Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.

Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."

"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja." 

Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."

Najhujše je ponižanje

V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."

Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."

"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."

Pot na goro znanja ni bila linearna

Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."

Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".

"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."

Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:

"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."

Naša šola je kot menza, ki kuha postana jedila

Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".

"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."

Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.

"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."

Od domače do mednarodne politike

Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.

"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."

Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."

Z bukvami in mladimi

Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."

Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."