Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.
Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.
"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."
Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.
Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.
Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."
Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.
Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."
Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."
Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.
Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."
Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.
Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.
Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."
Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.
Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.
"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."
Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.
Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.
Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."
Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.
Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."
Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."
Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.
Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."
Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.
Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.
Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."
Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Neveljaven email naslov