Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.
"Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem," postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: "Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.”
“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”
Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”
Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.
“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”
“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”
In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”
“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”
Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”
Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega "izumitelja" časovnega stroja.
“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.
"Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem," postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: "Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.”
“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”
Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”
Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.
“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”
“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”
In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”
“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”
Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”
Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega "izumitelja" časovnega stroja.
“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”
Igor Muževič je zdravnik in magister ekonomije, ki vztrajno opozarja na slabe razmere v slovenskem zdravstvu. Družinski zdravniki protestno dodatno pišejo napotnice, smo tik pred novo stavko zdravnikov, zdravstvena reforma sproža kritične odzive, zdravniška zbornica se spoprijema z novimi težavami … Kako v resnici živi mladi zdravnik, kakšni so njegovi pogledi na prihodnost, zakaj ga je zdravstvena politika tako prevzela, kako skuša spremeniti okosteneli sistem? In seveda tudi o cepljenju, motivaciji, reorganizacijah, plačah, varljivosti številk, o izgorelosti in zdravem življenju.
Dr. Fabio Vižintin, župan občine Doberdob, magister odnosov z javnostmi in doktor sociologije je kritičen do razmer v Evropi, ker so politiki potem, ko so dosegli prost pretok denarja, storitev in ljudi, pozabili na pravice državljanov. Študiral je v Italiji, Franciji, na Malti, v Nemčiji in na Poljskem, zato prisega na medkulturno sodelovanje. Župan kraja z večinskim slovenskim prebivalstvom, z eno najboljših slovenskih šol v Italiji in jezerom z enim najbolj pestrih biotopov je postal pri triintridesetih. Prepričan je, da mora biti tudi v statutu občine zapisana zaveza o zavračanju vojne in spoštovanju raznolikosti, od kulturnih do verskih. Ljubitelj stripov, zapriseženi “metalec”, ki je ženo Poljakinjo spoznal na seminarju slovenščine, ima preprost nasvet za boljše življenje vseh nas – le poslušati bi morali drug drugega.
Navkljub zelo mladim letom je bil čez lužo že imenovan za univerzitetnega profesorja, priljubljenega pri študentih, vodi svojo znanstveno skupino in za nameček kot eden od maloštevilnih Slovencev še raziskuje pri Nasi. Dr. Andrej Prša, pronicljiv astrofizik, ki obožuje prostranosti neba in morske globine, je bil tudi eden od tistih odgovornih za to, da pri vseh planetih in zvezdah odslej uporabljamo iste mere. In čeprav že kar nekaj let živi na drugi strani Atlantika, svoje dneve še vedno začenja in končuje z vsebinami in glasbo slovenskega radia.
Slovenija ima številne športnike, ki tudi v tujini uživajo zvezdniški status. Mednje se počasi prebija tudi Luka Dončić, nadarjeni 17-letni košarkar, ki se je že izdatno uveljavil v najmočnejši evropski konkurenci – v Evroligi. Luka Dončić je bil že dvakrat najboljši košarkar kroga v Evroligi, poleg tega pa tudi so ga tudi izglasovali za najboljšega mladega košarkarja v Evroligi. Želje po intervjuju z najbolj nadarjenim mladim košarkarjem v Evropi dežujejo z vseh strani, prednost pa so pred španskimi in ostalimi novinarji tokrat dobili slovenski. V Madridu sta priložnost za intervju z Luko Dončićem dobila Radio in Televizija Slovenija. Za Val 202 se je s košarkarjem Reala pogovarjal Franci Pavšer.
Špela Videčnik in Rok Oman, arhitekta, ki sta (med ostalimi projekti) skupaj s študenti iz Harvarda naredila načrte za visokogorski bivak, ki stoji na vrhu Skute v Kamniških Alpah.
Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna kot je v resnici. V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. S pronicljivi mislimi se oglaša kot kolumnist in tviteraš. Z Luko Lisjakom Gabrijelčičem analiziramo aktualno dogajanje v Evropi in po svetu, begunsko tragedijo, ameriško demokracijo pod Trumpom, zaupanje v institucijo predsednika države pod Pahorjem … Pa tudi o domoljubju in o tem, zakaj se je vredno na pamet naučiti skoraj 80 kitic Prešernovega Krsta pri Savici. Z nedeljskim gostom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nedeljski gost je Samo M. Strelec. Ptujčan, ki je bil v nekem obdobju tudi tesno povezan z Mariborom, službeno pa ga poti kličejo tudi čez mejo, tako severno kot južno. Ireni Kodrič Cizerl je povedal, da dejanje ni samo del predstave na odru, ampak tudi nekaj zelo pomembnega za premike v življenju. Morda vam pride prav pri izpolnjevanju novoletnih zaobljub.
Najraje ima, če mu ljudje, ko ga vidijo na ulici, rečejo: “Živjo, Lojze!” Pravi, da se ni spremenil, da je ves čas na isti liniji. Prvi predsednik vlade Republike Slovenije, osamosvojitelj, evropski poslanec, človek, ki ima dva rojstna dneva.
Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni. Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače. O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj.
Miran Ipavec: ekonomist, a že lep čas predvsem popotnik, zaprisežen avtoštopar, ki ima v lasti številne avtoštoparske rekorde. Z dvignjenim palcem ima za seboj že 377 tisoč kilometrov in nešteto zgodb. Nekdanji župan Kanala ob Soči je nekatere zapisal v knjigi, drugim pa jim lahko sledimo v njegovem edinstvenem avtoštoparskem muzeju. Novinar: Boris Žgajnar
V svoji 42-letni karieri dela z otroki in mladostniki je videla nešteto nepredstavljivih primerov zlorab in zanemarjanja otrok, toliko, da bi lahko obupala nad družbo in svetom, a ostaja trdno prepričana, da je lahko vsak otrok in mladostnik srečen in uspešen. FOTO: Bobo
Branimir Brkljać, predavatelj, marketinški strokovnjak, ki na vprašanje, kaj sem jaz odgovarja: “izkušeni začetnik”. Tudi slogan “in to še ni vse” lahko dodamo v osebno izkaznico sogovornika, ki ga s Slovenijo povezujejo Kozmodisk in začetki tv prodaje. O novih načinih komuniciranja, novih oblikah dela, marketinških strategijah in politiki, kot resničnostnem šovu Branimir Brkljać v pogovoru z Natašo Zanuttini
Na ljubljanski Medicinski fakulteti specializira interno medicino, postane najmlajši redni profesor, višji zdravstveni in znanstveni svetnik, ambasador RS v znanosti. Prevzame strokovno vodenje ljubljanskega Kliničnega centra, do leta 2004 je na čelu Ministrstva za zdravje, zdaj, predsednik Rdečega križa Slovenije. Glasen zagovornik zdravega življenja, prodoren kolumnist in intelektualec kritičnega uma. Foto: Bobo
Kantavtor, pesnik in tudi zabavljač, že 25 let novembra opravlja vsaj šest poklicev. Spomin ga (še) ne pušča na cedilu. O Dylanu, znoju na odru, natakaricah, ki jih pogreša na koncertih v hramu kulture, jazzu v Beltincih in mehurčkih, v katerih živimo… Vlado Kreslin, Nedeljski gost Andreja Karolija.
Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati. Z Amorjem Mašovićem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Akademik dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, književnik in politik ima na vrtu Prešerna in Trubarja. Koga in kaj pa ima v svojem srcu in v spominih?
Andre Geim – mož, ki je odkril grafen in žabe pripravil do letenja. Andre Geim je znanstvenik, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za odkritje grafena, revolucionarnega materiala, ki utegne korenito spremeniti svet 21-ega stoletja. Prav zato mu nekateri pravijo novi James Watt. A svet ga prej kot zaradi tega pozna po majhni zeleni žabi, ki jo je pred leti vrgel v magnetno polje in ki je – poletela!
Branko Potočan, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja in pedagog. Koliko rudnika je čutiti v plesu na evropskih in svetovnih gledaliških odrih, kako povezati folkloro, Plesni teater Ljubljana, skupino Fourklor in festival Rdeči revirji, pa tudi o pesmih in vrveh, ki ti pomagajo do zvezd in v brezno, Branko Potočan o gibu v besedi z Natašo Zanuttini
Gregor Pečan je od leta 2006 ravnatelj na OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani, od marca lani pa tudi predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije. Diplomiral je iz elektrotehnike, poučeval matematiko na vseh nivojih srednješolskega izobraževanja, zdaj pa vse moči usmerja predvsem k prepoznavnosti Združenja in izboljšanju statusa ravnateljev. Prisega na zdravo pamet, ki jo vse pogosteje pogreša predvsem pri politiki s tem pa seveda tudi v šolstvu.
"Če je nekdo na vozičku in si upa iz hiše, zato še ni junak." Darko Đurić je športnik invalid in je najbolj neprizanesljiv prav do invalidov in športnikov. In do sebe. Rodil se je rodil brez nog in le z desno roko, a to ga ne ovira pri doseganju vrhunskih plavalnih rezultatov, potovanjih in vožnji avtomobila. Pravi šaljivec, športnik in študent. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Neveljaven email naslov