Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Neveljaven email naslov