Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.
Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.
"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."
Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.
Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.
Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."
Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.
Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."
Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."
Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.
Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."
Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.
Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.
Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."
Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.
Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.
"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."
Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.
Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.
Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."
Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.
Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."
Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."
Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.
Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."
Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.
Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.
Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."
Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Neveljaven email naslov