Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


19.09.2021

Miloš Kosec

Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.


12.09.2021

Samuel Goldman, ameriški politolog

"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.


05.09.2021

Ivan Lorenčič, ravnatelj

Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.


29.08.2021

Aleš Winkler

Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.


18.07.2021

Miroslav Miro Cerar

V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.


04.07.2021

Tobias Putrih

Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


27.06.2021

Dušan Jelinčič

Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.


20.06.2021

Ana Vilhelmina Verdnik, Mark Jacob Cavazza, Anja Mager

Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.


13.06.2021

Albin Keuc

Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.


06.06.2021

Rudi Vouk

Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.


30.05.2021

Prof. dr. Lev Kreft

Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


23.05.2021

Miha Škerlavaj

Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.


16.05.2021

Ivo Boscarol

Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.


09.05.2021

Boštjan Narat, glasbenik in filozof

Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


02.05.2021

Pavle Čelik

Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.


25.04.2021

Ksenija Benedetti

Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.


18.04.2021

Tone Kregar, zgodovinar in glasbenik

Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.


11.04.2021

Andrej Blatnik

Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.


04.04.2021

Nace Breitenberger

Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.


21.03.2021

Dr. Nataša Pirc Musar

Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.


Stran 9 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov