Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.
Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."
"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja."
Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."
V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."
Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."
"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."
Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."
Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".
"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."
Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:
"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."
Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".
"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."
Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.
"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."
Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.
"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."
Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."
Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."
Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.
Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."
"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja."
Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."
V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."
Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."
"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."
Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."
Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".
"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."
Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:
"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."
Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".
"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."
Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.
"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."
Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.
"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."
Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."
Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."
Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Bogato zdravniško kariero je izoblikoval v povojnih desetletjih, med drugim je deloval na Celjskem, v Domžalah, Kamniku in Ljubljani, Leta 1993 je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva. Še leta po upokojitvi je brezplačno pomagal ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, leta 2015 mu je predsednik republike podelil odlikovanje za požrtvovalno delo, Aleksander Doplihar pa je bil leta 2011 tudi Ime leta na Valu 202. Gostili smo ga takrat tudi kot Nedeljskega gosta, ko je povedal, da v Pro Bono ambulante ne prihajajo samo brezdomci in prosilci za azil, temveč tudi podjetniki. Velik človek, ki je pustil velik pečat v številnih življenjih, je več kot 60 let deloval kot prostovoljec.
Bi ta trenutek bolj potrebovali nasvet kmeta ali znanstvenika? Bi raje kaj povprašali lovca ali potapljača? Vas bolj zanima onesnaženje podtalnice ali smrad v zraku? Vas bolj prepričajo pisatelji ali scenaristi? Nič hudega, te dileme sploh niso problem, na vsa podobna vprašanja vam lahko odgovori en sam nedeljski gost, to je dr. Boris Kolar iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, pa seveda tudi član številnih drugih organizacij.
Gregor Deleja je ravnatelj Gimnazije Celje Center. Profesor glasbene pedagogike postavlja nove standarde vodenja srednje šole, uvaja moderne pristope, dijake usmerja na različna kreativna področja, premišljeno in argumentirano želi prenoviti šolski sistem. Ni pragmatik, je konstruktivno kritičen, z dijakinjami in dijaki je odkrit. Aktiven je kot kulturnik in glasbenik, ima izkušnje iz turizma. Z Gregorjem Delejo o maturi, šolanju med in po koroni, kakovostnem in pravičnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, stanovanju, ki čaka na kitajskega učitelja in o fenomenu LPS, benda iz gimnazijske glasbene sobe, ki nas zastopa na Eurosongu v Italiji. Bi se jim ravnatelj pridružil na odru?
Tej Gonza je mladi raziskovalec in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo. Kakšno prihodnost ima delavsko lastništvo v svetu in Sloveniji in kako kot pripadnik, generacije, ki je bila rojena po osamosvojitvi, gleda na 1. maj? Pojmovanje dela se je od takrat zelo spremenilo, prav tako pa se je, še posebej v času korone, zelo povečalo premoženje v rokah najbogatejših.
Nedeljska gostja je Zdenka Badovinac, mednarodno uveljavljena kustosinja in teoretičarka, dolgoletna direktorica Moderne galerije, zdaj direktorica zagrebškega muzeja sodobne umetnosti. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav doma in v tujini. Od leta 2011 je poleg Moderne galerije vodila tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova, zasnovala je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti. Večkrat je bila slovenska komisarka na beneškem bienali in enkrat kot avstrijska komisarka na Bienalu v Sao Paulu. Kot kustosinja in teoretičarka je vabljena v številne muzejske in galerijske hiše ter na razne likovne manifestacije. Je tudi avtorica dveh zbirk esejev o kuratorstvu ter številnih teoretskih razprav o umetnosti, na primer, kako lahko umetniški arhivi vplivajo na drugačno razumevanje zgodovinjenja in s tem tudi muzeja.
Duhovnik Janez Cerar je član misijonske družbe lazaristov, ki je preživel spolno zlorabo. Je soustanovitelj in koordinator zavoda Dovolj je, katerega poslanstvo je zaščita žrtev spolnih zlorab v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Z Gorazdom Rečnikom sta se pogovarjala tudi o veselju zmage nad smrtjo, dialogu, kjer ni na prvem mestu nauk, še manj ideologija, ampak človek, pa tudi o telefonskem klicu, ko je bil na drugi strani papež Frančišek.
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal, da je zanj vedno na prvem mestu jaz, z ich se je srečal kasneje, saj so v njegovi vasi govorili samo slovensko. Rozi Tratar Sticker pa poudarja, kako pomembna je kultura, ki briše in podira meje med jeziki, državami in ljudmi. Na vrata njune hiše v Rožu sta potrkala tehnik Damjan Rostan in novinarka Tatjana Pirc.
Sociologinja in vodja programske skupine Družbena pogdoba za 21. stoletje dr. Ksenija Vidmar Horvat o vzponu avtokratskih voditeljev, o tem, zakaj so teorije zarote, novi populizmi in širjenje lažnih novic padli na tako plodna tla v Zahodnih liberalnih demokracijah pa tudi o tem, zakaj je vojna v Ukrajini trenutek streznitve za Evropo.
Dalibor Matanić je eden najuspešnejših sodobnih hrvaških filmskih režiserjev. Avtor serije Novine, ki jo je odkupil Netflix, njegovo serijo Območje brez signala pa HBO. Trenutno se na HR1 predvaja najnovejša serija Šutnja/ Molk, o razkriti aferi zlorabljanja mladoletnih deklic, ki so jih iz Osjeka vozili v Kijev, kjer so tudi snemali serijo v času covida.
Nedeljski gost je Branko Soban, večletni dopisnik iz Moskve in z Bližnjega vzhoda, borec za človekove pravice in zunanjepolitični komentator, ki so mu ruske oblasti leta 2005 zaradi njegovega pisanja o Čečeniji prepovedale vstop v državo. Zahod, kot pravi, tudi zaradi lastne preračunljivosti ni znal ali želel razumeti Rusije, v kateri leta 2022 vlada diktatura: obstaja samo imitacija volitev, v zaporih pa je več kot 1000 političnih zapornikov.
Sesalci, predvsem mali, so ga začeli zanimati že v gimnazijskih letih, ko je začel raziskovati, da ni vsaka miš le miška. Ko se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, je kot muzejski zoolog začel pripravljati zbirko sesalcev, za katero še vedno skrbi in je danes največja te vrste v Jugovzhodni Evropi. Tudi sam je opisal štiri nove vrste sesalcev in leta 2020 prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Ob tem pa profesor doktor Boris Kryštufek, ki je tudi znanstveni svetnik v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, že leta opozarja na prostorsko stisko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na neustrezne prostore za shranjevanje naravoslovnih zbirk, ki so nacionalnega pomena in arhiv žive narave.
Dr. Vandana Shiva večino časa preživi na kmetiji gibanja Navdanya, ki ga je ustanovila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gibanje se zgleduje po Gandhijevih metodah nenasilnega upora. Združuje ženske in kmete za zaščito biološke in kulturne raznovrstnosti. Človeka ne ločuje od narave, ne priznava pa tudi hierarhij med kulturami, spoli, rasami in verami. Navdanya pomeni »devet semen« in simbolizira zaščito biotske in kulturne raznovrstnosti, ki poudarja, da hrana ni blago, proizvedeno s strupenimi umetnimi kemikalijami, zaradi katerih izumirajo številne vrste. Industrijska hrana pospešuje podnebne spremembe, povzroča bolezni in prispeva k njihovemu širjenju, zato v gibanju Navdanya hrano pridelujejo ekološko in skrbijo za regeneracijo zemlje, vode in biodiverziteto. V več kot 150 skupnostnih bankah semen ohranjajo bogato naravno dediščino in raznovrstnost.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pekingu bo nedeljski gost starosta slovenskega alpskega smučanja, Tone Vogrinec. Popularni Tona bo po koncu iger, 24. februarja, praznoval 80. rojstni dan, ob tem jubileju bo izšla tudi skoraj 500 strani dolga knjiga spominov. Te bo obujal tudi v tokratnem pogovoru, v katerem bo razmišljal o globalni krizi smučarskega športa, o prihodnosti olimpijskih iger, o zapletih z necepljenimi športniki, o Bojanu Križaju, o dveh izgubljenih družinah, o očitkih na račun njegovega dela, o Mateji Svet, pa tudi o kombiju za 700 nemških mark. In o petju "Bilečanke" tudi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Ervin Hladnik Milharčič. Kolumnist. Satirik. Predvsem pa novinar. Terenski. Eden tistih, ki ima že dolgo oznako: legendaren
Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.
Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.
Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.
Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.
Neveljaven email naslov