Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Partizanski pevski zbor

07.04.2019


Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah

Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.

Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.

"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."

Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.

Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.

Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."

Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.

Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."

Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."

Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.

Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."

Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.

Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.

Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."

Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Partizanski pevski zbor

07.04.2019


Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah

Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.

Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.

"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."

Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.

Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.

Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."

Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.

Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."

Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."

Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.

Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."

Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.

Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.

Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."

Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."


14.05.2017

Ivica Kostelić

Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.


07.05.2017

Dr. Boris Gašpirc

Paradentolog in predavatelj, ki že dvajset let raziskuje in predava uporabo laserske tehnologije pri zdravljenju paradentalnih bolezni. Njegovo življenje je razpeto med znanstjo, pacienti in študenti, prosti čas pa preživi v stiku z naravo, z urejanjem vrta ali z delom na polju, ki ga je vzljubil že v rani mladosti.


30.04.2017

Ana Jaklič

“Pravilno in zakonito želimo rešiti čimveč zadev v čim krajšem času,” pravi Ana Jaklič, predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Doseganje tega cilja pa ni lahko, saj sodišče, ki ima 27 sodnic in sodnikov, na leto dobi tudi do tri tisoč socialnopravnih zadev, delovnopravnih pa včasih celo štiri tisoč.


23.04.2017

Andrej Božič

Transparentna komunikacija, spoštljiv odnos do zaposlenih, nagrajevanje inovativnosti – vse to v vodenje vključuje Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik, letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice.


16.04.2017

Kon Victor Dimo

Nedeljski gost prihaja iz najmlajše države na svetu, dobrih 5 let stare Republike Južni Sudan, ki se je že takoj po rojstvu iz ene državljanske vojne vrgla v drugo. Kon Victor Dimo je 40-letnik, zagrizen demokrat, politični aktivist in humanitarni delavec, ki je pred dnevi obiskal slovenski in evropski parlament. Politikom je poročal o nevzdržnih razmerah na njegovem koncu Južnega Sudana, o genocidu, ki ga izvaja njihova lastna vlada – in seveda tudi o katastrofalni lakoti, ki milijonom grozi s smrtjo. Pa bi lahko bilo vse drugače, saj ima, v nasprotju s splošnim mnenjem, Južni Sudan vse možnosti za hiter razvoj in uspešno samopreskrbo.


09.04.2017

Andrew Feinstein

Andrew Feinstein je nekdanji južnoafriški politik, ki se je namesto uživanja privilegijev na podlagi barve svoje kože že v mladosti odločil za boj proti rasističnemu zatiranju in sodelovanje z Nelsonom Mandelo. Danes opozarja na grozodejstva globalne trgovine z orožjem in razkriva, da je skoraj vedno povezana s korupcijo. Med drugim je ustanovitelj protikorupcije organizacije s sedežem v Londonu Corruption Watch, ki preiskuje korupcijo svetovne trgovine z orožjem. Ob pomoči medijskih partnerjev po vsem svetu komisija izsledke svojih preiskav tudi javno objavlja, s čimer želi doseči zakonodajne spremembe, ki bi izboljšale regulacijo trgovine z orožjem. Z ekipo preiskovalcev je leta 2011 izdal knjigo The Shadow World, na podlagi katere je nastal film Vojna v senci, ki so ga predvajali na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma. Z Andrewom Feinsteinom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


02.04.2017

Ilka Štuhec

Svetovna smukaška prvakinja, dobitnica malega smukaškega in kombinacijskega globusa, druga v superveleslalomskem seštevku in predvsem druga smučarka sezone svetovnega pokala, 7 zmag, 13 stopničk – vse to in še veliko več je Ilka Štuhec, tokratna nedeljska gostja Vala 202. Med drugim je spregovorila o provokativnih fotografijah, ki navdušujejo njene sledilce na socialnih omrežjih.


19.03.2017

Pavel Medvešček

Da se greh pove, grešnika pa ne, rad reče Pavel Medvešček, mož številnih zanimanj, ki je, ko je bil zaposlen v Novogoriškem zavodu za spomeniško varstvo na terenu ob rednem delu zbiral tudi številne zgodbe ljudi, nekoč živečih po primorskih vaseh. Zaupali so se mu tudi staroverci, ki so v Posočju ohranjali stara predkrščanska verovanja in živeli zavezani naravi. Njihovo skrivnost in izročilo je Pavel po oglarski prisegi varoval kar nekaj desetletij. Po letu 2007, ko so bili lunini krajci spet obrnjeni proti Zemlji, pa je vse to zapisal v knjigi Iz nevidne strani neba. Še vedno piše, trenutno ga zaposluje izročilo vedeževalk, a, kot pravi sam, ima zapiskov doma cel kup. Pavel Medvešček pa ni le izjemen zapisovalec nesnovne ljudske dediščine Goriške in severne Primorske – za svoje delo je leta 2015 prejel tudi Štrekljevo nagrado. Je tudi grafik, slikar in član Društva likovnih umetnikov Slovenije.


12.03.2017

Jadran Lenarčič

Na čelu Instituta Jožef Stefan, kjer je ustvaril svojo kariero, je že tretji mandat, mednarodno veljavo dobi z raziskavami v robotiki, muza je njegovo osnovno vodilo, ki poganja ustvarjalnost v znanosti in umetnosti. Jadran Lenarčič je doktor elektrotehniških znanosti, univerzitetni predavatelj, raziskovalec in slikar.


05.03.2017

Petra Melanšek

Petra Melanšek je direktorica v družinskem podjetju, kjer ustvarjajo za tiste, ki pišejo. Odkrito pripoveduje o lepi in temni strani domačega poslovnega okolja, o ženskah v podjetništvu, o inovativnosti in robotizaciji, ki bo spremenila strukturo zaposlenih, pa tudi o tem, kako najboljše svetovne proizvajalce pisal prepričati v sodelovanje z majhnim slovenskim podjetjem.


26.02.2017

Igor Muževič

Igor Muževič je zdravnik in magister ekonomije, ki vztrajno opozarja na slabe razmere v slovenskem zdravstvu. Družinski zdravniki protestno dodatno pišejo napotnice, smo tik pred novo stavko zdravnikov, zdravstvena reforma sproža kritične odzive, zdravniška zbornica se spoprijema z novimi težavami … Kako v resnici živi mladi zdravnik, kakšni so njegovi pogledi na prihodnost, zakaj ga je zdravstvena politika tako prevzela, kako skuša spremeniti okosteneli sistem? In seveda tudi o cepljenju, motivaciji, reorganizacijah, plačah, varljivosti številk, o izgorelosti in zdravem življenju.


19.02.2017

Dr. Fabio Vižintin

Dr. Fabio Vižintin, župan občine Doberdob, magister odnosov z javnostmi in doktor sociologije je kritičen do razmer v Evropi, ker so politiki potem, ko so dosegli prost pretok denarja, storitev in ljudi, pozabili na pravice državljanov. Študiral je v Italiji, Franciji, na Malti, v Nemčiji in na Poljskem, zato prisega na medkulturno sodelovanje. Župan kraja z večinskim slovenskim prebivalstvom, z eno najboljših slovenskih šol v Italiji in jezerom z enim najbolj pestrih biotopov je postal pri triintridesetih. Prepričan je, da mora biti tudi v statutu občine zapisana zaveza o zavračanju vojne in spoštovanju raznolikosti, od kulturnih do verskih. Ljubitelj stripov, zapriseženi “metalec”, ki je ženo Poljakinjo spoznal na seminarju slovenščine, ima preprost nasvet za boljše življenje vseh nas – le poslušati bi morali drug drugega.


11.02.2017

Dr. Andrej Prša

Navkljub zelo mladim letom je bil čez lužo že imenovan za univerzitetnega profesorja, priljubljenega pri študentih, vodi svojo znanstveno skupino in za nameček kot eden od maloštevilnih Slovencev še raziskuje pri Nasi. Dr. Andrej Prša, pronicljiv astrofizik, ki obožuje prostranosti neba in morske globine, je bil tudi eden od tistih odgovornih za to, da pri vseh planetih in zvezdah odslej uporabljamo iste mere. In čeprav že kar nekaj let živi na drugi strani Atlantika, svoje dneve še vedno začenja in končuje z vsebinami in glasbo slovenskega radia.


05.02.2017

Luka Dončič

Slovenija ima številne športnike, ki tudi v tujini uživajo zvezdniški status. Mednje se počasi prebija tudi Luka Dončić, nadarjeni 17-letni košarkar, ki se je že izdatno uveljavil v najmočnejši evropski konkurenci – v Evroligi. Luka Dončić je bil že dvakrat najboljši košarkar kroga v Evroligi, poleg tega pa tudi so ga tudi izglasovali za najboljšega mladega košarkarja v Evroligi. Želje po intervjuju z najbolj nadarjenim mladim košarkarjem v Evropi dežujejo z vseh strani, prednost pa so pred španskimi in ostalimi novinarji tokrat dobili slovenski. V Madridu sta priložnost za intervju z Luko Dončićem dobila Radio in Televizija Slovenija. Za Val 202 se je s košarkarjem Reala pogovarjal Franci Pavšer.


29.01.2017

Špela Videčnik in Rok Oman

Špela Videčnik in Rok Oman, arhitekta, ki sta (med ostalimi projekti) skupaj s študenti iz Harvarda naredila načrte za visokogorski bivak, ki stoji na vrhu Skute v Kamniških Alpah.


22.01.2017

Luka Lisjak Gabrijelčič

Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna kot je v resnici. V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. S pronicljivi mislimi se oglaša kot kolumnist in tviteraš. Z Luko Lisjakom Gabrijelčičem analiziramo aktualno dogajanje v Evropi in po svetu, begunsko tragedijo, ameriško demokracijo pod Trumpom, zaupanje v institucijo predsednika države pod Pahorjem … Pa tudi o domoljubju in o tem, zakaj se je vredno na pamet naučiti skoraj 80 kitic Prešernovega Krsta pri Savici. Z nedeljskim gostom se je pogovarjal Luka Hvalc.


15.01.2017

Samo M. Strelec

Nedeljski gost je Samo M. Strelec. Ptujčan, ki je bil v nekem obdobju tudi tesno povezan z Mariborom, službeno pa ga poti kličejo tudi čez mejo, tako severno kot južno. Ireni Kodrič Cizerl je povedal, da dejanje ni samo del predstave na odru, ampak tudi nekaj zelo pomembnega za premike v življenju. Morda vam pride prav pri izpolnjevanju novoletnih zaobljub.


25.12.2016

Lojze Peterle

Najraje ima, če mu ljudje, ko ga vidijo na ulici, rečejo: “Živjo, Lojze!” Pravi, da se ni spremenil, da je ves čas na isti liniji. Prvi predsednik vlade Republike Slovenije, osamosvojitelj, evropski poslanec, človek, ki ima dva rojstna dneva.


18.12.2016

Dr. Andraž Stožer

Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni. Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače. O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj.


11.12.2016

Miran Ipavec

Miran Ipavec: ekonomist, a že lep čas predvsem popotnik, zaprisežen avtoštopar, ki ima v lasti številne avtoštoparske rekorde. Z dvignjenim palcem ima za seboj že 377 tisoč kilometrov in nešteto zgodb. Nekdanji župan Kanala ob Soči je nekatere zapisal v knjigi, drugim pa jim lahko sledimo v njegovem edinstvenem avtoštoparskem muzeju. Novinar: Boris Žgajnar


Stran 19 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov