Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Partizanski pevski zbor

07.04.2019


Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah

Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.

Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.

"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."

Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.

Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.

Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."

Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.

Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."

Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."

Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.

Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."

Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.

Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.

Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."

Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Partizanski pevski zbor

07.04.2019


Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah

Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.

Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.

"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."

Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.

Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.

Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."

Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.

Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."

Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."

Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.

Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."

Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.

Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.

Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."

Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."


30.06.2019

Tomaž Vesel

Tomaž Vesel je kariero pričel na Centru vlade RS za informatiko, bil član Državne revizijske komisije, namestnik predsednika Računskega sodišča RS in leta 2013 imenovan za predsednika. Od 2016 pa je tudi predsednik neodvisne komisije za revizijo in skladnost v okviru Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Poleg skrbi za zakonito in racionalno porabo javnega denarja mora Računsko sodišče opravljati tudi svetovalno vlogo, je prepričan Tomaž Vesel. Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravila Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv Tomaža Vesela.


23.06.2019

Janez Pipan

Janez Pipan, eden najbolj pronicljivih bralcev med gledališkimi režiserji in prav zato med študenti akademije, najbolj strahospoštovani profesor. Gost Nine Zagoričnik.


16.06.2019

Leon Magdalenc

Glasbeni in kulturni urednik, profesionalni novinar na Radio Študent, natanko pred 30 leti se je podpisal pod Studia Ljubljana in oddajo, na takrat Televiziji Ljubljana, tudi vodil. Bil je piarovec v Pristopu, kreativni direktor pri Publicis Virgo in direktor agencije za direktni marketing Indirekt, pred 17 leti je ustanovil agencijo Nastop plus, 19 let že piše kolumne za Dnevnik in je trener nastopanja. Leon Magdalenc je bil gost četrtkovega pogovornega večera na Radiu Slovenija, pred mikrofon ga je povabila Nataša Zanuttini.


09.06.2019

Tomaž Mihelič, varstveni ornitolog

Ptice so ga pritegnile že v osnovni šoli in zanimanje zanje je kmalu preraslo v strokovno delo. Tomaž Mihelič je naš izjemen poznavalec krilatega sveta in že leta je kot varstveni ornitolog zaposlen na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, naše največje nevladne organizacije za varstvo narave, ki letos obeležuje 40 let. Med njegovimi številnimi varstvenimi projekti je gotovo letos izdani Atlas ptic Slovenije, veliko delo 15-ih let z opisi 239-ih vrst ptic, tudi z nekaterimi, ki jih pri nas ni več mogoče videti.


02.06.2019

Dr. Arturo Galasino, umetnostni zgodovinar

Umetnostni zgodovinar, direktor Fundacije Palazzo Strozzi Arturo Galansino, je bil ob nastopu funkcije z 38 leti najmlajši direktor kakšne pomembne kulturne ustanove v Italiji. Velik poznavalec renesanse je 10 let služboval kot kurator v pariškem Louvru in na Royal Academy of Arts v Londonu, danes pa si na elitni lokaciji v eni najbolj markantnih stavb v svetovni prestolnici renesanse Firencah prizadeva Italijanom približati sodobno umetnost, ki jo prepletajo z Italijanom bližjo klasično pa tudi moderno umetnostjo.


26.05.2019

Marko Vidojković, srbski pisatelj in aktivist

Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici Kremplji in Res vam hvala. Je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.


19.05.2019

Dr. Roby Abeles

Nedeljska gostja dr. Roby Abeles je avstralska psihoterapevtka z več kot 33-letnimi izkušnjami na področju zdravljenja odvisnosti. Prepričana je, da zasvojenost simptom bolečine, ki jo povzroča travma. Pri svojem delu uporablja terapevtsko metodo brainspotting, ki omogoča dostop do globokih travm. Tudi sama je doživela hude travme, pri drugem letu starosti so ji začeli dajati valium, pri dvanajstih je začela piti alkohol, večkrat je doživela spolno zlorabo, bila je odvisna od kokaina. Tudi na podlagi svoje izkušnje, je prepričana, da nad ljudmi ne smemo nikoli obupati.


