Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

10.02.2019


Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.

Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."

"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja." 

Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."

Najhujše je ponižanje

V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."

Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."

"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."

Pot na goro znanja ni bila linearna

Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."

Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".

"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."

Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:

"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."

Naša šola je kot menza, ki kuha postana jedila

Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".

"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."

Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.

"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."

Od domače do mednarodne politike

Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.

"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."

Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."

Z bukvami in mladimi

Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."

Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."


Nedeljski gost

861 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

10.02.2019


Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.

Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."

"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja." 

Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."

Najhujše je ponižanje

V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."

Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."

"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."

Pot na goro znanja ni bila linearna

Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."

Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".

"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."

Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:

"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."

Naša šola je kot menza, ki kuha postana jedila

Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".

"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."

Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.

"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."

Od domače do mednarodne politike

Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.

"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."

Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."

Z bukvami in mladimi

Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."

Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."


27.04.2014

Dr. Ivan Leban

Dr. Ivan Leban, kemik in upokojeni profesor anorganske kemije je svoje znanstveno delo posvetil kristalografiji. Svoje bogato znanje še vedno rad deli tudi z mladimi, čeprav vsakemu svetuje, naj uspešnega eksperimenta nikoli ne ponavlja. S prevzemom direktorske funkcije na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu je lani akademsko sfero zamenjal z menedžersko.


27.04.2014

Dr. Ivan Leban

Dr. Ivan Leban, kemik in upokojeni profesor anorganske kemije je svoje znanstveno delo posvetil kristalografiji. Svoje bogato znanje še vedno rad deli tudi z mladimi, čeprav vsakemu svetuje, naj uspešnega eksperimenta nikoli ne ponavlja. S prevzemom direktorske funkcije na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu je lani akademsko sfero zamenjal z menedžersko.


19.04.2014

Dr. Lenart Škof

Dr. Lenart Škof je predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer se največ ukvarja z družbeno in politično etiko ter etiko sočutja. Zase pravi, da ga je precej zaznamovalo dejstvo, da je po študiju filozofije v želji po novem znanju odšel študirat še na teološko fakulteto, ker v Sloveniji na stvari še vedno ne znamo gledati neobremenjeno.


13.04.2014

Nedeljska gostja Anka Lipušček Miklavič

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


06.04.2014

Dušica Balažek, novomeška romska svetnica

Dušica Balážek je njeno uradno ime, prijatelji jo kličejo Duša, med Romi pa je že od otroštva znana kot Dušika. Novomeška romska svetnica po rodu sploh ni Rominja, saj se je rodila slovenskima staršema. A ker je svoja rosna leta preživela v soseščini polni romskih otrok, je kmalu ugotovila, da svet bolj dojema in občuti po romsko.


30.03.2014

Peter Podlunšek

Peter Podlunšek, akrobatski pilot in podjetnik, prvi Slovenec, ki se je uvrstil na najhitrejša svetovna tekmovanja Red Bull Air Race.


16.03.2014

Ivan Stanković

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


02.03.2014

Matej Andraž Vogrinčič

Nedeljski gost je Matej Andraž Vogrinčič, vizualni umetnik, ki nima ateljeja in če se le da, ne razstavlja v galerijah.


23.02.2014

Aleš Vičič

40-letni Mariborčan Aleš Vičič se je po študiju ustalil v Ljubljani, od takrat pa je s psihološko pripravo na najpomembnejše tekme pomagal kakim 300 športrnikom. Tudi na iztekajoče se zimske igre v Sočiju je pospremil lep del naših olimpijcev.


23.02.2014

Aleš Vičič

40-letni Mariborčan Aleš Vičič se je po študiju ustalil v Ljubljani, od takrat pa je s psihološko pripravo na najpomembnejše tekme pomagal kakim 300 športrnikom. Tudi na iztekajoče se zimske igre v Sočiju je pospremil lep del naših olimpijcev.


16.02.2014

Dominika in Igor Osvald

Kljub mladosti sta imela že zavidljivi karieri in lasten dom, ko sta se določila, da pravzaprav to ni tisto, kar si res želita. Zato sta zgolj z nahrbtnikoma odpotovala na pot po Aziji, Avstraliji, delu Južne Amerike in le koščku Afrike. Pot, ki je bila namesto načrtovanih treh, na koncu dolga skoraj polnih sedem let. In bila je dovolj dolga, da vesta, da pot v nekdanje ustaljene tirnice zanju ni več sprejemljiva. Zato ju po sedanjem postanku, v katerem se jima je rodil sin in v katerem s potopisom in potopisnimi predavanji govorita o doživetem, zagotovo čaka nova pot, saj Dominika in Igor Osvald, Nedeljska gosta na Valu 202, v popotovanju po svetu vidita tudi svojo prihodnost. Foto: Dominika in Igor Osvald.


07.02.2014

Saša Geržina

Gospodarstvenik in diplomat, predsednik Društva slovensko ruskega prijateljstva je prepričan, da bi lahko imeli zaradi tradicionalno dobrih odnosov med državama bistveno večje koristi, kot jih imamo. Prepričan je, da bodo Rusi Olimpijske igre zgledno izpeljali, a ne brez težav. S Sašem Geržino o Rusiji in Rusih, Olimpijskih igrah in igrah velesil, gospodarstvu in politiki.


02.02.2014

Jose Antonio Morales

Jose Antonio Morales zase pravi, da je Prekmurec, a rodil se je v Limi, prestolnici Peruja. Pri 29 letih je zavrnil dobro plačano službo in se preselil v Slovenijo, kjer je poročen oče dveh otrok. Družina je eden izmed največjih osebnih uspehov, čeprav mu tudi poslovnih ne manjka. Njegova vizija je povezovanje podjetnih ljudi in idej. Pozna ga slovenska start-up skupnost, tudi zato, ker je pred kratkim organiziral konferenco o strahu in neuspehu. Poudarja, da je neuspeh v poslovnem svetu nekaj povsem normalnega, čeprav se ga ljudje, Slovenci morda še posebej, bojimo.


26.01.2014

Robert Blumauer, srčni kirurg

Otroški nasmeh v objemu zadovoljnih staršev je najmočnejše sporočilo in moč, ki je tudi neresnica ne more zatreti. To je pred dnevi staršem otrok in bolnikov s prirojeno srčno napako napisal doktor Robert Blumauer.


19.01.2014

Zdravnik in gorski reševalec Iztok Tomazin

Kot zdravnik se srečuje z bolečimi spoznanji, da je za pacienta vedno manj časa in da administrativni postopki ob vedno novih obveznostih družinskih zdravnikov povečujejo njihovo obremenjenost. Iztok Tomazin ima nahrbtnik za posredovanje in pomoč v gorah vedno pripravljen. Gore so zanj izziv in odklop tako kot pisanje proze, pesmi in letenje s padalom. \t


12.01.2014

Pisatelj Borut Golob

Pisatelj Borut Golob se je leta 1973 rodil v delavski družini, odraščal ob babici v Kranju, kasneje delal v proizvodnji, na filozofski fakulteti prišel do absolventskega staža, se vrnil na začetek študija in diplomiral iz novinarstva.


22.12.2013

Oto Vrhovnik, vrhunski saksofonist in profesor na Dunaju

Je redni profesor klasičnega saksofona na dunajski glasbeni univerzi. Svojo življenjsko zgodbo, od prvih korakov glasbeno nadarjenega bosonogega vaškega pastirčka, postopnem plezanju po “saksofonski” lestvici, do tega, kako se mu je z neverjetno trmo in voljo uspelo zavihteti v sam evropski in svetovnih vrh klasičnega saksofona, je Oto Vrhovnik razgrnil v pogovoru z Lojzetom Kosom.


15.12.2013

Rick Simpson, zagovornik indijske konoplje

64-letni Kanadčan Rick Simpson je prijazen dedek, ki se je po hudi delovni nesreči pozdravil zgolj in samo s pomočjo domnevno grozno nevarne rastline - indijske konoplje, s katero so nas desetletja strašili.


08.12.2013

Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenija.

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


01.12.2013

Matej Mohorič

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


Stran 26 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov