Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroški nevrolog David Neubauer se posveča zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje, je vegetarijanec, bil pa je otrok, ki je verjetno največkrat videl Labodje jezero
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. "Pri otrocih, ki imajo zelo hude oblike možganske prizadetosti, se je konoplja izkazala kot eno zadnjih in zelo dobrih zdravljenj. Zadnjih, ker je bilo prej preizkušena cela vrsta standardnih farmacevtskih proizvodov, kjer praktično ni prišlo do nobenega izboljšanja. Pri teh otrocih se ni zmanjšalo samo število napadov, ampak se jim je izboljšala tudi kakovost življenja in kognitivne funkcije," pravi dr. David Neubauer in doda, da so starši začeli opažati očesni kontakt z otrokom, izboljšalo se je spanje, uredil se je apetit, izboljšala se je tudi motorika, kar je precej nenavadno za take oblike epilepsij.
Dr. David Neubauer pravi, da jih je presenetilo, da je bila po dopolnilnem zdravljenju s kanabidiolom kar petina otrok povsem brez napadov, približno polovica otrok pa je imela 50 odstotno zmanjšanje napadov. Pri stiku med bolnikom ali staršem in zdravnikom, je pomembno 100-odstotno zaupanje.
"Če bolnik ali starš v očeh vidi tvojo trdnost, da si postavil pravo diagnozo in izbral pravo zdravljenje in diagnostične postopke, ti bo popolnoma zaupal in bo zdravljenje šlo v pozitivno smer. Tudi v obratni smeri mora zdravnik biti do neke mere empatičen in zaupati staršem. Ko je oboje doseženo in zdravnik tudi sam pri sebi verjame, da je izbral najboljši način zdravljenja, je izhod navadno zelo pozitiven."
"Leta 1937 je prišla prepoved, ki je kanabis nenadoma uvrstila med najhujše droge, zaradi česar ni bil prepovedan samo za klinično uporabo, ampak tudi za kakršnekoli raziskave. To je povzročilo 80 let popolne ignorance kanabisa. V tem času, ko je vsa druga medicina strašno napredovala, ni nihče naredil nobene farmakokinetske študije, da bi vedeli, kakšno je primerno odmerjanje, kakšne koncentracije morajo biti v krvi." Opisuje, da so v Ontariu, kjer je veliko domorodskih Indijancev zasvojenih z opijati, naredili kampanjo, kjer jim namesto opiatov ponujajo kanabis.
"Ugotavljajo zelo močan upad smrti zaradi opiatov. Kanabis sicer ima svoje škodljive učinke, ni pa smrtno nevaren. Zaradi kanabisa ni umrl še nihče."
"Kot član mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna sem podpisnik sklepa, da je striktno upoštevanje uredbe o novi hrani, kamor sodijo CBD in druga prehranska dopolnila, za katera so kar naenkrat ugotovili, da je to nova hrana, kot na primer goji jagode in ginko, neumnost." David Neubauer ugotavlja, da se pediatrične klinike, odkar so se preselili na novo lokacijo drži smola.
"Takoj so se začele vrstiti različne afere, zlasti na področju pediatrične kardiologije. Ob takih in drugačnih perturbacijah so specialisti eden za drugim odšli in je stroka nenadoma ostala brez izurjenih specialistov in specialistk."
Na novi lokaciji se je izgubila tudi medsebojna komunikacija. "Zelo verjetno ni samo strokovnost botrovala tem hudim napakam, ampak zagotovo tudi komunikacija med ljudmi." Je tudi član razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo, ki obravnava tudi eksperimentalna zdravljenja. Glede tega, da v določenih primerih javnost zbira donacije za zdravljenje, meni, da se to dogaja predvsem takrat, ko stroka ni povsem prepričana, da je neko eksperimentalno ali redko zdravljenje lahko uspešno. Spregovoril je tudi, kakšno je njegovo stališče do evtanazije. "V težkih situacijah je evtanazija na mestu." Je vegetarijanec, vendar ne zaradi etičnih razlogov, ampak ker se ob uživanju vegetarijanske hrane dobro počuti. Tako oče kot mati Henrik in Jasna Neubauer sta bila baletnika.
"Videl sem, da je to kar naporno življenje, da ne govorim o tem, da sem bil verjetno otrok, ki je največkrat videl Labodje jezero in še kak drug balet."
867 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Otroški nevrolog David Neubauer se posveča zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje, je vegetarijanec, bil pa je otrok, ki je verjetno največkrat videl Labodje jezero
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. "Pri otrocih, ki imajo zelo hude oblike možganske prizadetosti, se je konoplja izkazala kot eno zadnjih in zelo dobrih zdravljenj. Zadnjih, ker je bilo prej preizkušena cela vrsta standardnih farmacevtskih proizvodov, kjer praktično ni prišlo do nobenega izboljšanja. Pri teh otrocih se ni zmanjšalo samo število napadov, ampak se jim je izboljšala tudi kakovost življenja in kognitivne funkcije," pravi dr. David Neubauer in doda, da so starši začeli opažati očesni kontakt z otrokom, izboljšalo se je spanje, uredil se je apetit, izboljšala se je tudi motorika, kar je precej nenavadno za take oblike epilepsij.
Dr. David Neubauer pravi, da jih je presenetilo, da je bila po dopolnilnem zdravljenju s kanabidiolom kar petina otrok povsem brez napadov, približno polovica otrok pa je imela 50 odstotno zmanjšanje napadov. Pri stiku med bolnikom ali staršem in zdravnikom, je pomembno 100-odstotno zaupanje.
"Če bolnik ali starš v očeh vidi tvojo trdnost, da si postavil pravo diagnozo in izbral pravo zdravljenje in diagnostične postopke, ti bo popolnoma zaupal in bo zdravljenje šlo v pozitivno smer. Tudi v obratni smeri mora zdravnik biti do neke mere empatičen in zaupati staršem. Ko je oboje doseženo in zdravnik tudi sam pri sebi verjame, da je izbral najboljši način zdravljenja, je izhod navadno zelo pozitiven."
"Leta 1937 je prišla prepoved, ki je kanabis nenadoma uvrstila med najhujše droge, zaradi česar ni bil prepovedan samo za klinično uporabo, ampak tudi za kakršnekoli raziskave. To je povzročilo 80 let popolne ignorance kanabisa. V tem času, ko je vsa druga medicina strašno napredovala, ni nihče naredil nobene farmakokinetske študije, da bi vedeli, kakšno je primerno odmerjanje, kakšne koncentracije morajo biti v krvi." Opisuje, da so v Ontariu, kjer je veliko domorodskih Indijancev zasvojenih z opijati, naredili kampanjo, kjer jim namesto opiatov ponujajo kanabis.
"Ugotavljajo zelo močan upad smrti zaradi opiatov. Kanabis sicer ima svoje škodljive učinke, ni pa smrtno nevaren. Zaradi kanabisa ni umrl še nihče."
"Kot član mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna sem podpisnik sklepa, da je striktno upoštevanje uredbe o novi hrani, kamor sodijo CBD in druga prehranska dopolnila, za katera so kar naenkrat ugotovili, da je to nova hrana, kot na primer goji jagode in ginko, neumnost." David Neubauer ugotavlja, da se pediatrične klinike, odkar so se preselili na novo lokacijo drži smola.
"Takoj so se začele vrstiti različne afere, zlasti na področju pediatrične kardiologije. Ob takih in drugačnih perturbacijah so specialisti eden za drugim odšli in je stroka nenadoma ostala brez izurjenih specialistov in specialistk."
Na novi lokaciji se je izgubila tudi medsebojna komunikacija. "Zelo verjetno ni samo strokovnost botrovala tem hudim napakam, ampak zagotovo tudi komunikacija med ljudmi." Je tudi član razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo, ki obravnava tudi eksperimentalna zdravljenja. Glede tega, da v določenih primerih javnost zbira donacije za zdravljenje, meni, da se to dogaja predvsem takrat, ko stroka ni povsem prepričana, da je neko eksperimentalno ali redko zdravljenje lahko uspešno. Spregovoril je tudi, kakšno je njegovo stališče do evtanazije. "V težkih situacijah je evtanazija na mestu." Je vegetarijanec, vendar ne zaradi etičnih razlogov, ampak ker se ob uživanju vegetarijanske hrane dobro počuti. Tako oče kot mati Henrik in Jasna Neubauer sta bila baletnika.
"Videl sem, da je to kar naporno življenje, da ne govorim o tem, da sem bil verjetno otrok, ki je največkrat videl Labodje jezero in še kak drug balet."
Natalija Spark, andragoginja, pedagoginja, psihoterapevtka in tolmačka slovenskega znakovnega jezika, se je rodila gluhim staršem. Zaradi tega je v otroštvu doživela tudi veliko težkih in bolečih trenutkov. "Kdo ste vi, ki govorite, da iz mene nič ne bo," si je mislila. In zmagala!
Igralec, režiser, scenarist, imitator, satirik, plesalec in malo tudi glasbenik. Vsestranski ustvarjalec. Nedavni dobitnik Severjeve nagrade za vlogo v Velikem diktatorju. Spregovori o tem, kako je na silvestrovo biti na odru, zakaj so drame, v katerih trenutno nastopa, še vedno tako zelo aktualne. Zakaj se ničesar ne naučimo iz zgodovine? Zakaj je satira dvorezen meč? Jurij Zrnec pravi, da ga sicer vsa pozornost navdaja z rahlo anksioznostjo. Nima težav pozdraviti in stisniti roke, se pa včasih težko sprehodi čez Ljubljano. Trenutno tudi nastopa v priljubljeni seriji Ja, chef!, v vlogi kuharja Ljubomirja Bohinca. Ampak Jurij Zrnec poudarja: “Ne biti kot Ljubo!” V pogovoru spregovori tudi o tem, zakaj ne bo napisal knjige o pretekem težkem življenjskem obdobju, kako se spominja velikega prijatelja Jerneja Šugmana in zakaj naj bo vsak dan božič, novo leto in rojstni dan. Pa o tem, kako si pogreje sarmo. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Nedeljska gosta sta gledališki in filmski tandem Silva Čušin in Janez Škof. Letošnje leto jima je prineslo kup zanimivih skupnih vlog. V svoji matični hiši, ljubljanski Drami, nastopata v dveh gledaliških predstavah: na velikem odru v krstni uprizoritvi Kako je padlo drevo, mlade slovenske avtorice Katarine Morano, na malem odru pa v igri Otroci, angleške dramatičarke Lucy Kirkwood. Skupaj nastopata tudi v filmu Šterkijada, kjer igrata očeta in mamo režiserju in scenaristu Igorju Šterku. S Silvo Čušin in Janezom Škofom se je na velikem odru SNG Drama pogovarjala Nina Zagoričnik.
Tudi z neutrudnim odpiranjem oči javnosti in odločevalcem, da je revščina povsod med nami, da predvsem otroke močno zaznamuje in usodno razslojuje, je Anita Ogulin postala najbolj prepoznavna borka za pomoč otrokom iz finančno najšibkejših družin pri nas. V več kot 60 letih vselej prostovoljnega, nikoli plačanega humanitarnega dela je družbi podarila številne programe pomoči, soustvarila otroški parlament, bila pobudnica in soustanoviteljica kriznega centra za otroke Palčica, trdna opora neštetim otrokom v najhujših stiskah in mentorica ter zgled rodovom vzgojiteljev, prostovoljcev in humanitarnih delavcev, ki zdaj tudi poklicno prevzemajo njena bremena skrbi za druge. Čez nekaj dni bo naziv Ime leta na Valu 202 predala novemu izbrancu ali izbranki, sama pa se bo kljub bolezni še naprej razdajala drugim, predvsem otrokom.
Jasmina Cibic je slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Kot videastka in filmska režiserka pooseblja nove umetniške prakse, hkrati pa je tudi širše družbeno angažirana. Zanimajo jo odnosi med kulturo in politično močjo, v zadnjem času raziskuje umetnost neuvrščenih držav. Spomin in zgodbe polpreteklosti na novo interpretira in prevaja v sedanjost.
"Rada plešem. Rada ljubim. Rada imam življenje." To je v svojem romanu Ljubezen v F-molu napisala Elza Budau, pisateljica, pesnica, avtorica besedil številnih zimzelenih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija pripravljala izjemne oddaje. Nedeljska gostja, ki jo je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zmore z besedami in domišljijo turoben zimski dan spremeniti v poletno noč … Foto: Vjekoslav Mikez
Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič ni znan po dolgih intervjujih. Kar ima povedati, raje pove na dirkah na kolesu. Vseeno si je ob okrevanju po operaciji rame vzel nekaj več minut za pogovor, ki smo ga že dolgo načrtovali. Ob nedeljah nas običajno razveseljuje na dirkah, tokrat je nedeljski gost. V pogovoru z Igorjem Tomincem je povedal, kakšne rezultate bi moral dosegati v smučarskih skokih, da se kolesarska zgodba sploh nikoli ne bi zgodila. Kako se bo ‘spoprijel’ z letošnjim zmagovalcem Toura Jonasom Vingegaardom za kapetansko vlogo v moštvu Jumbo Visma. Kaj razmišlja, ko padci vedno znova ustavljajo njegovo zmagovito pot, in kako blizu slovesu je bil, ko je letos doživel bridko razočaranje na Vuelti. Pa poleg padcev seveda tudi o vzponih v njegovi karieri, denimo o zakulisju dogajanja na poti do zlate olimpijske medalje.
Z društvom, ki ga je ustanovila in mu predseduje, Katja Zabukovec Kerin dobrih 25 let glasno opozarja na problem nasilja in na to, da tisoče žrtev, pretežno žensk in otrok, nenehno zadeva ob zidove družbene tolerance nasilja, brezbrižnosti in okorelega sistema. Ob tem se vse bolj kažejo posledice epidemičnih ukrepov: povečano nasilje in letos že 12 poskusov umora ter pet smrtnih žrtev partnerskega nasilja, kar je skoraj podvojeno število siceršnjega povprečja. Pred skorajšnjim dnevom boja proti nasilju nad ženskami se z Jano Vidic pogovarjata tudi o tem, kako delo z žrtvami vpliva na tiste, ki jim pomagajo, da se dvignejo iz dna. In takih je veliko.
Boris Čibej se je iz svetovnih prestolnic preselil v malo domačo vasico na Goričkem - v Domanjševce. Dolgoletni dopisnik iz Moskve in Washingtona se s pomočjo novih tehnologij in starih poznanstev, pa tudi vse bolj izmuzljivih modernih virov informacij, tudi pri poročanju na daljavo počuti kot riba v vodi. Včasih Idrijčanu pri tem pomagajo celo novi prekmurski sosedje. O medijih, virih, kmetovanju in fičku, ki mu je za rojstni dan privoščil prav posebno darilo.
Dušan Klenovšek je tenkočutni opazovalec narave, ki pozna vsak okljuk Spodnje Save, ki rešuje nesrečno poškodovane sove in vidre, bedi nad populacijo encijanov na posavskih vršacih in z naravo plete prav poseben odnos. Biolog, ki okoljevarstvu posveča življenje in v prostem času ustavlja elektrarne, bo tokratni nedeljski gost na Valu 202. A intervju bo malo drugačen, osvobojen studijskih sten. Posneli smo ga namreč nekje med Savo in posavskim Svetim Lovrencem, tako da se je zraven kot tretji sogovornik prikradla še narava.
Dušan Vesić je srbski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik punkovske in novovalovske scene iz osemdesetih let. Od blizu je s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija. Kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o drogi in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi. Še vedno trdi, da so bili Pankrti ena izmed ključnih gonil sprememb v jugoslovanski družbi, ceni Marka Breclja, Petra Lovšina, Zorana Predina … Gorana Bregovića po vplivu primerja celo s Titom. Tudi o tem, zakaj rokenrol ni več privlačen in kritičen, kakšno je danes dojemanje svobode, kje so se izgubili mladi, zakaj praktično ni več protivojnih gibanj in koncertov.
Na cilju 26. Ljubljanskega maratona je bil tudi današnji nedeljskji gost, oče največje slovenske športno-rekreativne prireditve, Gojko Zalokar. Je športni zanesenjak, vizionar, človek, ki je s svojo ekipo na ljubljanske ulice zvabil tisoče Slovencev. Z njim je Boštjan Reberšak govoril o tekaških smernicah v svetu in Sloveniji, smernicah tekmovalnega maratona in pripetljajih, ki so spremljali prireditev od začetkov s 673 tekači do rekordne več kot 16-tisoč glave množice.
Nedeljska gostja Vala 202 je mlada raziskovalka in podjetnica Nina Pejič. Skorajšnja doktorica mednarodnih odnosov se ukvarja tudi z vzponom Kitajske, pravi, da jo nasploh privlači razumevanje tujega. Kot soustanoviteljica Inštituta za preučevanje enakosti spolov razmišlja o nujnih spremembah tradicionalnih spolnih vlog.
Ena največjih poznavalk zgodovine medicine v Sloveniji prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec se je raziskovanju in poučevanju zapisala po tem, ko ni dobila specializacije iz interne medicine. V svoji karieri je napisala že več kot 60 knjig, pri njej pa je neizbrisno sled pustila mariborska kirurginja Zora Janžekovič - sama jo celo označi za največjo zvezdo ženske medicine v Sloveniji. V pogovoru med drugim spregovori o letošnji Nobelovi nagradi za medicino, napovedani stavki zdravnikov, o patriarhalnem svetu, v katerem ženska - tudi v medicini - težko pride do položaja, o pogledu na zgodovinske dosežke na področju reproduktivnih pravic žensk in o vnetih kitah na rokah zaradi dolgournega tipkanja v želji, da bi v medicini pustila svoj pečat.
Direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad je nevladnica, ki jo zanima predvsem, kako doseči sistemske spremembe skozi zakonodajo, politike in prakso. Še posebej jo prizadene in hkrati motivira za delo področje nasilja nad ženskami. Tudi o grožnjah in pritiskih, nevladnemu sektorju, žrtvah žice na južni meji, monitoringu protestov in odgovornosti za protiustavne ukrepe v pogovoru z Gorazdom Rečnikom.
dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete ter glavni urednik revije Sodobna pedagogika.
Ni umetniško ime, dejansko ima v osebnih dokumentih zapisano Klemen Klemen. Še vedno fant iz ljubljanskega Trnovega, ki je ob prelomu tisočletij posnel kultno rapersko ploščo Trnow stajl. Na njej je tudi oda Nataši iz Depale vasi, Klemnovi prvi ljubezni. Še kako je živ, čeprav je že nekajkrat zrl smrti v oči. Ozdravil se je odvisnosti od alkohola, normaliziral družinske odnose, sinhronizira se tudi s kuhanjem v svoji kabriolet hiši in s košnjo trave na Dolenjskem. O klepanju stihov, poetiki, domišljiji, vzgojiteljski karieri, politiki, spoštovanju, odnosih, odvisnosti … O sreči in prazni vreči. Klemen stajl. V prostem pogovoru ob Ljubljanici, tam, “kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja.”
Tokratni Nedeljski gost poseduje zelo nalezljivo navdušenje nad tem, kako daleč se je skozi zgodovino razvila znanost. In to upravičeno. Je teoretski fizik, profesionalno kot akademik zapisan ugankam kvantne mehanike, in po drugi strani natančen raziskovalec zgodovine znanosti, ki je med drugim skušal ponoviti slavni arabski dokaz o obsegu Zemlje. Britanski fizik iraških korenin Jim Al-Khalili se podpisuje pod serijo poljudnoznanstvenih knjig in dokumentarcev, kot komunikator znanosti pa je prejel vrsto nagrad. Znanost zanj ni le zbir modrosti, ampak kraljevska pot do nje, od znanosti se lahko med drugim učimo tudi to, da ni nič narobe, če spremenimo stališče in priznamo, da smo se motili.
Sodi med najuspešnejše košarkarske trenerje v Evropi. S sarajevsko Bosno je že kot mlad trener postal evropski klubski prvak, uspešno je deloval v Italiji, Franciji in Turčiji. Je sopotnik velikih košarkarskih legend nekdanje Jugoslavije, je pripadnik stare šole, slovel je po strogosti. Brez dlake na jeziku pripoveduje o svojih trenerskih metodah, poln je anekdot o košarkarjih. Ne skriva svojih pogledov na družbo, politiko, svet. Ustalil se je v Trstu, kjer uživa v košarkarskem pokoju, a še naprej zelo pozorno spremlja dogajanje, redno se druži tudi s slovenskimi prijatelji. Zakaj ga je slovenska košarkarska reprezentanca očarala, kako vidi Luko Dončića, kako se spominja Iva Daneva, Petra Vilfana, Boruta Bassina in drugih legend jugoslovanske košarke. Zakaj Michael Jordan ni postal prvi temnopolti predsednik ZDA, o izkušnjah s turškim predsednikom Erdoganom, zakaj ceni slovenske zdravnike in obožuje slikarja Jožeta Ciuho. Z Bogdanom Tanjevićem sta se v Trstu pogovarjala Gašper Andrinek in Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov