Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.
"Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem," postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: "Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.”
“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”
Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”
Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.
“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”
“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”
In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”
“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”
Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”
Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega "izumitelja" časovnega stroja.
“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.
"Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem," postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: "Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.”
“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”
Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”
Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.
“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”
“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”
In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”
“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”
Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”
Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega "izumitelja" časovnega stroja.
“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
Paradentolog in predavatelj, ki že dvajset let raziskuje in predava uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju paradentalnih bolezni. Njegovo življenje je razpeto med znanstjo, pacienti in študenti, prosti čas pa preživi v stiku z naravo, z urejanjem vrta ali z delom na polju, ki ga je vzljubil že v rani mladosti.
“Pravilno in zakonito želimo rešiti čimveč zadev v čim krajšem času,” pravi Ana Jaklič, predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Doseganje tega cilja pa ni lahko, saj sodišče, ki ima 27 sodnic in sodnikov, na leto dobi tudi do tri tisoč socialnopravnih zadev, delovnopravnih pa včasih celo štiri tisoč.
Transparentna komunikacija, spoštljiv odnos do zaposlenih, nagrajevanje inovativnosti – vse to v vodenje vključuje Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik, letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice.
Nedeljski gost prihaja iz najmlajše države na svetu, dobrih 5 let stare Republike Južni Sudan, ki se je že takoj po rojstvu iz ene državljanske vojne vrgla v drugo. Kon Victor Dimo je 40-letnik, zagrizen demokrat, politični aktivist in humanitarni delavec, ki je pred dnevi obiskal slovenski in evropski parlament. Politikom je poročal o nevzdržnih razmerah na njegovem koncu Južnega Sudana, o genocidu, ki ga izvaja njihova lastna vlada – in seveda tudi o katastrofalni lakoti, ki milijonom grozi s smrtjo. Pa bi lahko bilo vse drugače, saj ima, v nasprotju s splošnim mnenjem, Južni Sudan vse možnosti za hiter razvoj in uspešno samopreskrbo.
Andrew Feinstein je nekdanji južnoafriški politik, ki se je namesto uživanja privilegijev na podlagi barve svoje kože že v mladosti odločil za boj proti rasističnemu zatiranju in sodelovanje z Nelsonom Mandelo. Danes opozarja na grozodejstva globalne trgovine z orožjem in razkriva, da je skoraj vedno povezana s korupcijo. Med drugim je ustanovitelj protikorupcije organizacije s sedežem v Londonu Corruption Watch, ki preiskuje korupcijo svetovne trgovine z orožjem. Ob pomoči medijskih partnerjev po vsem svetu komisija izsledke svojih preiskav tudi javno objavlja, s čimer želi doseči zakonodajne spremembe, ki bi izboljšale regulacijo trgovine z orožjem. Z ekipo preiskovalcev je leta 2011 izdal knjigo The Shadow World, na podlagi katere je nastal film Vojna v senci, ki so ga predvajali na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma. Z Andrewom Feinsteinom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Svetovna smukaška prvakinja, dobitnica malega smukaškega in kombinacijskega globusa, druga v superveleslalomskem seštevku in predvsem druga smučarka sezone svetovnega pokala, 7 zmag, 13 stopničk – vse to in še veliko več je Ilka Štuhec, tokratna nedeljska gostja Vala 202. Med drugim je spregovorila o provokativnih fotografijah, ki navdušujejo njene sledilce na socialnih omrežjih.
Da se greh pove, grešnika pa ne, rad reče Pavel Medvešček, mož številnih zanimanj, ki je, ko je bil zaposlen v Novogoriškem zavodu za spomeniško varstvo na terenu ob rednem delu zbiral tudi številne zgodbe ljudi, nekoč živečih po primorskih vaseh. Zaupali so se mu tudi staroverci, ki so v Posočju ohranjali stara predkrščanska verovanja in živeli zavezani naravi. Njihovo skrivnost in izročilo je Pavel po oglarski prisegi varoval kar nekaj desetletij. Po letu 2007, ko so bili lunini krajci spet obrnjeni proti Zemlji, pa je vse to zapisal v knjigi Iz nevidne strani neba. Še vedno piše, trenutno ga zaposluje izročilo vedeževalk, a, kot pravi sam, ima zapiskov doma cel kup. Pavel Medvešček pa ni le izjemen zapisovalec nesnovne ljudske dediščine Goriške in severne Primorske – za svoje delo je leta 2015 prejel tudi Štrekljevo nagrado. Je tudi grafik, slikar in član Društva likovnih umetnikov Slovenije.
Na čelu Instituta Jožef Stefan, kjer je ustvaril svojo kariero, je že tretji mandat, mednarodno veljavo dobi z raziskavami v robotiki, muza je njegovo osnovno vodilo, ki poganja ustvarjalnost v znanosti in umetnosti. Jadran Lenarčič je doktor elektrotehniških znanosti, univerzitetni predavatelj, raziskovalec in slikar.
Petra Melanšek je direktorica v družinskem podjetju, kjer ustvarjajo za tiste, ki pišejo. Odkrito pripoveduje o lepi in temni strani domačega poslovnega okolja, o ženskah v podjetništvu, o inovativnosti in robotizaciji, ki bo spremenila strukturo zaposlenih, pa tudi o tem, kako najboljše svetovne proizvajalce pisal prepričati v sodelovanje z majhnim slovenskim podjetjem.
Neveljaven email naslov