Na nočni obisk prihajajo parakolesarja Anka Vesel in Primož Jeralič ter njun trener Aleksej Dolinšek. Usoda lahko v delčku sekunde spremeni življenje, ljubezen do športa pa kljub invalidnosti ostane. Parakolesarstvo ni le rekreacija, ampak vrhunski šport, je uradna paraolimpijska disciplina, ki jo priznava Mednarodna kolesarska zveza. O pogumu, premagovanju ovir, motivaciji in svobodi, ki jo ta šport prinaša invalidom, se bo z gosti pogovarjala Petra Medved.

Na nočni obisk so prišli parakolesarja Anka Vesel in Primož Jeralič ter njun trener Aleksej Dolinšek. Usoda lahko v delčku sekunde spremeni življenje, ljubezen do športa pa kljub invalidnosti ostane. Parakolesarstvo ni le rekreacija, ampak vrhunski šport, je uradna paraolimpijska disciplina, ki jo priznava Mednarodna kolesarska zveza. O pogumu, premagovanju ovir, motivaciji in svobodi, ki jo ta šport prinaša invalidom, se je z gosti pogovarjala Petra Medved.

Anka Vesel se je pred slabimi dvanajstimi leti poškodovala v prometni nesreči, kot sopotnica na motorju. Zaradi poškodbe hrbtenjače v višini 4-5 prsnega vretenca se je morala sprijazniti z življenjem na invalidskem vozičku.  V zadnjih letih se ji je odprl nov svet. Knjige je zamenjala za kolo in likovno umetnost. Po spletu okoliščin postala športnica.

Anka Vesel pojasnjuje:

Tekmovalno (ročno) kolesarstvo je resen šport, potrebna sta red in disciplina ter veliko odrekanj. Treningi 5x tedensko, v zimskem času še 4x tedensko, vaje za moč ali vzdržljivost. Zavedam se, da sem začela praktično iz nič in tudi moja leta niso ravno mlada. Vendar se trudim in vztrajam. Predvsem pa uživam. Ročno kolesarjenje je zame v prvi vrsti užitek,in neke vrste svoboda ter sredstvo proti krčem in bolečinam. Seveda v veliki meri pripomore k vzdrževanju psihofizične kondicije, ki je, sploh za gibalno ovirane osebe, zelo pomembna.

Primožu Jeraliču  se je nesreča se je zgodila leta 2008.  Tistega dne, ko se mu je  življenjska pot spremenila je smučal. Pri padcu  je s hrbtom udaril ob hlod in tako postal paraplegik (danes spastična parapareza). Pred nesrečo je že od svojega 12 leta aktivno treniral atletiko. Potem je  moral zaradi poškodbe kolenskih vezi atletiko opustiti. Bil  je član slovenske reprezentance,  večkratni državni prvak v mnogoboju, imel je tudi državni rekord v mnogoboju. Bil je večkrat podprvak Slovenije v skoku s palico in v teku na ovirah.

Primož Jeralič razlaga:

Moj največji strah je bil, da nikoli več ne bom mogel aktivno in tekmovalno sodelovati pri športu, ki je, moram vam priznati moja droga. Toda imel sem narobe! Šport invalidov me je popeljal v nov svet športnih užitkov. Pokazal mi je, da si lahko še vedno zelo športno dejaven, če to le želiš in če si sprejel svojo usodo takšno kot je. Danes vozim ročno kolo! To je moja nova športna ljubezen, ki traja že nekaj let in moram vam priznati, da so cilji za prihodnost že oblikovani. Treningi in priprave že potekajo in vse je usmerjeno v doseg zastavljenih ciljev. Želim nastopiti na največjih UCI tekmovanjih na svetu, želim biti med najboljšimi in želim nastopiti na paraolimpijskih igrah v RIU 2016.

Alekseja  Dolinška je pot med študijem fizike zanesla v svet športa. Tako je začet študij nadaljeval na Fakulteti za šport in diplomiral iz kondicijske priprave kolesarjev.

Združitev sveta znanosti in športa v iskanju meja človeške vzdržljivosti mi predstavlja velik izziv in daje motivacijo na magistrskem študiju Aplikativne kineziologije. V kolesarstvo sem resneje zašel kot dvakratni udeleženec ekstremne kolesarske Dirke okoli Slovenije, kar je bil tudi povod, da sem se srečal z ročnimi kolesarji. Takrat smo v okviru dobrodelne akcije zbrali sredstva za dve tovrstni kolesi. Sedaj, 5 let zatem, kot kolesarski trener in selektor vodim slovensko parakolesarsko ekipo. Poleg tega sem osebni trener rekreativnih kolesarjev.