Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

03.05.2020


Wagner Moura je zaradi koronavirusa prekinil snemanja in se posvetil promociji filma o diplomatu Združenih narodov

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser, ki je po svetu zaslovel predvsem v vlogi mladega policista v Elitnem vodu (Tropa de Elite), pozneje pa še kot Pablo Escobar v seriji Narcos. Februarja lani je na Berlinalu predstavil še svoj režiserski prvenec Marighella, ki govori o oboroženem boju proti brazilski diktaturi.

Na Netflixu je pred dnevi izšel film Sergio o izjemno prodornem brazilskem diplomatu pri Združenih narodih, ki ga igra Moura. Sérgio Vieria de Mello je bil visoki komisar za človekove pravice. Deloval je tudi v misijah ZN na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Nesojeni generalni sekretar Združenih narodov

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bi Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

"Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom."

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli

Moura je po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure:

"Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, videli Brazilci. Vedno je našla pot, da je preprečila brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v obdobju diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in na splošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ."

Moura obžaluje, da ima Brazilija v obdobju krize s koronavirusom za predsednika človeka, kot je Jair Bolsonaro: "Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Zanika znanost, zanika kulturo in je izjemno neveden, prazen človek."

Neuspeh ameriške vojne proti drogam

Moura se je v pogovoru za Val 202 dotaknil tudi vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje,  koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro?

"Morali bi bolje poznati Sérgia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar sta tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembni. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika Združenih držav, ki pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira."

Celoten intervju v portugalščini je na voljo tukaj.

Transkript intervjuja

Dobro jutro, Wagner Moura, ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?

V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina. Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?

Ne vem. A Brazilija z vsemi težavami, ki jih ima, ima vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti. V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?

Že zelo mlad, pri 15-ih, sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko povsem drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč. Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo? 

Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas. Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

A ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno? 

Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam? 

Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?

Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce. Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala. Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj – ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja. 

Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom. Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?

 Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam.  Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo. Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?

Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek. Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighella, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe? 

Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa? 

Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighelle še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj? 

Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo –kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.

Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja? 

Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?

Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?

Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie. 

Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete? 

Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara.  V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer. 

Točno tako. Bral sem o novozelandksi premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po COVIDU-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih. 

Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.

Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu? 

Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod, zagotovo pa Sergio in Narcos.

Wagner Moura, najlepša hvala, da ste si vzeli čas. 

Hvala vam, pazite nase.


14.03.2021

Bojan Križaj

Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.


07.03.2021

Dr Jana Javornik

Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.


28.02.2021

Manca Juvan

Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.


21.02.2021

dr. Metoda Dodič Fikfak

Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.


14.02.2021

Brita Krebs, humanitarka v Gambiji

Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.


07.02.2021

Tanja Prušnik

Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.


31.01.2021

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka

Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.


24.01.2021

Ivo Pogorelić

Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.


17.01.2021

Kevin Sullivan, Washington Post

Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.


10.01.2021

Igor Vidmar

Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.


20.12.2020

Emil Tedeschi

Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.


13.12.2020

Martin Šolar, direktor Kobariškega muzeja

Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.


06.12.2020

Jakob J. Kenda

Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.


29.11.2020

Dr. Janez Poklukar, generalni direktor UKC Ljubljana

Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.


22.11.2020

Jani Novak, vodja zasedbe Laibach

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.


15.11.2020

Virologinja Tatjana Avšič Županc: Na kaj takega se nihče na svetu ni mogel pripraviti

Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.


08.11.2020

Esad Babačić: "Slovenija je bitka na majhnem prostoru"

"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”


01.11.2020

Dr. Božidar Jezernik

Čeprav diplomirani pravnik je dr. Božidar Jezernik profesionalno in znanstveno delo posvetil etnologiji in kulturni antropologiji. Več kot 20 let se je ukvarjal s preučevanjem življenja v ekstremnih razmerah, s koncentracijskimi taborišči. A teme raziskovanja dr. Božidarja Jezernika so zelo raznovrstne. V njegovih knjigah, ki jih je napisal več kot dvajset, obravnava tako ljubljanske spomenike, junake v slovenski folklori. Napisal je tudi knjigo o kavi, ki je na Kitajskem prejela nagrado za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih. Blizu mu je razsvetljenska miselnost, da je znanje tisto, kar izboljša človeka, pomemben pa je tudi spomin:"Če nimamo spomina, ne vemo, kdo smo in od kod prihajamo, in če ne vemo tega, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti, kje smo, kaj šele, kam gremo." Je strasten zbiralec porcelana in keramike, še zlasti tiste, ki je nastala v Libojah, pa tudi razglednic, ki so povezane s temami, ki jih obravnava v svojem raziskovalnem delu.


25.10.2020

Timothy P. Carney: Sanje odtujene Amerike

Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol. V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat. Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.


18.10.2020

Marko Brecelj

Tik preden se mu izteče mandat sedanjega Ježkovega nagrajenca, smo pred mikrofon povabili Marka Breclja. Legendarni glasbenik, mladinski animator, performer, politični aktivist in mehki terorist nas je potem povabil v prostore koprskega Društva prijateljev zmernega napredka. Nastalo je nekaj drugačnega, kot je lahko načrtno in nenačrtno drugačen samo on.


Stran 10 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov