Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.
Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."
"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja."
Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."
V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."
Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."
"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."
Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."
Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".
"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."
Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:
"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."
Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".
"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."
Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.
"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."
Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.
"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."
Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."
Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."
Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.
Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."
"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja."
Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."
V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."
Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."
"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."
Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."
Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".
"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."
Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:
"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."
Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".
"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."
Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.
"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."
Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.
"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."
Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."
Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."
Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov