Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivo Boscarol o ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija, kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila in o specialnih naročnikih
Ivo Boscarol je konstruktor, podjetnik in lastnik podjetja Pipistrel, ki se je v dobrih treh desetletjih razvilo v enega izmed globalno najbolj priznanih izdelovalcev manjših letal, ki jih poganjajo alternativni pogoni. Na svoji poslovni poti je bil Ivo Boscarol med drugim tudi manager glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, kar 11 let se je preživljal s fotografiranjem in fotografiral več kot 1000 glasbenih koncertov. Zgodba podjetja Pipistrel pa se je z motornim zmajem začela v garaži.
Podjetje Pipistrel je eno redkih slovenskih podjetij, ki v 32 letih svojega delovanja niti eno leto ni poslovalo z izgubo: "Vedno smo imeli pozitivno rast in tako je bilo tudi lani, leta 2020. Imamo srečo, da znamo predvidevati trende, da širimo svoj program, tako da smo manj ranljivi. Širimo se tudi na področja, ki so mogoče bolj zahtevna, a zaradi tega bolj dolgoročna."
"Če Krka ali Lek odpreta tovarno v Rusiji, je to mega dogodek za Slovenijo, vsi so zadovoljni. Če pa Pipistrel odpre tovarno na Kitajskem ali v Italiji, je pa to katastrofa, vsi nam to očitajo."
Pipistrel svoj uspeh gradi na zadovoljnih kupcih, zadovoljnih dobaviteljih, zadovoljnem kolektivu in na vrednotah:
"Uspeh da, ampak ne za vsako ceno. Radi smo prvi, ker vemo, da prvi je lahko samo eden, drugi so lahko vsi, ampak ne na račun okolja niti ne na račun socialne odgovornosti niti ne na račun zaposlenih."
Politika podjetja je, da se ne ukvarja z orožjem:
"Nobeno naše letalo nima agresivnih sredstev, nima niti možnosti pritrditve. Ampak so namenjena nadzoru iz zraka. Nadzor iz zraka je danes pomemben predvsem za obrambne namene. Dandanes je ta svet tako nor, da nadziramo drug drugega. Nenazadnje vsak telefon, vsak računalnik, vsaka televizija nad nadzira in če nad nadzira še nekdo iz zraka, to verjetno ni tako velik greh. Je pa res, da bo tega več, ali se bo to dogajalo iz letal ali iz satelitov, je samo vprašanje denarja."
860 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Ivo Boscarol o ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija, kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila in o specialnih naročnikih
Ivo Boscarol je konstruktor, podjetnik in lastnik podjetja Pipistrel, ki se je v dobrih treh desetletjih razvilo v enega izmed globalno najbolj priznanih izdelovalcev manjših letal, ki jih poganjajo alternativni pogoni. Na svoji poslovni poti je bil Ivo Boscarol med drugim tudi manager glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, kar 11 let se je preživljal s fotografiranjem in fotografiral več kot 1000 glasbenih koncertov. Zgodba podjetja Pipistrel pa se je z motornim zmajem začela v garaži.
Podjetje Pipistrel je eno redkih slovenskih podjetij, ki v 32 letih svojega delovanja niti eno leto ni poslovalo z izgubo: "Vedno smo imeli pozitivno rast in tako je bilo tudi lani, leta 2020. Imamo srečo, da znamo predvidevati trende, da širimo svoj program, tako da smo manj ranljivi. Širimo se tudi na področja, ki so mogoče bolj zahtevna, a zaradi tega bolj dolgoročna."
"Če Krka ali Lek odpreta tovarno v Rusiji, je to mega dogodek za Slovenijo, vsi so zadovoljni. Če pa Pipistrel odpre tovarno na Kitajskem ali v Italiji, je pa to katastrofa, vsi nam to očitajo."
Pipistrel svoj uspeh gradi na zadovoljnih kupcih, zadovoljnih dobaviteljih, zadovoljnem kolektivu in na vrednotah:
"Uspeh da, ampak ne za vsako ceno. Radi smo prvi, ker vemo, da prvi je lahko samo eden, drugi so lahko vsi, ampak ne na račun okolja niti ne na račun socialne odgovornosti niti ne na račun zaposlenih."
Politika podjetja je, da se ne ukvarja z orožjem:
"Nobeno naše letalo nima agresivnih sredstev, nima niti možnosti pritrditve. Ampak so namenjena nadzoru iz zraka. Nadzor iz zraka je danes pomemben predvsem za obrambne namene. Dandanes je ta svet tako nor, da nadziramo drug drugega. Nenazadnje vsak telefon, vsak računalnik, vsaka televizija nad nadzira in če nad nadzira še nekdo iz zraka, to verjetno ni tako velik greh. Je pa res, da bo tega več, ali se bo to dogajalo iz letal ali iz satelitov, je samo vprašanje denarja."
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Neveljaven email naslov