Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.
Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.
Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.
Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.
Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.
"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”
Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih. Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo." Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.
Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol. V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat. Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Tik preden se mu izteče mandat sedanjega Ježkovega nagrajenca, smo pred mikrofon povabili Marka Breclja. Legendarni glasbenik, mladinski animator, performer, politični aktivist in mehki terorist nas je potem povabil v prostore koprskega Društva prijateljev zmernega napredka. Nastalo je nekaj drugačnega, kot je lahko načrtno in nenačrtno drugačen samo on.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Filozof dr. Vasja Badalič je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, aktiven je tudi kot novinar. Desetkrat je že obiskal Afganistan, kjer raziskuje učinke vojne na civilno prebivalstvo. V Pakistanu je doživel bombni napad, raziskoval je tudi v Iraku, Iranu, Siriji in Libanonu. V intervjuju tudi o razseljenih, napadih z droni, nezakonitih zapiranjih, civilnih žrtvah …
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Mitja Velikonja je profesor na Katedri za kulturologinjo Fakultete za družbene vede, ki je izbruh pandemije doživel v Združenih državah Amerike, kjer je predaval na univerzi Yale. Kot preučevalec sodobne kulture družbe noče ležati v svoji coni ugodja, ampak je prepričan, da si je treba izbrati angažma, s katerim je mogoče doseči neko spremembo. Je raziskovalec političnih ideologij, subkultur, kolektivnega spomina in postsocialistične nostalgije, ki ima v svoji zbirki več tisoč grafitov iz različnih delov sveta. Z Nedeljskim gostom Mitjo Velikonja se je pogovarjal Gorazd Rečnik, tudi o zgodovini slovenskega nacionalizma in avtohtonem antifašizmu, predstavil pa je še kulturološko analizo fenomena hipsterjev.
Prvi mož Nove Ljubljanske banke in predsednik nadzornikov Združenja bank Blaž Brodnjak je bankir, znan po odločnih stališčih do aktualnih vprašanj tako v bančništvu kot gospodarstvu. Bančništvo si razlaga kot upravljanje s tveganji, pri katerem je potrebno biti racionalen in profesionalen. Današnje poslovanje bank umešča v obdobje denarne politike, ki je zgodovinsko povsem neobičajno, celo neizkušeno. Zdi se mu povsem neintuitivno in nepričakovano, da bi človek preposto ponotranjil, da če ta nekomu posodi denar za obdobje desetih let, za to tudi plača. Kritičen je tudi do načina deljenja kreditov, kajti zanj je osnova bančništva posojanje denarja. V pogovoru pa je tokrat razkril tudi zasebno plat, ki še zdaleč ni zgolj konzervativna, ampak v nekaterih pogledih precej liberalna, sploh za bankirja.
Neveljaven email naslov