intervjujih. Kar ima povedati, raje pove na dirkah na kolesu. Vseeno si je ob okrevanju po operaciji rame vzel nekaj več minut za pogovor, ki smo ga že dolgo načrtovali. Ob nedeljah nas običajno razveseljuje na dirkah, tokrat je nedeljski gost. V pogovoru z Igorjem Tomincem je povedal, kakšne rezultate bi moral dosegati v smučarskih skokih, da se kolesarska zgodba sploh nikoli ne bi zgodila. Kako se bo ‘spoprijel’ z letošnjim zmagovalcem Toura Jonasom Vingegaardom za kapetansko vlogo v moštvu Jumbo Visma. Kaj razmišlja, ko padci vedno znova ustavljajo njegovo zmagovito pot, in kako blizu slovesu je bil, ko je letos doživel bridko razočaranje na Vuelti. Pa poleg padcev seveda tudi o vzponih v njegovi karieri, denimo o zakulisju dogajanja na poti do zlate olimpijske medalje.
Z društvom, ki ga je ustanovila in mu predseduje, Katja Zabukovec Kerin dobrih 25 let glasno opozarja na problem nasilja in na to, da tisoče žrtev, pretežno žensk in otrok, nenehno zadeva ob zidove družbene tolerance nasilja, brezbrižnosti in okorelega sistema. Ob tem se vse bolj kažejo posledice epidemičnih ukrepov: povečano nasilje in letos že 12 poskusov umora ter pet smrtnih žrtev partnerskega nasilja, kar je skoraj podvojeno število siceršnjega povprečja. Pred skorajšnjim dnevom boja proti nasilju nad ženskami se z Jano Vidic pogovarjata tudi o tem, kako delo z žrtvami vpliva na tiste, ki jim pomagajo, da se dvignejo iz dna. In takih je veliko.
Boris Čibej se je iz svetovnih prestolnic preselil v malo domačo vasico na Goričkem - v Domanjševce. Dolgoletni dopisnik iz Moskve in Washingtona se s pomočjo novih tehnologij in starih poznanstev, pa tudi vse bolj izmuzljivih modernih virov informacij, tudi pri poročanju na daljavo počuti kot riba v vodi. Včasih Idrijčanu pri tem pomagajo celo novi prekmurski sosedje. O medijih, virih, kmetovanju in fičku, ki mu je za rojstni dan privoščil prav posebno darilo.
Dušan Klenovšek je tenkočutni opazovalec narave, ki pozna vsak okljuk Spodnje Save, ki rešuje nesrečno poškodovane sove in vidre, bedi nad populacijo encijanov na posavskih vršacih in z naravo plete prav poseben odnos. Biolog, ki okoljevarstvu posveča življenje in v prostem času ustavlja elektrarne, bo tokratni nedeljski gost na Valu 202. A intervju bo malo drugačen, osvobojen studijskih sten. Posneli smo ga namreč nekje med Savo in posavskim Svetim Lovrencem, tako da se je zraven kot tretji sogovornik prikradla še narava.
Dušan Vesić je srbski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik punkovske in novovalovske scene iz osemdesetih let. Od blizu je s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija. Kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o drogi in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi. Še vedno trdi, da so bili Pankrti ena izmed ključnih gonil sprememb v jugoslovanski družbi, ceni Marka Breclja, Petra Lovšina, Zorana Predina … Gorana Bregovića po vplivu primerja celo s Titom. Tudi o tem, zakaj rokenrol ni več privlačen in kritičen, kakšno je danes dojemanje svobode, kje so se izgubili mladi, zakaj praktično ni več protivojnih gibanj in koncertov.
Na cilju 26. Ljubljanskega maratona je bil tudi današnji nedeljskji gost, oče največje slovenske športno-rekreativne prireditve, Gojko Zalokar. Je športni zanesenjak, vizionar, človek, ki je s svojo ekipo na ljubljanske ulice zvabil tisoče Slovencev. Z njim je Boštjan Reberšak govoril o tekaških smernicah v svetu in Sloveniji, smernicah tekmovalnega maratona in pripetljajih, ki so spremljali prireditev od začetkov s 673 tekači do rekordne več kot 16-tisoč glave množice.
Nedeljska gostja Vala 202 je mlada raziskovalka in podjetnica Nina Pejič. Skorajšnja doktorica mednarodnih odnosov se ukvarja tudi z vzponom Kitajske, pravi, da jo nasploh privlači razumevanje tujega. Kot soustanoviteljica Inštituta za preučevanje enakosti spolov razmišlja o nujnih spremembah tradicionalnih spolnih vlog.
Ena največjih poznavalk zgodovine medicine v Sloveniji prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec se je raziskovanju in poučevanju zapisala po tem, ko ni dobila specializacije iz interne medicine. V svoji karieri je napisala že več kot 60 knjig, pri njej pa je neizbrisno sled pustila mariborska kirurginja Zora Janžekovič - sama jo celo označi za največjo zvezdo ženske medicine v Sloveniji. V pogovoru med drugim spregovori o letošnji Nobelovi nagradi za medicino, napovedani stavki zdravnikov, o patriarhalnem svetu, v katerem ženska - tudi v medicini - težko pride do položaja, o pogledu na zgodovinske dosežke na področju reproduktivnih pravic žensk in o vnetih kitah na rokah zaradi dolgournega tipkanja v želji, da bi v medicini pustila svoj pečat.
Direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad je nevladnica, ki jo zanima predvsem, kako doseči sistemske spremembe skozi zakonodajo, politike in prakso. Še posebej jo prizadene in hkrati motivira za delo področje nasilja nad ženskami. Tudi o grožnjah in pritiskih, nevladnemu sektorju, žrtvah žice na južni meji, monitoringu protestov in odgovornosti za protiustavne ukrepe v pogovoru z Gorazdom Rečnikom.
dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete ter glavni urednik revije Sodobna pedagogika.
Ni umetniško ime, dejansko ima v osebnih dokumentih zapisano Klemen Klemen. Še vedno fant iz ljubljanskega Trnovega, ki je ob prelomu tisočletij posnel kultno rapersko ploščo Trnow stajl. Na njej je tudi oda Nataši iz Depale vasi, Klemnovi prvi ljubezni. Še kako je živ, čeprav je že nekajkrat zrl smrti v oči. Ozdravil se je odvisnosti od alkohola, normaliziral družinske odnose, sinhronizira se tudi s kuhanjem v svoji kabriolet hiši in s košnjo trave na Dolenjskem. O klepanju stihov, poetiki, domišljiji, vzgojiteljski karieri, politiki, spoštovanju, odnosih, odvisnosti … O sreči in prazni vreči. Klemen stajl. V prostem pogovoru ob Ljubljanici, tam, “kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja.”
Tokratni Nedeljski gost poseduje zelo nalezljivo navdušenje nad tem, kako daleč se je skozi zgodovino razvila znanost. In to upravičeno. Je teoretski fizik, profesionalno kot akademik zapisan ugankam kvantne mehanike, in po drugi strani natančen raziskovalec zgodovine znanosti, ki je med drugim skušal ponoviti slavni arabski dokaz o obsegu Zemlje. Britanski fizik iraških korenin Jim Al-Khalili se podpisuje pod serijo poljudnoznanstvenih knjig in dokumentarcev, kot komunikator znanosti pa je prejel vrsto nagrad. Znanost zanj ni le zbir modrosti, ampak kraljevska pot do nje, od znanosti se lahko med drugim učimo tudi to, da ni nič narobe, če spremenimo stališče in priznamo, da smo se motili.
Sodi med najuspešnejše košarkarske trenerje v Evropi. S sarajevsko Bosno je že kot mlad trener postal evropski klubski prvak, uspešno je deloval v Italiji, Franciji in Turčiji. Je sopotnik velikih košarkarskih legend nekdanje Jugoslavije, je pripadnik stare šole, slovel je po strogosti. Brez dlake na jeziku pripoveduje o svojih trenerskih metodah, poln je anekdot o košarkarjih. Ne skriva svojih pogledov na družbo, politiko, svet. Ustalil se je v Trstu, kjer uživa v košarkarskem pokoju, a še naprej zelo pozorno spremlja dogajanje, redno se druži tudi s slovenskimi prijatelji. Zakaj ga je slovenska košarkarska reprezentanca očarala, kako vidi Luko Dončića, kako se spominja Iva Daneva, Petra Vilfana, Boruta Bassina in drugih legend jugoslovanske košarke. Zakaj Michael Jordan ni postal prvi temnopolti predsednik ZDA, o izkušnjah s turškim predsednikom Erdoganom, zakaj ceni slovenske zdravnike in obožuje slikarja Jožeta Ciuho. Z Bogdanom Tanjevićem sta se v Trstu pogovarjala Gašper Andrinek in Luka Hvalc.
Nedeljska gostja je nekdanja direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič, ki se je po 27 letih dela v četrti največji mlekarni pri nas, pred kratkim upokojila. Mlekarno, sicer zgrajeno že leta 1957, ki je danes v 100-odstotni lasti Kmetijske zadruge Tolmin, je vodila 16 let. Skupaj s predanimi delavci in posoškimi kmeti so jo po stečaju Kraša leta 1995 rešili propada in iz nje ustvarili prepoznavno blagovno znamko mlečnih izdelkov iz Posočja. Za prispevek k razvoju slovenskega agroživilstva in gospodarstva ter za ohranjanje lokalnih običajev posoške regije ji bodo konec avgusta podelili tudi red za zasluge Republike Slovenije.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. 8. julija 2012 je bil nedeljski gost en izmed najbolj legendarnih dirkačev Formule 1. Avstrijec Niki Lauda. Z vmesnim dveletnim premorom je dirkal od leta 1971 do leta 1985 in osvojil 3 naslove svetovnega prvaka. Miran Ališič ga je v pogovoru spraševal tudi o njegovem odraščanju, o tem, kako je takrat videl formulo 1 pa tudi o njegovi poslovni poti.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Prva decembrska nedelja leta 2012 je bila posvečena ekskluzivni nedeljski gostji. Nina Zagoričnik se je na Dunaju pogovarjala z eno najbolj vznemirljivih umetnic sodobnega časa - Marino Abramović. Rodila se je v Beogradu, staršem, ki so imeli pomembne vojaške in politične funkcije v Jugoslaviji. Ona pa se je odločila za umetnost. Po začetnih instalacijah z zvokom je postala ena najbolj radikalnih in angažiranih raziskovalk svojega telesa. O njej so zdaj že napisane knjige, monografije, članki in posneti filmi.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Mož, ki je konec prejšnjega stoletja premikal meje mogočega v svetovnem alpinizmu, se povzpel na vse najvišje vrhove planeta, prehodil puščave in bil na Antarktiki. Napisal je več kot 60 knjig, ki so jih prodali v več kot pet milijonih izvodov. Nekdanji poslanec evropskega parlamenta, graščak in biokmetovalec. Vse to je veliki Reinhold Messner. Franci Pavšer ga je 7. februarja 2016 spraševal o slovenskem alpinizmu, ki je nanj naredil velik vtis, o ustvarjanju filmov, o evropski politiki in njegovih zgodovinskih podvigih.
50-letni arhiv Vala 202 skriva bogato zbirko najrazličnejših oddaj, reportaž in intervjujev. Tomaž Humar je s svojimi vzponi zagotovo zaznamoval svetovni himalajizem. Opravil je okoli 1200 vzponov, od tega 60 prvenstvenih doma in po svetu. 2. aprila leta 2000 je bil Tomaž Humar gost Danile Hradil Kuplen. Tomaž Humar, eden največjih alpinistov vseh časov se je devet let pozneje po pogovoru smrtno ponesrečil ob sestopu z gore Langtang Lirung v nepalski Himalaji.
Neveljaven email naslov