12.05.2019

Maja Štamol Drolc, modna oblikovalka

Maja Štamol Droljc je svojo poslovno pot začela z zmago na natečaju za večerno obleko, pred kratkim pa se je, kot sama pravi, za petnajsto obletnico blagovne znamke nagradila s predstavitvijo kolekcije na modni reviji v Washingtonu v organizaciji slovenskega veleposlaništva. Kljub dobrim odzivom, pa ostaja trdo na tleh in se zaveda, da je za uspeh v tujini poleg ustvarjalnosti, potrebnega ogromno denarja. V pogovoru razmišlja o položaju slovenskih oblikovalcev, vnaprej izgubljeni tekmi z nizko cenovno modo, primerjavi s Hrvaško, nasmeh na obraz pa ji nariše vprašanje o dveh posvojenih deklicah in njeni veliki družini.


05.05.2019

Jani Oswald, zamejski pesnik

Nedeljski gost je bil pesnik Jani Oswald, tudi eden naših bolj priljubljenih in odmevnih zamejskih ustvarjalcev. Poznan je predvsem po svojih pesniških eksperimentih, ki zvenijo kot zvočne igre. Jani Oswald: Osvoboditev Kost komu zbiti kos komu biti bos v boj iti ost vodo piti os bo voditi osa bo v riti bodi ti to toti Tito ko bo ti do dotik tak tih o bo po osvo bo ditvi


21.04.2019

Alessandro Vezzosi, eden največjih poznavalcev Leonarda da Vincija

Umetnostni kritik Alessandro Vezzosi je skoraj vse svoje življenje posvetil renesančnemu genialnemu umu Leonardu da Vinciju. Več kot petdeset let zbira kar koli v povezavi z njim, pred leti je tudi izdal eno najbolj celovitih biografij slikarja in znanstvenika z naslovom Neskončni Leonardo. Ročno izdelana knjiga je v slovenščini izšla v 500 izvodih, vsak je stal 3.300 evrov, pošli pa so čisto vsi. A tu se raziskovanje ne konča, temveč se kopanje po življenju in delu da Vincija nadaljuje. Kdo je bil, kaj je počel, zakaj je bil blagoslov, da se je rodil kot nezakonski otrok, kako so ga zaznamovali predniki, kdo so njegovi sorodniki, potomci. Ravno pred kratkim je prof. Vezzosi dokončal 43 let trajajočo študijo o Leonardovih sorodnikih, našli so jih kar 35, zdaj se posveča raziskovanju Leonardovega DNK-ja. Leonardist Alessandro Vezzosi nam bo pred 500-to obletnico smrti Leonarda da Vincija na novo naslikal podobo tega pragmatičnega človeka protislovij in nam razložil, zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča. Z Alessandrom Vezzosijem se je pogovarjala Maja Stepančič.


13.04.2019

Dr. Hubert Kosler, Yaskawa

Dr. Hubert Kosler je osrednja figura v ozadju prizadevanj za to, da je v Kočevju zrasla tovarna industrijskih robotov Yaskawa. V desetletjih dela v industriji in podjetništvu si je to zadal za življenjski cilj. Kako gleda na razvoj robotike in zakaj je pomembno ob tem misliti tudi na prenovo izobraževanja, pove v tokratnem osrednjem tedenskem intervjuju na Valu 202. Z njim pa več tudi o pregovorni japonski nezaupljivosti, Karlu Čapku, vplivnih prednikih in smučanju.


31.03.2019

Prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani

Prof. dr. Igor Papič svoje znanstveno in raziskovalno delo med drugim posveča razvoju pametnih električnih omrežij, a so njegove trenutne prioritete usmerjene predvsem v koncept avtonomije Univerze v Ljubljani. Ob 100-letnici največje in najstarejše visokošolske ter znanstvenoraziskovalne ustanove pri nas pa je priložnost tudi za razmislek o njeni vlogi v sodobni družbi in hkrati priložnost za razmislek o preteklih dosežkih. Dr. Igor Papič je, kljub rektorski službi, še vedno tudi profesor na Fakulteti za elektrotehniko: “To dojemam kot stik z realnostjo, kot sprostitev po delu na rektoratu. Vem, da bom enkrat šel nazaj na fakulteto, zato moram ostati v stiku s študenti. Znanstvenoraziskovalno delo zdaj dojemam kot hobi.”


15.03.2019

Jaume Cabré

“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.” S tem katalonskim pregovorom se začne večkrat nagrajeni roman Sodnik. Napisal ga je Jaume Cabré, eden najbolj cenjenih katalonskih pisateljev. Najprej je delal kot gimnazijski profesor, se vzpenjal kot pisatelj in si priljubljenost pridobil s pisanjem scenarijev za televizijske serije. Jaume Cabré nas je skupaj s prevajalko Simono Škrabec sprejel na svojem domu na obrobju industrijskega mesta Terrassa, uro vožnje iz Barcelone. Razmišljal je o samostojnosti, zakonu, resnici. Sodnikih. O Dragu Jančarju in o zelju v Ljubljani. Tudi o slovenskih medvedih v Pirenejih in liku Ribničana, ki ga je vključil v svoj zadnji roman. Avtor: Luka Hvalc


10.03.2019

Andrej Miklavc

Pravi, da se je ob prehodu iz športne kariere v civilno življenje počutil kot nedonošenček. In to kljub temu, da je študijske obveznosti na ekonomski fakulteti kmalu končal in se zaposlil v komunikacijskem podjetju. Danes je razpet predvsem med Slovenijo, kjer živi z družino, in Kitajsko, kjer je ob pripravah na naslednje zimske olimpijske igre promotor slovenskega znanja o zimskih športih. Napisal je knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta.


03.03.2019

mag. Dejan Turk

Nedeljski gost je bil mag. Dejan Turk, predsednik uprave dveh telekomunikacijskih podjetij, srbskega Vip Mobila in slovenskega A1. Oktobra je postal menedžer leta v Srbiji, edini tujec doslej. V podjetja prinaša drugačen način vodenja. Ob prevzemu Vip Mobila si je najprej nataknil slušalke in se pridružil zaposlenim v klicnem centru. Z njim se je pogovarjala Nataša Zanuttini. Foto: Osebni arhiv


24.02.2019

Dr. Andrej Kržan

Dr. Andrej Kržan, višji znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, že dolgo raziskuje plastiko. Pravi, da se ji ne moremo kar odpovedati, da pa bi se morali izogibati čezmerni in nepravilni uporabi plastike. ”Plastika je naš neljubi prijatelj. Vedno je tam in rad pomaga, ga tudi izkoriščamo, a hkrati plastiko vedno zanikamo. Prijatelju moramo pomagati,” razmišlja dr. Kržan. Bioekonomija je močna sila, ki prihaja in je povezana s krožnim gospodarstvom: “Vprašanje je, kako bi lahko plastiko bolj gospodarno uporabili in jo reciklirali. Trendi bodo šli v smeri več vračljive embalaže. Popolnoma se enkratni uporabi ne bomo mogli odpovedati, se bodo pa izboljšale metode za predelavo.” Avtorica: Tatjana Pirc


10.02.2019

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov za razvoj in Svetovne banke.


03.02.2019

Vladimir Milošević

Zanj radi rečejo, da je eden največjih strokovnjakov za psihodramo v tem delu Evrope, a sam na to pravi, da psihiatrija in psihoterapija nista kot tek na 200 metrov, da bi vedeli, kdo je najhitrejši. Iz rojstnega Beograda ga je pot pripeljala v precej manjšo Idrijo, kjer je našel čas za pisanje pred kratkim izdane knjige Psihodrama, Sprememba skozi akcijo, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku o psihodrami. Čeprav se je slovenščino učil že pred prihodom v Slovenijo, pa se med sodelavci z idrijskim narečjem v Psihiatrični bolnišnici Idrija najprej ni najbolje znašel.


27.01.2019

Vedno razmišljam o novem songu

V preddverjih ljubljanskih hiš, s staro kitaro in novimi prijatelji nastanejo zametki Mladih levov, priljubljenost pride nenapovedano, znanje nabira po poti. Skozi desetletja je posnel več kot 40 nosilcev zvoka in slike, prejel več kot 20 priznanj in prisega, da biografije ne bo nikoli napisal sam. Njegovo biografijo bi moral spisat bend posameznic in posameznikov, ki bi dogodke opisovali vsak iz svojega zornega kota. Benč je bil namreč vedno rad v skupinah, Bendologija je njegov zaščitni znak.


Stran 14 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov