Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo
Gradec se lahko pohvali s trinajstimi kmečkimi tržnicami, številne krčme in restavracije imajo kakovostne sezonske kuhinje. Na izletu po avstrijski Štajerski lahko sledite nosu, zagotovo vas bo pripeljal do okusne hrane. Zato ne preseneča, da je Gradec prestolnica užitkov. Ta naziv ni kar tako, je uraden, s pečatom kmetijskega ministrstva z Dunaja, nam je povedala Susanne Höller, vodja marketinga in prodaje v graškem turističnem uradu, ki nam je razkrila, da so v zadnjih letih ustvarili vrsto kakovostnih produktov v povezavi s hrano, Gradec namreč obkrožajo kmetije, ki mesto zalagajo s svojimi pridelki in izdelki.
Hrana ima v turistični ponudbi pomembno vlogo, zadnjih deset let še pomembnejšo kot jo je imela, predvsem zaradi tega, ker ljudem ni vseeno, kaj imajo na krožniku in kako dolgo je hrana potovala do mize.
Gospa Höller poudarja, da pri hrani uživamo, ob hrani se družimo, še posebej v Gradcu lahko v restavracijah srečamo meščane, ki se tam pri obedu dobijo s svojimi prijatelji.
Graški turizem zadnje čase promovira tudi ponudbo okolice Gradca, ne le tujcem, tudi Avstrijcem, ki pogosto ne vedo, kako odlične stvari lahko najdejo v bližini mesta Gradec. Takšno je na primer mestece Frohnleiten, ki leži ob Muri, od Gradca pa je oddaljeno 30 kilometrov. Tam se lahko sprehodimo po parku, obiščemo samostanski vrt, tudi gostilnic in restavracij je kar nekaj, izbiramo lahko med tradicionalnimi jedmi ali novodobnimi in uvoženimi …
Hamburgerji v Beef baru na mestnem trgu so res nekaj posebnega. Znamenitost tega konca je tudi pivovarna Flecks. Osnovna dejavnost družine Fleck je sicer izdelovanje opreme za pivovarne. Ko so zvarili dvanajst tisoč litrov testnega piva, so Fleckovi ugotovili, da vsega tega piva ne morejo spiti sami, je povedal Georg Fleck, ko je razlagal, zakaj so odprli še pivovarno.
Pivovarna Flecks je namenjena temu, da kupci in obiskovalci vidijo, kako delujejo stroji in oprema tovarne Flecks, poskusijo odlično pivo, poleg tega pa obiskovalcem na zabaven način predstavljajo proces varjenja piva.
Georg Fleck, ki po pivovarni vodi skupine, v tradicionalnih irharicah zapleše med velikimi cisternami, poje in igra na pianino … Pivovarna Flecks je zagotovo najbolj zabavna pivovarna v vsej Avstriji. Po sprehodih, hrani in pivu se prileže tudi glasba. Če ima kdo raje zvok harmonike, naj se oglasi v bližnjem Semriachu, kjer harmonike izdeluje družina Parz. V domači hiši goste toplo sprejmejo, razkažejo najrazličnejše majhne in velike harmonike z napisom Parz, povedo, da je njihova lepotica sestavljena iz 2500 delov in da je potrebnih veliko delovnih ur, predvsem pa spretne mojstrske roke, preden lahko izvabimo iz nje melodijo.
Veliko svojih glasbil prodajo v tujini, tudi v Sloveniji, na južnem Tirolskem, v Nemčiji, Ameriki … Pri družini Parz je vedno tudi kak vajenec, ki se usposablja za mojstra izdelovanja harmonik.
Po številnih prijetnih srečanjih z domačini ob koncu potepanja po Gradcu in okolici lahko samo prikimamo Susanne Höller, predstavnici graškega turizma, ki pravi, da imamo Slovenci in Avstrijci veliko skupnega in da med nami, razen jezikovnih, ni takih razlik, kot mislimo, da so.
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo
Gradec se lahko pohvali s trinajstimi kmečkimi tržnicami, številne krčme in restavracije imajo kakovostne sezonske kuhinje. Na izletu po avstrijski Štajerski lahko sledite nosu, zagotovo vas bo pripeljal do okusne hrane. Zato ne preseneča, da je Gradec prestolnica užitkov. Ta naziv ni kar tako, je uraden, s pečatom kmetijskega ministrstva z Dunaja, nam je povedala Susanne Höller, vodja marketinga in prodaje v graškem turističnem uradu, ki nam je razkrila, da so v zadnjih letih ustvarili vrsto kakovostnih produktov v povezavi s hrano, Gradec namreč obkrožajo kmetije, ki mesto zalagajo s svojimi pridelki in izdelki.
Hrana ima v turistični ponudbi pomembno vlogo, zadnjih deset let še pomembnejšo kot jo je imela, predvsem zaradi tega, ker ljudem ni vseeno, kaj imajo na krožniku in kako dolgo je hrana potovala do mize.
Gospa Höller poudarja, da pri hrani uživamo, ob hrani se družimo, še posebej v Gradcu lahko v restavracijah srečamo meščane, ki se tam pri obedu dobijo s svojimi prijatelji.
Graški turizem zadnje čase promovira tudi ponudbo okolice Gradca, ne le tujcem, tudi Avstrijcem, ki pogosto ne vedo, kako odlične stvari lahko najdejo v bližini mesta Gradec. Takšno je na primer mestece Frohnleiten, ki leži ob Muri, od Gradca pa je oddaljeno 30 kilometrov. Tam se lahko sprehodimo po parku, obiščemo samostanski vrt, tudi gostilnic in restavracij je kar nekaj, izbiramo lahko med tradicionalnimi jedmi ali novodobnimi in uvoženimi …
Hamburgerji v Beef baru na mestnem trgu so res nekaj posebnega. Znamenitost tega konca je tudi pivovarna Flecks. Osnovna dejavnost družine Fleck je sicer izdelovanje opreme za pivovarne. Ko so zvarili dvanajst tisoč litrov testnega piva, so Fleckovi ugotovili, da vsega tega piva ne morejo spiti sami, je povedal Georg Fleck, ko je razlagal, zakaj so odprli še pivovarno.
Pivovarna Flecks je namenjena temu, da kupci in obiskovalci vidijo, kako delujejo stroji in oprema tovarne Flecks, poskusijo odlično pivo, poleg tega pa obiskovalcem na zabaven način predstavljajo proces varjenja piva.
Georg Fleck, ki po pivovarni vodi skupine, v tradicionalnih irharicah zapleše med velikimi cisternami, poje in igra na pianino … Pivovarna Flecks je zagotovo najbolj zabavna pivovarna v vsej Avstriji. Po sprehodih, hrani in pivu se prileže tudi glasba. Če ima kdo raje zvok harmonike, naj se oglasi v bližnjem Semriachu, kjer harmonike izdeluje družina Parz. V domači hiši goste toplo sprejmejo, razkažejo najrazličnejše majhne in velike harmonike z napisom Parz, povedo, da je njihova lepotica sestavljena iz 2500 delov in da je potrebnih veliko delovnih ur, predvsem pa spretne mojstrske roke, preden lahko izvabimo iz nje melodijo.
Veliko svojih glasbil prodajo v tujini, tudi v Sloveniji, na južnem Tirolskem, v Nemčiji, Ameriki … Pri družini Parz je vedno tudi kak vajenec, ki se usposablja za mojstra izdelovanja harmonik.
Po številnih prijetnih srečanjih z domačini ob koncu potepanja po Gradcu in okolici lahko samo prikimamo Susanne Höller, predstavnici graškega turizma, ki pravi, da imamo Slovenci in Avstrijci veliko skupnega in da med nami, razen jezikovnih, ni takih razlik, kot mislimo, da so.
V Sloveniji je nastal eden izmed desetih taktilnih muzejev v Evropi. Slepi in slabovidni tako niso več zapostavljena skupina v slovenskem muzejskem okolju, za njihove potrebe je prirejen Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Pošta se nam zdi zelo vizualna stvar, a v muzeju jo znajo predstaviti tudi drugače. Šli smo pogledati, kako so se lotili projekta.
Ilirska Bistrica je glavno mesto druge največje slovenske občine, ki je skoraj polovica leži na največjem nenaseljenem področju v Evropi – Snežniški planoti. Verjetno ste se skozi njo – na poti do morja, že velikokrat peljali in se hudovali nad nepregledno kolono vozil, v katero ste bili ujeti. Najbrž pa niste vedeli, da bi se lahko – če bi v enem od križišč zavili levo, znašli v slovenskih Benetkah. Zgodovino mesta pod vznožjem Snežnika namreč močno zaznamuje voda. Dober kilometer dolg potok Bistrica je včasih gnal več kot 40 vodnih koles, zato Ilirsko Bistrico poimenujejo tudi mesto mlinov in žag.
Današnji nedeljski izlet nas vodi daleč na vzhod države. Tik nad prebežniškimi centri v Šentilju, se skriva poslošje, ki na simbolen način podčrtuje stanje duha v katerem se je ujela civilizacija. Marko Radmilovič nas vodi v Muzej norosti na gradu Cmurek.
Na Nedeljski izlet smo se tokrat kot invalidi odpravili na Banjško in Trnovsko planoto. Natančneje, gostoljubnost, prijaznost in prilagodljivost turističnih ponudnikov smo iz drugačne perspektive preverjali na višinski krožni poti med Grgarjem in Lokvami.
Ker se ustvarjalci nedeljskih izletov nismo mogli poenotiti katera izmed nedelj bo bolj martinova, smo pač obe nedelji okoli 11. novembra posvetili bolj vinsko-kletnim temam. Nedaleč od Metlike se skoraj tik ob hrvaški meji nahaja vas Drašiči, kjer ob cerkvi sv. Petra stoji najbolj priljubljena stavba vaščanov – Soseska zidanica. Zakaj je bilo t. i. vinskih bank nekoč kar 47 in zakaj sta zdaj še samo dve, vam povemo v Nedeljskem izletu.
Pot Svetega Martina je evropska kulturna pot, ki povezuje Madžarsko, Slovenijo, Italijo in Francijo. Preko ozemlja današnje Slovenije je Sveti Martin gotovo potoval, ko se je iz Pavije vračal v rodni Sombotel, da bi krstil svojo mater. Ustavili smo se na nekaterih njegovih slovenskih postojankah.
Na tokratnem Nedeljskem izletu bomo obiskali najviše ležečo vas na Primorskem. Nadmorska višina Vojskega je 1080 metrov in ker ljudski rek pravi, da nad tisoč metri ni greha, se Vojskarji radi pošalijo, da živijo v vasi brez greha. Morda je tudi to razlog, da se je število vaščanov v minulih 10 letih precej povečalo.
Pred osemdesetimi leti so na progi med Trstom in Porečem prenehali voziti vlaki. To je bil konec zdaj legendarne ozkotirne železnice Porečanke ali Parenzane, ki je zaživela le dobrih 30 let pred tem. Ruralno Istro naj bi povezala z večjimi urbanimi centri in okrepila lokalno gospodarstvo, vendar tudi zaradi počasnosti vlakov tega cilja nikoli ni povsem dosegla. A vseeno trasa danes ni mrtva – kjer so nekdaj vozile parne lokomotive, danes množice kolesarjev pritiskajo na pedala in uživajo v istrskih vasicah.
»Ma, kar je preveč, je pa preveč,« se je pred leti v klenem primorskem dialektu utrgalo iz ust mladeniču iz Cerknega. Prestopil je prag cerkve svetega Roka nad Šmarjem pri Jelšah na povsem drugem koncu Slovenije in v notranjosti otrpnil pod plejado bogate baročne ornamentike nad njim, ki jih je skrivalo na zunaj pusto cerkveno zidovje. Na Nedeljski izlet se tokrat odpravljamo med baročne spomenike Kozjanskega in Obsotelja, ki so edinstveni v slovenskem prostoru. Tako edinstveni, da je v Šmarju pred nekaj tedni zaživel tudi muzej baroka. Kako strma je šmarska kalvarija in kako je lesenim kipom na njej uspelo preživeti več kot 250 let, raziskujemo v nedeljo ob desetih na Valu 202.
Pesnica je bila nekaj časa popek sveta. Če si hotel na zahod, ali si se iz zahoda vračal, si moral skozi Pesnico. Tudi, če si hotel v Ikeo. Avtocesta je vse to spremenila in danes Pesnica živi svoje ne tranzitno obdobje, ki ga vsake toliko zmotijo le tisti, ki nočejo kupiti vinjete. Zato je Pesnica postala imeniten kraj, da na kmetiji Eder zraste muzej.
Vipavska dolina je poznan vinoroden okoliš, še vedno pa so tam tudi kraji in njihove znamenitosti, ki le niso tako znani. Na primer, polovica vasi Goče je pod zemljo, saj je to vas z največ kletmi na prebivalca, znana pa je tudi po svojih gasah. Erzelj je edini kraj na črko E, je med zaselki in studenci in tam so še vedno vidni ostanki nekdanje partizanske bolnice Vere. V Ajdovščini so ostanki rimskih term in utrdbe Castre, ki se je drži legenda, da so Slovani graditev te pripisali velikanom ajdom, od tod tudi ime Ajdovščina. No, Wajdušna pa se je poimenovala skupina posameznikov z burjo v genih, ki so vse omenjene in druge kraje z njihovimi posebnostmi povezali v celovito turistično ponudbo. Kot pravijo, so to konci ne le dobrih jedi, ampak tudi pravih ljudi, ki so veseli vsakega obiska peš ali s kolesom, in to kadar koli v letu. Tudi ko burja pretirava.
V Piranu so obeležili svetovni dan turizma. Ob tem so organizirali brezplačne vodene oglede mesta in izlete v zaledje z degustacijami lokalnih dobrot. Po znižanih cenah si bo možno ogledati Muzej podvodnih dejavnosti, zbirko Čarobnega sveta školjk in piranski akvarij.
Na Nedeljski izlet smo se podali v osrčje Kozjanskega hribovja, kjer leži eden najstarejših in najmanjših trgov v Sloveniji – Podsreda. V kraju, kjer je nekoč kot kaplan služboval tudi Anton Aškerc, je tradicionalna, osrednja prireditev Kozjansko jabolko, ki se odvija v mesecu oktobru. S prireditvijo želijo prikazati sodelovanje s prebivalci parka in skupna prizadevanja pri varstvu naravnih vrednot in ohranjanju kmetijske kulturne krajine na Kozjanskem, katere najbolj tipični razpoznavni krajinski element so visokodebelni travniški sadovnjaki s starimi sortami jablan. Današnja Podsreda je naselbina s tradicionalno trško parcelacijo. Korenine trga segajo v pozni srednji vek, ko je dobil tudi trške pravice in pranger – enega izmed 12 v Sloveniji.
Navadno vam v nedeljo svetujemo oddih v naravi, brez nepotrebnih piskajočih dejavnikov. Tokrat pa na izlet vabimo z vsaj eno pametno napravo v žepu, na katero lahko od junija naložite aplikacijo Nexto. Digitalni avdio, slikovni in tekstovni vodič nas bo vodil po Tehniškem muzeju Slovenije in med javnimi plastikami Stojana Batiča.
V Sloveniji obstaja prelep delček narave, ki ste ga zagotovo že obiskali. Le da tega niste vedeli. Če se z vlakom peljete na relaciji Ljubljana-Maribor, na delu proge, ko med Pragerskim in končno postajo vlak celo razvije eno največjih hitrosti na Slovenskih železnicah sploh, mimo okna v nekaj sekundah zbeži Krajinski park Rački ribniki-Požeg.
V Sloveniji imamo samo enega kralja z malo začetnico, a še za tega ve veliko več Francozov kot Slovencev. Nekateri se nad Novo Gorico oglasijo le zato, da preverijo, ali je tam res grobnica zadnjih članov francoske kraljeve rodbine. Karel X. je namreč edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije, in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Pa tudi hrib, na katerem pod cerkvijo leži grobnica njegove družine, je med Novogoričani bolj kot Kostanjevica znan pod imenom Kapela in ne čudite se, če vas bodo, ko jo boste iskali, pošiljali na kras. V Sloveniji imamo vsaj tri Kostanjevice, a samo na eno greste in ko boste na njej, obiščite še vrt burbonk in Škrabčevo knjižnico. Če je tam mir in spokoj, pa je drugače v predoru pod hribom. Kdo ve, od kod tam tabla z napisom: »Tukaj sva se ljubila, ti in jaz, popolnoma gola«?
Da je dolina Trente eden najslikovitejših delov Slovenije, priča truma turistov, ki jih srečamo na planinah in ob Soči, na turističnih kmetijah in ob (pre)polnih kampih. Mi pa smo tokrat poiskali miren kotiček, kjer ni bilo pokošeno že 40 let. Vasico Lemovje, kamor se odpravljamo na Nedeljski izlet, je namreč zadnji prebivalec zapustil leta 1972. Da so se ljudje odločili zapustiti hiše in čudovito planinsko okolje, se sicer ne gre čuditi tudi zaradi tega, ker do Lemovja nikoli ni bila speljana cesta, primanjkuje pa tudi vode.
Naš pogled na Nedeljskem izletu se tokrat ni odbijal od morske gladine, pogledali smo naravnost v morje. Kakšna je slovenska obala pod vodo, je tam kaj videti? Potapljači in morski biologi pravijo, da je izredno pestra in bogata, zato smo šli pogledati tudi sami in se potopili na Rtu Madona ob Piranu. Spregovorili smo o letnih časih pod vodo, razbitinah in umetniških akcijah, spreminjanju morskega dna in življenju, ki ga ogroža gradnja – le še 15 odstotkov slovenske obale je namreč v naravnem stanju.
Vabljeni na Bloško planoto, po kateri vodi Krpanova pot. Domačini so namreč prepričani, da je Martin Krpan živel prav v teh krajih, zato so številne naravne in kulturne znamenitosti povezali z ne preveč zahtevno in dobro označeno peš potjo
Neveljaven email naslov